Nataša Keser / Igralka, ki na domačih odrih in pred kamero navdušuje z raznolikostjo izraza

Njen prvi spomin na teater so lutkovne predstave. Nataša Keser (1991) je doma na Vrhniki, a že v otroštvu je veliko časa preživela pri dedku in babici v Ljubljani, kjer je bil vsak drugi vikend posvečen obiskovanju Lutkovnega gledališča. Spominja se otroške navdušenosti nad gledališčem ter prevzetosti, ki se je začela že v vrtcu in nadaljevala v osnovni šoli z dramskimi krožki. V tretjem letniku Gimnazije Poljane se je pridružila skupini mladih ustvarjalcev v Hiši otrok in umetnosti pod vodstvom lutkarice, režiserke in pedagoginje Irene Rajh. Od takrat je bil njen glavni cilj uspešno opraviti sprejemne izpite na oddelku za dramsko igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

In res, leta 2010 je bila sprejeta v razred profesorjev Janeza Hočevarja in Tomija Janežiča. Diplomski produkciji 1981 in Zdaj letim! sta letniku prinesli akademijsko Prešernovo nagrado za skupinsko igro. Del magistrskega študija je nato preživela v Novem Sadu, na Akademiji dramskih umetnosti; to so bili pomembni meseci samoiskanja in premisleka, kaj jo pri gledališču sploh zanima, kaj si želi početi in s kom sodelovati.

Med študijem se je pri gostujočem predavatelju dr. Vladimirju Miloševiću prvič srečala tudi s psihodramo, metodo skupinske psihoterapije, ki za osnovna sredstva uporablja elemente gledališča. In ko se je v Ljubljani odprla možnost za petletno izobraževanje iz psihodramske psihoterapije, ni omahovala. »S tem se mi je odprlo ogromno novih pogledov na lastno ustvarjalnost – našla sem na primer dragocen način pogovora s svojim notranjim kritikom,« pravi.

Po magistrskem študiju se je lotila avtorske predstave Uspavana v produkciji mariborskega GT22; k sodelovanju je povabila še glasbenico in režiserko Katarino Rešek – Kuklo ter igralko Jožico Avbelj, ki jo že od nekdaj občuduje. Vaje z njo so bile »tisoč neprecenljivih doživetij«, ki se še danes »predvsem v trenutkih večjih ustvarjalnih izzivov, pojavljajo v obliki nezamenljivih spoznanj«.

Medtem se je na domačih odrih uveljavila kot raznolika, vsestranska igralka. Kot svobodna ustvarjalka si je zadala izziv razvijanja igralske veščine pri kar najrazličnejših projektih v sodelovanju z različnimi gledališkimi ustvarjalci, kar ji je dalo igralsko širino in želene izkušnje. Tako smo jo lahko med drugim videli v avtorskem projektu Stenica v režiji Jerneja Lorencija (PG Kranj), Zgodbah iz dunajskega gozda v režiji Primoža Ekarta (SNG Nova Gorica), večkrat je tudi sodelovala z režiserko Marušo Kink.

Svojevrsten in nagrajujoč izziv je bila tudi predstava še ni naslova, ki jo je po dramskem besedilu Simone Semenič na oder Slovenskega mladinskega gledališča postavil Tomi Janežič. V približno leto in pol trajajočem procesu ustvarjanja deseturne predstave, ki za izhodišče jemlje mit Don Juana, se je ogromno naučila o ustvarjalnosti in umetnosti na splošno: »Privilegij je biti del projektov, ki me vsakič znova opomnijo, da sem, ne glede na okoliščine, v katere vstopam, dolžna igralki v sebi omogočiti ustvarjalni prostor, znotraj katerega se lahko svobodno izrazim in sprejemam ustvarjalne izzive.«

V zadnjih letih je sodelovala še pri večkrat nagrajenih predstavah Solo, (so)avtorskem projektu Nine Rajić Kranjac (Slovensko mladinsko gledališče in Maska), Žene v testu v režiji Žive Bizovičar (SNG Drama Ljubljana) ter Under Construction (Glej), ki jo je soustvarila z umetniškim kolektivom Počemučka. Navdušuje pa jo tudi igra pred kamero. Nazadnje smo jo lahko videli v kritiško čislanem celovečernem filmu Gregorja Božiča Zgodbe iz kostanjevih gozdov ter v igrani seriji Trigrad režiserke Sonje Prosenc. Eno glavnih vlog pa zaseda v najnovejšem celovečercu Janeza Burgerja Opazovanje, ki v kinematografe šele prihaja.

Neizmeren vir navdiha ji predstavlja tudi delo z mladimi. Gledališka skupina, katere mentorica je bila na ljubljanski Gimnaziji Poljane, je z uprizoritvijo predstave NE BO (Glave se pere na 90) na letošnjem Festivalu Vizije prejela nagrado za najboljšo predstavo v celoti, na Festivalu Transgeneracije pa priznanje za skupinsko igralsko stvaritev. »Neverjetno je, kako ta generacija vidi stvari, na kakšen način me slišijo in ponesejo znanje v neslutene višave, hkrati pa dobivam nazaj neverjetno količino življenjske energije, ustvarjalnosti in spontanosti.«

Intenzivno sodelovanje s Slovenskim mladinskim gledališčem je letos nadgradila s formalno pridružitvijo tamkajšnjemu igralskemu ansamblu. Kmalu jo čaka premiera predstave Angeli v Ameriki, slovite drame ameriškega avtorja Tonyja Kushnerja. Besedilo v prevodu Katje Zakrajšek režira Nina Rajić Kranjac, ena najvidnejših slovenskih gledaliških režiserk, s katero sodelujeta že od študentskih let, začenši z odličnimi kritikami pospremljeno uprizoritvijo Zborovanje ptic v Gledališču Glej. Ta je bila zanjo »pomembna iniciacija v način gledališkega ustvarjanja, v kakršnem še zdaj izjemno uživam. Vezi, ki smo jih stkali, pa so mi v navdih še danes«.