Cukrarna / Oživljena palača

Kmalu bosta minili dve leti od tedaj težko pričakovanega odprtja Cukrarne, s katerim je dolga leta propadajoča ljubljanska tovarna sladkorja zaživela kot naš največji galerijski prostor. Tik ob njej pa zob časa še vedno načenja manjšo, neobnovljeno Palačo Cukrarna, ki je v zadnjih mesecih postala zanimivo razstavišče. Najprej smo si tam ogledali razstavo 105 petkov o protestnem gibanju proti tretji vladi Janeza Janše, zdaj je v njej samostojna razstava Adrijana Praznika (1988), enega najbolj izstopajočih slikarjev mlajše generacije, ki je prav tako vredna ogleda.

Še groba, propadajoča stavba ponuja izvrstno prizorišče za razstave, kakršne poznamo iz tujine, na katerih umetnost naseli najbolj nenavadne, skrite mestne prostore z neobdelanimi zidovi in razkritimi tramovi. A ne bo dolgo tako. Palačo bo njena lastnica, Mestna občina Ljubljana, kot je za Mladino povedala strokovna sodelavka Alja Bebler, preoblikovala v osrednji ljubljanski mladinski center in v štirih etažah naj bi do leta 2024 uredili 2000 kvadratnih metrov ter jih v upravljanje dodelili javnemu zavodu Mladi zmaji. Kot mladinski center naj bi se Palača Cukrarna povezovala s programoma Galerije Cukrarna in Centra Rog, ki ga bodo na območju nekdanje tovarne koles odprli v kratkem, in tako naj bi ob Ljubljanici dobili še večji mestni kulturni konglomerat, ki naj bi se povezoval tudi z drugimi institucijami, nevladniki in posamezniki – a šele čas bo pokazal, ali bo res izpolnil svoj namen in zadovoljeval potrebe meščanov ter zaživel. Ali pa bomo dobili troje novih, zloščenih prostorov, v katerih bomo zaman iskali obiskovalce?

Zdaj je torej zadnja možnost, da umetniki izkoristijo Palačo Cukrarna takšno, kot je, saj prostor z grobimi stenami in razkritim ostrešjem kar kliče po dogajanju. Adrijan Praznik je priložnost izkoristil in razstavo naselil v eno izmed nadstropij palače, kjer je, večinoma kronološko, razstavil novejša dela. Razstavo je poimenoval Modra obzorja po eni izmed razstavljenih slik, ki je hommage skladbi Blue Skies rusko-ameriškega skladatelja Irvinga Berlina. Gre za mešanico čustev, prenesenih na platna, od žalosti do optimizma, delo pa, podobno kot druga, zaznamuje tudi presenetljiva tehnična rešitev, denimo besedila in realni predmeti, prekriti z barvo.

Praznika zanima svet, ki ima veliko pomenov, in zanima ga, kakšno mesto ima v tem svetu slikarstvo. Zanimajo ga nepredvidljivi odkloni in zdrsi v življenju in slikarstvu, ki vodijo k novim odkritjem in slikarskim načinom. Kakor pravi: »Kot družba in kot posamezniki imamo predstave o tem, kdo in kaj smo. Želimo si stabilno in jasno identiteto, a doseči je ne moremo drugače kot z naporom in ohranjanjem nekega stanja, kar pa je na dolgi rok nemogoče. Prej ali slej pride do spremembe, zloma, transformacije …«

Adrijan Praznik se je pred leti kot slikar osredotočal na upodabljanje figur, zatem se je preizkušal v slikah manjšega formata, tokrat pa predstavi mešanico velikih del muzejskega formata, ki jo prekinja nekaj manjših slik. Pri tem je vsako delo svoj mikrokozmos, ki preizkuša raznolike možnosti slikarskega medija. Podobe se morda zdijo preproste – na primer črno-belo delo z napisom »Who can be sure of anything in this darkness« (Kdo je lahko prepričan o čemerkoli v tej temi) –, a v resnici gre za slike, ki so tehnološko dovršene in obrtno zapletene ter večplastne.

Takšne so najverjetneje tudi zato, ker Praznik ne izhaja le iz polja slikarstva – zelo ga zaznamuje glasba, zanj so pomembne tudi eksistencialistična (Albert Camus) in druga literatura (Paul Auster) ter filozofija absurda. Druge svetove raziskuje, da bi bolje razumel lastnega.

S to razstavo dokaže, da je v razmeroma kratkem času ustvaril izjemno veliko raznolikih slik. Pa ne le raznolikih – slike na razstavi so tudi zelo kakovostne in s tem vnašajo svežega duha v pretežno duhamorno slikarsko krajino slovenskega prostora. Pri tem ni nepomembno, da je Praznik serijo razstavljenih del poimenoval Iracionalno. Že s tem, da je bil pripravljen pogledati onkraj racionalnega, se njegova dela precej ločijo od enoznačnosti, ki smo jo doživeli ob ogledu nedavne skupinske slikarske razstave Figuralika v sosednjem, obnovljenem delu Cukrarne. Še več, Praznikove slike številna dela s tiste razstave po kakovosti občutno presežejo.

Samostojna razstava, ki jo je ustvaril, kuriral in tehnično postavil avtor sam – seveda ob pomoči več sodelavcev in kolegov –, je za umetnika gotovo pomenila velik zalogaj. Zato bi bilo prav, da bi to razstavo umetniška skupnost izkoristila tudi za premislek o sebi – predvsem o tem, zakaj se v vizualni umetnosti vendarle ne vzpostavijo ekipe, ki bi bile umetnikom v pomoč pri pripravi razstav. V intermedijski umetnosti že obstajajo, a tudi vizualni umetniki bi poleg kustosov nujno potrebovali vsaj še pomoč producentov in drugih strokovnih sodelavcev. To bi jim navsezadnje omogočilo, da bi se temeljiteje posvetili svojemu osnovnemu poslanstvu – ustvarjanju.

Slikarska razstava:
Adrijan Praznik: Modra obzorja
Kje: Palača Cukrarna, Ambrožev trg 3, Ljubljana
Kdaj: do 29. septembra 2023