Leti, leti šolska streha

Neurje odkrilo streho litijske gimnazije, šola bo do nadaljnjega zaprta. Močan veter odkril streho osnovne šole. Neurje v Šmarju razkrilo osnovno šolo. Močan veter odnesel streho na šolah v Turnišču in Dobrovniku. Močan veter odkril streho novogoriške osnovne šole. Na OŠ Cankova je neurje uničilo skoraj celotno streho, poplavljene so učilnice, kabineti. Streha šole je letela po zraku kar 200 metrov. Ali pa: v Selnici ob Dravi veter odkril streho in jo vrgel čez cesto, zaradi tega je bila glavna cesta skozi kraj dalj časa zaprta. To je le nekaj medijskih poročil o nesrečah, ki so se v zadnjih nekaj mesecih zgodile po Sloveniji in v katerih je bila zaradi neurij, kot zakleto, uničena predvsem ali celo zgolj streha krajevne osnovne ali srednje šole.

Vsak od omenjenih primerov je sicer sam po sebi neponovljiv. Ravnateljica Vida Poglajen iz litijske gimnazije, katere streho je močan veter odkril na začetku julija, pravi, da je bilo dogajanje grozljivo: »Streho je odtrgalo skupaj s škarniki in jo odneslo na drugi del zgradbe, tako je uničilo streho telovadnice.« Skupaj s še desetimi sodelavci je bila na kraju dogodka v desetih minutah, nato se je začel boj z vdori vode ob silovitem deževju vse do jutra. »Voda je tekla po stopnicah, v zbornici so jo gasilci lovili v bazene, v telovadnici se je zbirala na parketu.« Streho so v pičlih dveh mesecih obnovili, delali naj bi bili tudi vse nedelje, a zakaj točno je razmeroma nova streha, stara dobri dve desetletji, edina v Litiji popustila, ne ve. »Je pa to bila nedvomno ogromna sila,« dodaja.

Številni ravnatelji drugih šol, ki jim je v zadnjih mesecih odneslo ali poškodovalo streho, želijo verjeti, da je bil to izreden dogodek, ki se ne bo več ponovil. Ravnatelj Osnovne šole Šmarje pri Jelšah Mitja Šket je recimo povedal, da česa takšnega, odkar dela v šoli, ni doživel, zato je tudi prepričan, da za katastrofo niso bile krive napake pri gradnji sicer le 27 let stare strehe. »Šlo je za lokalno in centralizirano neurje. Odneslo je kovinsko streho skupaj z Bisolovo sončno elektrarno,« opisuje dramo iz sredine julija. Streha je sicer že prenovljena, sončna elektrarna je nazaj in tudi v Bisolu so zdaj potrdili, da je bila obnova izpeljana v skladu s standardi, zaradi česar naj bi bili v prihodnje lahko brez skrbi.

Tudi Boštjan Majerič, ravnatelj Osnovne šole Bogojina, od koder je streha poletela leta 2017, od tedaj pa se na podoben dogodek redno pripravljajo na vajah občinske civilne zaščite, ne verjame, da je pri gradnji kdorkoli naredil napako. Streha je sicer imela le 20 let, a kriv naj bi bil izjemen vrtinec zraka. »Edino, kar vem, je, da so tedaj delali po normativih za veter s hitrostjo 60 kilometrov na uro, zdaj delajo strehe po normativih za 100 kilometrov,« pravi. Vendarle je očitno, da vsi ti posamezni primeri ne morejo biti zgolj naključje. V Turnišču je recimo letos streho šole odkrilo že drugič v zadnjih sedmih letih, več kot 80 odstotkov kritine, ki jo je pometalo po sosednjih stavbah, naj bi bilo neuporabne, je poleti razlagal župan Borut Horvat. Biotehniško šolo v Rakičanu pa neurja že praviloma odkrivajo. Tam so slovenski rekorderji, po letu 2017 je streho te šole odkrilo ali poškodovalo že trikrat.

Šole so še zlasti izpostavljene vse večjim naravnim silam. Zato bi morala biti gradnja še posebej kakovostna, a kaj, ko morajo na javnih razpisih delo dobiti najcenejši ponudniki.

Tudi podatki ministrstva za šolstvo kažejo, da je v neurjih poškodovanih vse več streh javnih zavodov, ki jih je ustanovila država – podatkov o poškodovanih zavodih, ki jih ustanavljajo občine, to so vrtci, osnovne ali glasbene šole, ministrstvo nima. Pred tremi leti jo je recimo sodeč po državnih evidencah v neurju skupila le Biotehniška šola Rakičan, leta 2022 pa je streha odletela ali bila poškodovana na treh javnih zavodih. Sunek vetra naj bi bil odkril razmeroma novo streho Srednje tehniške in poklicne šole v Trbovljah, streha oziroma izolacija ljubljanske Ekonomske šole je tisto leto padla pred poslopje vlade, poškodovan pa je bil tudi Dijaški dom na Taboru.

Letošnje leto na tej lestvici velja za rekordno, saj je bilo poškodovanih pet državnih šol. Poškodovana je bila Gimnazija Litija, ponovno šola v Rakičanu, poškodovane so bile tudi strehe Centra šolskih dejavnosti v Murski Soboti, Srednje šole v Ajdovščini in Srednje šole za gostinstvo v Radencih. A posebnega in skrb zbujajočega vzorca pri tem dogajanju na ministrstvu za šolstvo očitno še niso opazili, saj na vprašanje, ali so razlogi za vse več razkritih šolskih streh lahko tudi v tem, da so bili razmeroma novi objekti prepoceni ali nekakovostno zgrajeni, niso odgovorili. Toda arhitekt Primož Hočevar, ki pomaga pri sanaciji Gimnazije Litija, vendarle priznava, da katastrofa ni bila tako neizogibna oziroma da ni bilo nujno, da je poleti streha te šole poletela in povzročila takšno škodo.

Pri obnovi Gimnazije Litija so recimo opazili, da je bila stara kovinska streha na nosilce pribita z žeblji, namesto da bi bila privijačena. Predvsem pri kovinskih strehah je to lahko huda težava. Velike kovinske površine se namreč močno krčijo in raztezajo zaradi temperaturnih razlik na posamezne dni, zaradi česar žeblji hitro izgubijo oprijem. Druga težava litijske srednje šole – poleg oblike strehe, ki je enokapnica – je bila, da so bili posamezni kovinski kosi tudi na najbolj izpostavljenih mestih izredno veliki, zaradi česar ni odneslo posameznega dela strehe, ampak je šolo odprlo »kot konzervo«. Na drugem koncu šole, kjer je odtrgani kos kovine padel na telovadnico, je bila membrana prepuščena silam narave, namesto da bi bila recimo zaščitena s prodom.

Na litijski šoli so arhitekti ugotovili več nepravilnosti, ki bi se jim lahko pri gradnji pred dvema desetletjema izognili. Tudi zato, ker šole sodijo med vetrno najbolj tvegane objekte. »Velike stavbe same po sebi povzročajo vertikalne vrtince. Hkrati pa zaradi velikosti te stavbe pokrivamo z velikimi kovinskimi strehami,« opozarja Hočevar. Tako je tudi pri Osnovni šoli Turnišče, ki je velika stavba in stoji precej na samem; streho je odkrilo že dvakrat, leta 2016 in letos. Ravnateljica šole Melita Olaj je povedala, da je leta 2016 veter razkril stari del šole, prekrit s pločevino, verjetno zato, ker so bili vijaki prekratki. Pri obnovi so zato uporabili drugačno pritrditev. Ta se je letos izkazala za kakovostno narejeno – letos je veter odtrgal novi del strehe –, so pa bile sile kljub temu tako velike, da so v starem delu šole popokali leseni stebri. »Zdaj razmišljamo, da bi spremenili obliko strehe, da bi ta bila ravna,« dodaja.

»Po naključju sem pri pregledu fotografij ugotovil, da je v šolski strehi štirikrat manj vijakov, kot bi jih moralo biti po splošno sprejetih standardih.«

Šole so veliki objekti, ki so očitno še zlasti izpostavljeni vse večjim naravnim silam. Zato bi morala biti gradnja še posebej kakovostna, a kaj, ko morajo na javnih razpisih delo dobiti najcenejši ponudniki. Posledice te ureditve so letos okusili v Novi Gorici, kjer je junija dvignilo streho na Osnovni šoli Milojke Štrukelj. Streha je poletela skupaj z aluminijastim ogrodjem, pravi ravnatelj Janez Kobe, ker je bila slabo pritrjena. Nesreča jih je doletela prav v času prenove, a izvajalce, razlaga, so štirinajst dni pred katastrofo opozorili, da so zaključni sloji strehe preslabo pritrjeni. »Slabo so jih pritrdili, češ da pri nas ne piha tako močno,« razlaga Kobe. Obnovo šole vodi občina Nova Gorica. Na razpisu, kjer so razdelili evropska sredstva, je sicer zmagalo večje podjetje, ki pa je dejansko delalo s podizvajalci. »Kot opažam, ni težava le to, da na javnih razpisih izberejo najcenejšega ponudnika. Ker ni dovolj delovne sile, ta dela izvaja z zaposlenimi brez izkušenj. Ti delajo hitro in slabo,« pravi.

V Sloveniji se z vprašanjem kakovosti strešnih konstrukcij največ ukvarjajo v gradbenem inštitutu ZRMK. Eden od njihovih inženirjev, ki ima s strehami največ izkušenj, je Tomaž Škerlep. V pogovoru je anekdotično omenil enega od zadnjih pripetljajev. Zaradi ponavljajočih se težav z zamakanjem so ga na pomoč poklicali iz ene od ljubljanskih srednjih šol, kjer so sicer zaposleni učitelji tehničnih strok. Ko je preveril streho, je zgrožen ugotovil, da ta tako rekoč ni pritrjena. »Po naključju sem pri pregledu fotografij ugotovil, da je v šolski strehi štirikrat manj vijakov, kot bi jih moralo biti po splošno sprejetih standardih. Bil sem šokiran, da strehe ni odneslo. Verjetno zato, ker je težka, šola pa v zavetrju med večjima objektoma,« je povedal. Da strehe niso pritrjene, sicer po njegovih izkušnjah ni stalna praksa v Sloveniji, je pa to posledica prevelikega zanašanja na občutke: »Kolikor mi je znano, se pritrjevanje zaključnih slojev v Sloveniji prepušča izvajalcem, ti se sami, na podlagi svojih izkušenj, odločajo, koliko vijakov bodo privili.«

Pri velikih objektih z velikimi pločevinastimi strehami je takšna praksa lahko zgrešena, opozarja. Prvič seveda zato, ker se velike kovinske strehe zelo krčijo in raztezajo zaradi velikih temperaturnih razlik. Težava številka dve je gnitje lesa zaradi slabega prezračevanja strehe in nabiranja kondenza. »Zato je v Ljubljani odtrgalo streho Plečnikovega stadiona.« Tretja težava, predvsem pri starejših objektih, je, da je leseno ostrešje zgolj položeno na zidani del objekta. Predvsem polaganje kovinskih streh je lahko prava znanost, pravi. Že izbira ustreznih vijakov ne more biti prepuščena sleherniku, nato pa pridejo na vrsto še številne druge konstrukcijske rešitve: namesto da se kovinska streha vijači v les, jo je najbolje pritrditi v pocinkane kovinske letve. Še bolje je, če kovinska streha zaradi toplotnih razlik niti ni privijačena, ampak je zataknjena v posebne profile. Če pa se že vijači, sila vijaka ne sme biti premočna, saj v tem primeru svoje lastnosti izgubi gumijasta podložka.

Na kratko: Vsem ravnateljem Škerlep predlaga, naj redno preverjajo strehe šol. Ne le vsaki dve leti, ampak enkrat na leto.