Razsvetljeni premier in temačna notranja politika

Vlada je prejšnji četrtek za generalnega direktorja policije imenovala Senada Jušića. Gre za kariernega policista, ki pa se otepa številnih očitkov o hoji po robu zakona med večdesetletno policijsko kariero in tudi očitka, da ne izpolnjuje pogojev za imenovanje na ta položaj. O tem je dolgo odločala posebna komisija uradniškega sveta in na koncu prišla do sklepa, da novi prvi mož izpolnjuje pogoj osmih let vodstvenih izkušenj, čeprav v karieri v policiji ni vodil niti ene same enote. V letu dni smo tako opazovali preobrazbo politike Roberta Goloba na področju notranjih zadev, policijske represije in migracij, pa tudi odnosa do tujcev, glede katerih je v času pred volitvami obljubljal demokratični napredek.

V dneh odločitve uradniškega sveta so iz vlade medijem neuradno dajali vedeti, da je očitek o pomanjkljivih Jušićevih izkušnjah na trhlih nogah, češ da gre za primerljive izkušnje, kot jih je imela Tatjana Bobnar, ko je bila leta 2018 imenovana na ta položaj, torej za generalno direktorico policije – in da takrat mediji v njenih izkušnjah niso videli težav. Gre za načrtno vnašanje zmede, za poskus nevtraliziranja neizpodbitnih dejstev. A ker to primerjavo danes medijem tako vsiljujejo, naj jo torej pokažemo. Jušićeva težava je v tem, da med policijsko kariero ni vodil nobene policijske enote in mu zaradi tega manjka zakonsko zahtevanih osem let vodstvenih izkušenj. Bil pa je večkrat v svoji karieri pomočnik različnih vodij in (policijska) komisija uradniškega sveta – ki dokumentacije doslej še ni razkrila – je ponotranjila pojasnila notranjega ministrstva, da je to enako in da je pomočniške naloge treba upoštevati kot vodstvene. Bobnarjeva namreč ni bila pomočnica, ampak kar devet let namestnica različnih generalnih direktorjev policije. In v nasprotju s pomočniško funkcijo je funkcija namestnika tudi v zakonu navedena kot vodstvena. Namestnika ima zgolj generalni direktor policije, drugi šefi imajo pomočnike – njihove funkcije pa po nobeni kvalifikaciji niso opredeljene kot vodstvene. Poleg tega funkcija dolgoletnega pomočnika komandirja policijske postaje kot (edina) referenca govori kvečjemu v prid nezadostne izkušenosti za vodenje policije. Dolgoletno namestništvo generalnega direktorja, Tatjana Bobnar je bila desetletje drugi človek policije, pa je za direktorja ena od najboljših referenc.

Kot izhaja iz dokumentacije, ki smo jo pridobili na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja, je bila prijava Senada Jušića nepopolna prav, kar zadeva zahtevane vodstvene izkušnje, zato ga je natečajna komisija pozvala k dopolnitvi vloge in Jušić je to storil. Pri presoji tega pogoja so sprejeli razlago, ki jim jo je ponudil prav on – da so tudi pomočniške naloge enakovredne vodstvenim, češ da tako določa podzakonski akt Pravila policije, in to čeprav sodna praksa tega ne dopušča, ampak kot upoštevne dopušča zgolj zakonske določbe. Natečajna komisija je sicer upoštevala tudi njegovo dvakratno imenovanje za vršilca dolžnosti. Za to imenovanje so namreč prav tako potrebne enake vodstvene izkušnje in natečajna komisija verjame strokovnim službam notranjega ministrstva, ki so kot pristojne v postopku začasnega imenovanja že potrdile, da Jušić izpolnjuje vse pogoje za vodenje policije.

Notranji minister Boštjan Poklukar je z lahkoto zagotovil, da bo ograja na meji s Hrvaško ostala, saj tam še vedno stoji navkljub obljubam o odstranitvi.

A kaj sploh stoji za tem ravnanjem Roberta Goloba in njegovih svetovalcev na tem področju, torej generalne sekretarke stranke Vesne Vuković in državnega sekretarja na ministrstvu za obrambo Damirja Črnčeca? Ko je 1. junija lani Golobova vlada nastopila mandat, je Tatjana Bobnar postala ministrica za notranje zadeve. Njen odhod s položaja že pol leta kasneje je sprožil tok dogodkov, ki se je simbolno zaključil prav z nedavnim imenovanjem Jušića na čelo policije. »Dovolj dolgo sem bila v policiji, da se zavedam, da je težnja po nadzorovanju institucije, ki ima monopol nad fizičnim prisiljevanjem, stalno prisotna pri nosilcih oblasti. Tudi v družbah, ki so sicer organizirane po načelih večstrankarske demokracije, to ni nenavadno. Demokratična policija, ki deluje zgolj na podlagi prava in stroke, je predpogoj svobode ljudi …« je Tatjana Bobnar pred slabim letom zapisala v poslovilnem pismu predsedniku vlade. Morala je oditi – in z njo njena izbira za vodenje policije Boštjan Lindav – ker je želela sama izbrati svojo ekipo, ki bo skrbela, da se »politika konča pred vrati generalnega direktorja policije«.

Temu je dodala, da se mora nova vlada zavedati, da depolitizacije ne bo mogoče vzpostaviti zgolj z rušenjem tega, kar je v policiji počela prejšnja vlada, in čiščenjem politično pristranskih policijskih šefov. In da je depolitizacijo »mogoče doseči predvsem z izgradnjo novih demokratičnih procesov znotraj policije« ter da demokratizacija in depolitizacija policije nista stvar »zamenjave posameznih obrazov v policiji. Gre za postopen, počasen, zlasti pa strokoven proces, ki ga mora izpeljati policija sama. Depolitizacije policije se ni mogoče lotiti s pristopi, ki so sprva pripeljali do njene politizacije«. Poleg tega je še zapisala, da politizacije policije ne razume tako, da so v policiji osebe, ki imajo določena politična stališča, »ampak da obstajajo strukturni pogoji za to, da se policija lahko ukloni oblasti oziroma da jo ta lahko zlorabi za svoje politične namene«.

Kako naj bi bila videti demokratizacija policije in notranjih zadev nasploh in kaj vse bi bilo treba za to narediti, je Tatjana Bobnar pojasnjevala in napovedovala pred volitvami in tudi po prevzemu funkcije notranje ministrice. Ko je v javnost poslala omenjeno pismo, pa ni več govorila o načrtih za prihodnost. Njene besede so se že tedaj razumele kot nekoliko zlovešče svarilo, kako bo najbrž videti politika notranjih zadev pod Golobovo vlado v prihodnje. Vedno bolj se zdi, da je imela prav.

Ko je vlada za naslednika Bobnarjeve na položaj notranjega ministra imenovala Boštjana Poklukarja, so bila nesoglasja med premierom in notranjo ministrico stvar preteklosti. Politiki pa je bila s podredljivim ministrom – tak je bil že v času vlade Marjana Šarca – precej olajšana pot do vrat generalnega direktorja policije. Edino, kar je vlada še morala narediti, je, da na položaj prvega moža policije postavi policista, ki bo ta vrata odprl.

Tu v zgodbo vstopi Senad Jušić. Marsikoga je presenetilo že njegovo imenovanje za vršilca dolžnosti, še toliko bolj pa v mandat s polnimi pooblastili. A Jušić je z vidika politike res dober kandidat. Kandidat brez vodstvenih izkušenj in želja in idej o (potrebnih) strukturnih spremembah v policiji, ki je poleg tega že med začasnim vodenjem policije pokazal, da mu izvrševanje (političnih) ukazov ni tuje. Tatjana Bobnar je svarila pred depolitizacijo policije s postopki, ki so pripeljali do njene politizacije. Tedaj, v času Janševe vlade, je bila linija poveljevanja v policiji povsem jasna – od premiera prek notranjega ministra ter prvega moža policije navzdol po policijski hierarhiji. Poznavalci razmer v policiji sedaj vidijo enako sliko, le imena akterjev so druga.

Čeprav je vprašanje policije morda res eno občutljivejših, ker gre za represivni organ, sedanja vlada pomeni kontinuiteto tudi glede drugih pomembnih področij notranjih zadev, vprašanj meje, azila in migracij nasploh. Ko sta Poklukar in Jušić dan po imenovanju slednjega skupaj obiskala občino Brežice in tamkajšnjega župana Ivana Molana, je Poklukar dejal, da bo panelna ograja na tistem delu meje ostala. Mar ni bila odstranitev ograje ena od predvolilnih obljub Roberta Goloba?

Da vlada z odstranjevanjem tehničnih ovir na meji, najprej rezilne žice in potem panelnih ograj (z rezilno žico na vrhu), ni mislila povsem resno, je postalo jasno že po tem, ko se odstranjevanje žice nikakor ni in ni začelo. Danes, kmalu bo leto od tega, ko naj bi bile tehnične ovire odstranjene, je večina rezilne žice še vedno na meji, da o panelnih ograjah niti ne govorimo. Poklukarju (in novemu šefu policije Jušiću) zato niti ni bilo težko zagotoviti brežiškemu županu, da bo ograja na meji ostala. Ker ne gre za to, da jo bo vlada tam in na nekaterih drugih mestih izjemoma pustila, ampak ker dejansko skoraj vsa še stoji.

Vlada je poleg tega pred časom sporočila svoje mnenje o (proti)ustavnosti zakona o tujcih ustavnemu sodišču, ki o tem vprašanju odloča že drugič. Gre za protiustavne določbe zakona, po katerih lahko državni zbor izglasuje popolno zaprtje meje za tujce in začasno suspendira osnovno mednarodno človekovo pravico do vložitve prošnje za azil in s tem (vsaj začasnega) zatočišča za ljudi na begu. Prvič so ustavne sodnice in sodniki o tem odločali, ko je to uvedla vlada Mira Cerarja, in zakon v tem delu razveljavili kot neustaven. Predhodnica Golobove vlade, vlada Janeza Janše, je potem zamenjala nekaj besed in razveljavljene določbe preprosto ponovno uzakonila. Po mnenju vlade Roberta Goloba so te določbe skladne z ustavo. Nič ni pomagalo opravičevanje nekaterih ministrov, predvsem iz Levice, da niso vedeli, o čem so glasovali – mnenje, ki je bilo poslano ustavnemu sodišču, je ostalo v veljavi. Vladno mnenje v tem primeru sicer nima formalne veljave, je zgolj mnenje. Neformalno pa je še eden od kazalcev notranje politike te vlade – politike, ki se ne razlikuje od dosedanje dolgoletne notranje politike, ki velja za eno izmed najbolj restriktivnih do tujcev v Evropi in je v času prejšnje vlade doživela zgolj dodatno okrepljen ksenofobni pospešek.

Govor je seveda predvsem o »nezaželenih« tujcih (in njihovih družinah) iz tretjih držav, ki v Slovenijo večinoma prihajajo kot nekvalificirani in tudi najmanj plačani (a nujno potrebni) delavci in begunci ter migranti. Vlada je doslej sprejela nekaj na prvi pogled zanimivih, a dejansko nesistematičnih in nebistvenih ukrepov, recimo znižanje nekaterih nerealnih zahtev po znanju jezika za to kategorijo tujcev in skrajšani čas, po katerem lahko začnejo delo opravljati tudi prosilci za azil. O odpravi (in ne podpori) spornih določb zakona o tujcih, o sistematičnih spremembah zakona o mednarodni zaščiti in nujno potrebnem zakonu o integraciji in sistematičnem vključevanju omenjenih tujcev v družbo ni ne duha ne sluha. Vse to je sicer napovedala Tatjana Bobnar, vsi ti zakoni pa so tudi že nastajali, čeprav je šlo šele za obdobje prvih nekaj mesecev po prevzemu oblasti.

Primerjava med Tatjano Bobnar in Senadom Jušićem (ter Boštjanom Poklukarjem), ki jo danes novinarjem podtikajo z notranjega ministrstva in iz vlade, je torej čisto upravičena. Ni ju mogoče primerjati. Prejšnja ekipa je bila ekipa profesionalizacije policije in demokratičnega človeškega odnosa do tujcev, ta ekipa, ki jo je sam izbral Robert Golob, pa Slovenijo postavlja ob bok balkanskim državam, ki so znane po spolitizirani policiji in nečloveškem odnosu do tujcev.