Bavčarji in vsi preostali

Evropsko sodišče za človekove pravice je nekdanjemu ministru v časih vlad rajnke LDS in gospodarstveniku Igorju Bavčarju prisodilo 16 tisoč evrov odškodnine, ker mu je bila v Sloveniji kršena domneva nedolžnosti.

Je bil torej obsojen po krivem? Ne. Bavčar je zatrjeval številne kršitve pravic tekom dolgoletnega, večkrat ponovljenega sojenja, na katerem je bil na koncu pravnomočno obsojen na petletno zaporno kazen, a je evropsko sodišče razen ene vse ovrglo kot neutemeljene. Kršitev se ni zgodila na sodišču pač pa v studiu POP TV, kjer je tedanji pravosodni minister Goran Klemenčič izjavil, da »če bo zadeva Bavčar zastarala, bodo letele glave«.

Klemenčič, ki se je že pred leti umaknil iz dnevnopolitičnega dogajanja in tudi tokrat zavrnil komentar, je bil v času pravniške in politične kariere v Sloveniji precej bolj zgovoren. Pravzaprav jezika ni šparal in posledično večkrat rekel prej kaj preveč kot premalo. In določene njegove v afektu izrečene izjave so bile neprimerne. Omenjena, da bodo letele glave in da bodo odgovorni v sodstvu morali odgovarjati, če bo prišlo do zastaranja, sodi mednje. To je tedaj tudi priznal.

A Klemenčič vendarle ni dejal, da bi moral biti Bavčar obsojen, kot je med drugim v pritožbi zatrjeval Bavčar. Pač pa da zadeva ne bi smela zastarati, da bi moralo sodišče torej pravočasno odločiti. Nekdanji notranji minister je neprimerne besede v bistvu izrekel v stiski. Ne le kot občan, tudi potem kot pristojni minister je nemočno opazoval, kako vplivni in premožni obtoženci izigravajo kazenske postopke in kasneje prestajanje kazni, se izmikajo, vlagajo namišljena zdravniška potrdila in podobno.

In Glavno sporočilo omenjene sodbe bi moralo biti prav to. Da imajo nekateri domnevni storilci kaznivih dejanj v Sloveniji (pa tudi marsikje drugod po Evropi) več pravic kot preostali.

Sodni postopek zoper Bavčarja se je dolga leta vrtel v krogih in se zaključil komaj tik pred zastaranjem. Potem se je Bavčar več mesecev izogibal zaporu, ko pa se je vendarle zglasil na prestajanju kazni, je bil hitro deležen prav vseh ugodnosti, prostih vikendov in drugih izhodov, iz centralnega zapora pa je bil tudi premeščen na oddelek z najbolj sproščenim režimom varovanja, ki so ga deležni zgolj izbranci. Zdaj je pred evropskim sodiščem od države iztožil še odškodnino, ker je nek politik nekoč preveč široko odprl usta.

Večina, velika večina obtožencev in obsojencev ni deležna niti približno podobnega nivoja pravic, čeprav naj bi bili pred zakonom vsi enaki. Velika večina zapornikov in drugih obsojencev v Sloveniji je obsojena po hitrih postopkih. Številni so obsojeni s t.i. kaznovalnim nalogom, brez sojenja in brez da bi videli sodnika – sprejmejo kazen, sklonijo glavo in poskušajo živeti naprej. Še več jih dejanje prizna ali pa s tožilstvom sklene sporazum v zameno za nekoliko nižjo kazen in sodnika vidijo le, ko jim izreče kazensko sankcijo. Takšna je zgodba velike večine posameznikov, ki se znajdejo v kazenskih postopkih, saj si dolgotrajnih sodnih postopkov ne morejo privoščiti – zanje že tako nimajo sredstev, nikakor pa si ne morejo privoščiti, da izgubijo zaposlitev, če pa že, pa vsaj za čim krajši čas.

Ko torej govorimo o tem, kaj je neprimerno, bi morali govoriti tudi o tem, kaj je bolj neprimerno in družbeno škodljivo. Klemenčičeva izjava je bila neprimerna, krivičnost pravosodnih sistemov na podlagi družbenega položaja obtožencev pa je povsem nesprejemljiva.