Državljanska nepokorščina / Novi pozivi k neplačevanju RTV-prispevka

Prejšnji teden je vnovič potekal shod upokojencev v režiji Pavla Ruparja. Le da ga tokrat na TV Slovenija niso v živo prenašali. To nenavadno prakso prenašanja shodov, v prvi vrsti prav Ruparjevih, je uvedlo prejšnje vodstvo javne radiotelevizije, zato se je novo v skladu s profesionalnimi novinarskimi standardi odločilo, da prenos odpove.

Rupar je nato sklical tiskovno konferenco in se na njej repenčil, kakšen »velik udarec za demokracijo« to pomeni in kakšno »vrnitev nazaj v enoumje bivšega komunističnega sistema«. Vse to je bil zgolj uvod v poziv k državljanski nepokorščini: »Pozivam vse upokojence, državljane Slovenije, ki so prisilno primorani plačevati nesmisel RTV Slovenija, da ga nehamo plačevati. Tudi če je tak zakon, nam nima nihče pravice vzeti denar za stvar, ki je mi ne želimo.«

Kmalu zatem se je pozivu pridružil Ivan Štuhec, simpatizer stranke SDS, ki je zasedal položaj svetnika v zadnjem mandatu programskega sveta RTV Slovenija (pa tudi v mandatu od leta 2006 do 2010). »Edini nacionalni medij, ki ga vsi plačujemo, mora biti za vse, še zlasti in v prvi vrsti informativni program,« je zapisal v katoliškem tedniku Družina. »Masovni bojkot plačevanja RTV-naročnine je zadnji možni poseg, da se strezni politiko in novinarsko srenjo.« Ruparjevo pobudo za državljansko nepokorščino podpira, saj je ta menda »veliko bolj upravičena kot kolesarsko uveljavljanje levičarske ideologije v času kovida«.

Pri pozivih k neplačevanju RTV-prispevka ne gre za nič novega. Štuhec je k temu pozival že, ko je bil programski svetnik. Bivši svetnik Vane Gošnik se je na primer javno hvalil, da ne plačuje prispevka in da mu ga mora medijska hiša rubiti. Da že več let ne plačuje prispevka, pa je leta 2016 na seji parlamentarnega odbora za kulturo razlagal tudi prvak opozicije Janez Janša.

»Ko so televizijo prevzeli nesposobni ljudje, državljanska pobuda na drugi strani ni pozivala k neplačevanju naročnine, ker je ideja javnega servisa, da ga plačujemo vsi,« pravi medijska strokovnjakinja Sandra Bašić Hrvatin. »Lahko se ne strinjamo z nekaterimi vsebinami, pa naročnino vseeno plačujemo. V ozadju je lahko tako samo ena stvar: če ni po naše, tega ne bomo plačevali.«

Prav za to gre. Štuhec je bil v preteklosti na primer naklonjen zamisli, da bi morala na TV Slovenija obstajati dva programa: levi in desni oziroma vladni in opozicijski. To je prejšnje vodstvo z vzpostavitvijo dodatnega uredništva informativnega programa na drugem sporedu po svoje res poskušalo narediti, a kar je nastalo, je bilo negledljivo.

»Zmago Jelinčič je v parlamentu zagovarjal to idejo in se skliceval na primer italijanske RAI, ker je bila ta v duhu partitokracije dejansko razdeljena na tri programe glede na največje italijanske stranke, ki so tako upravljale vsaka svoj informativni program. Ampak to potem ni več javni servis, to je strankarska televizija,« poudarja Sandra Bašić Hrvatin. »Da imajo ljudje različna politična prepričanja, ne pomeni ničesar. Javni medij mora ustvarjati program, ki je vrhunski, profesionalen in novinarsko neoporečen,« dodaja. »Ne slepimo se, gre v prvi vrsti za boj za informativni program – za interpretacijo sveta, v katerem živimo.«