Lukas Miheljak / Montažer, ki se kljub mladosti lahko že pohvali s številnimi uspešnimi projekti

Montiral je številne videospote za najbolj zveneča imena domače glasbene scene – Laibach, MRFY, Joker Out, Senidah –, trenutno pa se pripravlja na montažo igranega filma Fantasy, težko pričakovanega celovečernega prvenca režiserke in scenaristke Kukle. Pregledovanja in montiranja sveže posnetega materiala se vsakič znova loteva z iskreno navdušenostjo in ljubeznijo do svojega dela, pa tudi do filmske umetnosti na splošno.

Očaranost nad filmom ga spremlja že od otroštva. Lukas Miheljak (1995) je bil rojen v Ljubljani v družini filmoljubov, zato ne čudi, da se je že v osnovni šoli pridružil filmskemu krožku v Pionirskem domu, kjer se je prvič pobližje seznanil s to umetnostjo. Nato je od zgodnjih najstniških let večino prostega časa režiral, snemal in montiral dogodivščine svojih prijateljev. »Ko je enkrat napočil trenutek odločitve za vpis na fakulteto, me ni zanimalo nič drugega kot film,« pravi. A če je sprva želel postati režiser, je kasneje zrelo presodil, da ta poklic ni zanj. Zdelo pa se mu je, da ima primerne lastnosti, ki jih potrebuje dober montažer, na primer potrpežljivost, natančnost in oko za detajle. Tako je bil sprejet na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, smer Filmska in televizijska montaža, kjer je leta 2018 tudi diplomiral.

Po srečnem naključju sta se pri enem izmed projektov seznanila s Kuklo, ki je ravno režirala videospot za pesem Mišići glasbene senzacije Senidah, in povabila ga je k montaži spota. Pesem se je izkazala za megauspešnico, videospot pa z več kot 80 milijoni ogledov na YouTubu »še danes najbolj gledana stvar, kar sem jih delal«. Nato se je kot montažer podpisal še pod številne druge reklame in videospote, nastale pod Kuklino režisersko taktirko, na primer tiste za Senido in Dina Merlina, ki imajo na YouTubu skupaj preko 130 milijonov ogledov. Njun najuspešnejši plod sodelovanja pa je kratki igrani film Sestre, ki je na najpomembnejšem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu pobral glavno mednarodno nagrado, kar je zagotovo eden najvidnejših dosežkov domače kinematografije. Za omenjeni film je sam na filmskem festivalu v Bukarešti prejel tudi nagrado za najboljšo montažo, zato ne čudi, da mu je Kukla zaupala še montažo celovečernega prvenca Fantasy.

»Montaža je še najbolj podobna scenaristiki,« pravi, »pomembno je, da znaš povedati zgodbo. In pri obeh poklicih je ključno učenje skozi vajo.«

Pomembno se mu zdi tudi ohranjanje dobrega delovnega vzdušja v montaži. »Snemanja so ponavadi precej intenzivna, a dokaj kratka, montaža pa traja več mesecev. Zato je važno, da se tudi režiserji kot tvoji glavni sodelavci v montaži dobro počutijo.« Vse to mu očitno uspeva, saj med svoje redne sodelavce šteje še režiserja Igorja Zupeta, s katerim sta med drugim sodelovala pri videospotih in dokumentarnem filmu o skupini Laibach, ter filmskega ustvarjalca Gregorja Božiča, ki mu je nazadnje zaupal montažo svojega prihajajočega kratkega filma Navadna hruška.

Njegovo nadarjenost in dosežke so prepoznali tudi najpomembnejši evropski filmski festivali; leta 2019 je bil denimo med izbranci Talents Sarajevo, programa sarajevskega filmskega festivala, ki predstavlja mlade perspektivne filmske ustvarjalce iz jugovzhodne Evrope in južnega Kavkaza, letos pa je bil med več kot tri tisoč prijavljenimi filmskimi ustvarjalci izbran še v program Berlinale Talents mednarodnega filmskega festivala v Berlinu.

Nedavno je v sklopu umetniške rezidence ministrstva za kulturo v New Yorku opravljal prakso v prestižnem montažnem studiu Cabin Editing. Ne skriva, da se spogleduje s tujino. Predvsem zato, ker se mu zdi poklic montažerja pri nas premalo cenjen, začenši z nesorazmernimi honorarji za vloženo delo in čas glede na ostale filmske sektorje. »Največji problem je, da montažerji po zakonu o avtorskih pravicah nismo soavtorji filma oziroma avdiovizualnega dela, kot so na primer režiserji, scenaristi, direktorji fotografije in skladatelji filmske glasbe,« pravi. Montažer je »le« avtor prispevkov k filmu in s tem v nasprotju s soavtorjem ni upravičen do nadomestil za javno predvajanje del.

Čeprav mu je kot forma ljubši igrani film, pa se rad loti tudi dokumentarcev. Nazadnje je montiral kratkometražec Dream to Cure Water, posnet v Peruju, ki ga je s finančno podporo National Geographic Society režiral mednarodno uveljavljeni fotograf Ciril Jazbec. Če montaža pregovorno velja za zadnjo fazo pisanja scenarija, je to še bolj očitno pri dokumentarnem filmu. »Kot montažer imaš veliko večjo vlogo, saj pri dokumentarcu pogosto ni scenarija ali pa je ta zelo ohlapen. Tako si ti v vlogi scenarista in ne le da vplivaš na zgodbo, pravzaprav jo ustvariš.« Montažerji dokumentarnih filmov so tako ponekod neredko navedeni tudi kot soscenaristi oziroma soavtorji, kar je – če smo že pri avtorskih pravicah in nadomestilih – več kot le simboličnega pomena.