Intimni vsakdan

Pokončno platno s podobo majhne svetlolase deklice v rožnatem kompletku, ki se sklanja k drobnemu skuštranemu psu, zraven njiju pa mogočno straži še impozanten naguban rjav pes, skoraj tako velik kot deklica sama. Preproga, stoli in drugi predmeti v interjerju, pa tudi sproščenost izrazov in pogledov ljudi, nam dajo vedeti, da smo jih zalotili v domačem okolju, sredi najbolj vsakdanjih opravkov, svojega portretista pa so navajeni.

Eno izmed preostalih platen na kričeče rdečem fotelju, prekritem z zeleno odejo, prikazuje istega rjavega psa, kako ležerno steguje vse štiri od sebe, zaziban v najgloblji spanec. Postavljen je v središče obravnave in naslikan z enako pomembnostjo, kot je podeljena ljudem na drugih platnih, ter z vso pozornostjo do detajlov, od gub na povešenem gobcu do zlatih odbleskov svetlobe na dlaki.

V ljubljanski Mestni galeriji je namreč na ogled razstava Drobci akademskega slikarja Jurija Kalana (1961), čigar več kot tri desetletja dolgo ustvarjalno pot zaznamuje ljubezen do upodabljanja figure, barv ter – kot nam je razkril že naslov – drobcev domačega, vsakdanjega, intimnega sveta. Gre za najobsežnejšo predstavitev avtorjevih del do zdaj, ki povečini obsega stvaritve v olju na platno velikih formatov, pa tudi risbe, grafike, kiparska dela v kamnu ter »skulptoslike« oziroma pastirske rezbarije, kot jih imenuje sam avtor.

Jurij Kalan, rojen leta 1961, je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani na oddelku za slikarstvo pri profesorici Metki Krašovec. Je eden od treh ustanovnih članov neformalne umetniške skupine Divji v srcu (v njej sta še slikarja Aleksij Kobal in Silvester Plotajs Sicoe), poimenovane po istoimenskem filmu Davida Lyncha iz leta 1990. Kljub raznolikosti njihovih motivnih svetov, likovnih pristopov ter slogovnih izrazov jih povezujejo skupni ideali, vrednote in kritičnost do (umetniškega) sveta. Predvsem pa pristna in brezpogojna ljubezen do slike, umetnine, podobe. In to brez dvoma začutimo ob obisku razstave Jurija Kalana.

»V njegovih delih se čuti iskrena slikarska gesta, navdušenje nad slikarstvom kot medijem, predvsem pa velika vztrajnost in ljubezen do upodabljanja domačega okolja, pri čemer je pravo mojstrstvo to, da ni nikoli dolgočasen – čeprav to počne več desetletij – pač pa vedno znova izjemno zanimiv in presenetljiv,« pravi kustos razstave Sarival Sosič. In res, razstava nam v pritličju in dveh nadstropjih galerije ponudi motivni in oblikovni prerez slikarjeve likovne poetike, ki nas opomni, da je včasih največjo lepoto in navdih moč najti v najbolj vsakdanjem.

Razstavo v pritličju galerije sicer odpirajo dela (po)koronskega obdobja, med katerimi nam v oči takoj pade slika z naslovom 24. 6. 2020, platno velikega podolgovatega formata, ki prikazuje »robokope«, policiste na konjih ob robu Prešernovega trga, ki nas s čeladami in maskami na obrazu opomnijo na čas, ki bi ga večina rada pozabila. Slika, ki je, morda nekoliko zavajajoče, krasila tudi vabilo na razstavo, predstavlja odklon od siceršnjega umetnikovega upodabljanja domačnosti vsakdanjika. »Dolgo sem razmišljal, da moram ustvariti eno bolj temačno sliko v duhu časa, ki je bil takrat res moreč, pri tem pa nisem želel biti preveč očiten in dobeseden,« pravi slikar, ki se je tudi sam redno udeleževal petkovih protestov. Podoba policistov na konjih se mu je zdela tako markantna, da se je odločil za sliko v tradiciji starih konjeniških portretov, za osnovo pa je vzel svoj »ne preveč posrečen fotografski posnetek«. Tudi sicer večina njegovih del nastaja po fotografski predlogi ( je velik ljubitelj fotografije), a nobeno ni dobesedni prepis podobe, pač pa mu te služijo le za osnovo, ki ji velikokrat dodaja ali odvzema figure, jih predimenzionira ali pa postavlja v različne perspektive.

Platna večjih formatov, a precej raznolikih dimenzij, ki si jih lahko ogledamo v dveh nadstropjih, nam dajo jasno vedeti, da gre za mojstrskega slikarja človeške figure z izurjenim očesom za najmanjše podrobnosti. Med številnimi podobami tako najdemo skupinske portrete družine in prijateljev, zbrane ob domačem omizju, ki se kar šibi od dobrot, pa sprehode v naravi, praznovanja in tista malce banalna vsakdanja opravila. Če je Kalan v svojih zgodnejših delih slikal predvsem izmišljene ljudi, se je nato popolnoma posvetil upodabljanju oseb iz družinskega in prijateljskega kroga – pozorno oko med njimi lahko opazi denimo slikarja Aleksija Kobala in celo Mladininega fotografa Boruta Krajnca. V upodobitvah žene, otrok, prijateljev in kolegov je očitno njegovo zanimanje za slikanje človeškega obraza, v katerega se potopi do zadnje gubice, rdečice na licu in privzdignjene obrvi.

Liki so ponekod popolnoma zatopljeni v pogovore ali pa v svoje mikrokozmose znotraj prizora, spet drugje se ozirajo iz platna in zdi se nam, kot bi opazovali nas. Pogosto so upodobljeni v ekspresivnih kretnjah, z našobljenimi ali napol odprtimi ustnicami ter sredi nedokončanega giba ali zasuka telesa, kot bi jih ravnokar zmotili sredi stavka ali najbolj vsakdanjega opravka, to pa nam daje občutek, da sedimo zraven in jih poslušamo. Upodobljeni so namreč izseki, drobci njihovih življenj, vsakdanje, na videz nepomembno dogajanje, ki pa avtorju predstavlja neusahljiv vir navdiha in kateremu s pomočjo slikarskega medija podeli osrednje mesto svojega motivnega sveta.

Na upodobitvah zabav in druženja se figure, praviloma upodobljene v različnih perspektivah, nekatere pa celo močno povečane, zožene ali podaljšane, gnetejo in stegujejo druga čez drugo, da imamo občutek, kot bi slike živele in tudi nas same posrkale v živahno in razburkano dogajanje. Obrazi so pogosto naslikani hudomušno, komično, s poudarjenimi potezami, skoraj groteskno in karikirano, a nikoli žaljivo in posmehujoče, pač pa z vso naklonjenostjo in ljubeznijo, kar ju premore njegov čopič. Slikar sam se rad pošali, da si je to izrazno neobremenjenost in eksperimentiranje lahko privoščil, ker so upodobljenci ljudje, ki jih pozna, in mu zato nihče ne zameri.

Prominentno mesto v Kalanovi motiviki imajo tudi živali. Na razstavi skorajda ne bomo našli slike, na kateri ne bi bilo vsaj enega psa. Največkrat gre za slikarjeve lastne štirinožne prijatelje, včasih pa jim družbo dela tudi prikupna domača pujsa, ki je »rada zlezla v naročje«. Živali so pogosto upodobljene samostojno – na sprehodu, domačem vrtu ali leže v udobju kavča – in tudi ko jih vidimo v družbi ljudi, so velikokrat povečane, bolj poudarjene, postavljene v ospredje in delujejo skoraj človeško; še več, občutek imamo, da slikarja zanimajo bolj kot človeške figure.

Posebno mojstrstvo je umetnik izkazal tudi v svojih t. i. pastirskih rezbarijah oziroma »skulptoslikah« – obsežni seriji v les izrezljanih in pobarvanih obrazov, ki so tako markantni, raznoliki in polni karakterja, da je skoraj težko verjeti, da ne gre za portrete, pač pa za povsem izmišljene like. Gre za večinoma najdene kose lesa, pri katerih je umetnik sledil naravni, že obstoječi obliki (če je ven štrlela kakšna veja, je naredil roko), rezljanje in oblikovanje lesa pa mu je ob slikarstvu pomenilo užitek in sprostitev.

Slikarska razstava:
Jurij Kalan: Drobci
Kje: Mestna galerija, Ljubljana
Kdaj: do 12. novembra 2023