Kje bomo rezali?

Po ministrstvih, v vladnih službah in pri drugih proračunskih porabnikih vodilni te dni iščejo rezerve. Do konca meseca morajo vsi državni predlagatelji finančnih načrtov svojo porabo za prihodnji dve leti porezati za vsaj 4 odstotke, da bi, kot je zapovedala vlada, ostalo več denarja za rezerve. Odločitve niso povsod lahke. Na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo se recimo bojijo, da jim bo zmanjkalo denarja za financiranje javnega potniškega prometa. Na ministrstvu za solidarno prihodnost, kjer so zadolženi za najpomembnejši projekt Levice, rast gradnje neprofitnih stanovanj, so sicer za letos in še dve leti dobili po 25 milijonov evrov, a nič več kot to, zato iščejo dodatne vire. Za prihodnje leto so namreč načrtovali 50 milijonov evrov, nato pa 100 milijonov, namenjenih gradnji. Tudi na področju dolgotrajne oskrbe ustavljajo vse nove investicije; med njimi so domovi za ostarele.

Na ministrstvu za javno upravo so že predlagali zamik uveljavitve nove plačne reforme za eno leto, to je na začetek leta 2025. Z ministrstva za pravosodje so nam sporočili, da bodo prihodnje leto v integralni del proračuna dobili kar 20 odstotkov manj denarja od prej načrtovane porabe v letu 2024. »Tak obseg sredstev omogoča zgolj pokrivanje zakonskih obveznosti in najnujnejše investicije za zagotavljanje prostorov za pravosodne organe, hkrati pa bomo morali z izvajalci ves čas usklajevati dinamiko projektov v teku,« pravijo. Takšni varčevalni ukrepi pomenijo, da ne bodo mogli začeti z gradnjo nove sodne stavbe v Ljubljani. Gradbena jama, ki sredi Bežigrada zeva že 20 let, bo torej tam počivala še nekaj naslednjih let. Časovno pa se je zamaknil tudi 36 milijonov evrov vreden projekt izgradnje nove stavbe ženskega zapora na Igu, ki zdaj deluje v neustreznih prostorih stare graščine. »To sta dva največja projekta, na katera ima zmanjšanje sredstev bistven vpliv,« pravijo.

Ministrstvo za obrambo, od koder so sprva sporočili, da se bodo v prihodnjem letu odpovedali 250 milijonom evrov, ki naj bi jih namenili skladu za obnovo, po novem obljublja, da bo privarčevalo 200 milijonov evrov. Vmes jim je očitno uspelo za slabih 50 milijonov kupiti drugo letalo Spartan. Natančno katere programe, postavke, projekte ali rakete bodo črtali z nakupovalnega seznama, še ne vedo. Na ministrstvu za infrastrukturo Alenka Bratušek obljublja, da ne bo ustavljen noben že začet projekt, drugače pa je z vsemi, ki so tik pred zdajci. To ministrstvo naj bi od sebe dalo največ: »Veliko projektov se bo zamaknilo, veliko, ne morem jih našteti vseh,« je Alenka Bratušek ta teden odgovorila na poslanska vprašanja.

500 milijonov evrov letos in 500 milijonov evrov prihodnje leto ter 500 milijonov evrov leta 2025 v primerjavi s preteklimi izrednimi dogodki niso tako visoke številke, da bi zahtevale zategovanje pasu po vseh resorjih.

Eden takšnih je očitno 30-milijonski projekt nadgradnje železniške postaje v Novi Gorici. Ko je bil julija objavljen razpis, je novogoriški župan Samo Turel dejal, da so zelo veseli, saj »smo po pogajanjih z državo uspeli priti do te točke, ko je dejansko objavljen razpis«. Zdaj je veselja že precej manj. »Mi sicer še nismo dobili nobenih uradnih informacij o tem, da projekta ne bo, in še vedno upamo, da bo prenova železniške postaje stekla, glede na to, da smo bili izbrani za Evropsko prestolnico kulture, za kar je tudi država pripoznala, da je nacionalnega pomena,« pravi Turel bolj zadržano.

Čeprav tega nihče na glas ne izgovori, je očitno vlada Roberta Goloba zagnala nekakšen varčevalni program – Zujf. Kaj je že Zujf? Druga vlada Janeza Janše je leta 2012 sprejela Zakon za uravnoteženje javnih financ, katerega značilnost je bila hitro in ne tako premišljeno rezanje odhodkov počez, kar je nato vodilo k še večjemu gospodarskemu padcu. Tudi tokrat morajo posamezna ministrstva na hitro, v roku nekaj tednov, zmanjšati svoje proračune za 4 odstotke. V prihodnjem letu želi koalicija zaradi sanacije posledic poplav na ta način privarčevati vsaj 500 milijonov evrov, še 520 pa je že zagotovljenih v letošnjem letu, zato so nekateri projekti, ki bi jih morali izvesti letos, že zamrznjeni.

Da je vlada v letošnjem letu nabrala teh 520 milijonov evrov, je za 220 milijonov povečala primanjkljaj; ta bo zrasel s 4,9 na 5,1 odstotka proračuna. Preostalih 300 milijonov pa je vlada našla v tako imenovanem podprogramu proračuna za upravljanje finančnih naložb. Natančneje, začela je trošiti denar, s katerim bi morali preko SDH podržaviti elektrodistribucijska podjetja. Tudi v tem primeru koalicija ustavlja enega svojih kardinalnih projektov – tako imenovani zeleni prehod z izgradnjo vetrnih in sončnih elektrarn.

Ena največjih ovir pri tem prehodu so namreč v Sloveniji prav elektrodistribucijska podjetja, v katerih ima zdaj država 80-odstotni delež. »Celoten zeleni prehod je odvisen od razvoja elektrodistribucijskega omrežja in novih storitev v tem omrežju,« odgovarjajo z ministrstva za okolje, podnebje in energijo. Sedanje stanje, ko je delovanje elektrodistribucijskih družb odvisno od deloma privatiziranih elektrodistribucijskih podjetij, naj bi bilo vse bolj nevzdržno; prav zato naj bi v Sloveniji imeli težave s priključevanjem malih sončnih elektrarn. Zaradi zasebnega lastništva v elektrodistribuciji naj bi ta težila k višjim dobičkom in ne boljši javni infrastrukturi; številna elektrodistribucijska podjetja naj bi bila tako rekoč ugrabljena. Daljši odgovor ministrstva za energijo, zakaj je podržavljanje elektrodistribucijskih podjetij nujno, objavljamo v okvirju. A ta problem, ki ga vedno znova rešuje ena vlada za drugo (in nobena zares), se vleče že od leta 2003.

So takšni varčevalni ukrepi, ki mejijo že na izredno stanje, res potrebni? Predsednik vlade Robert Golob zdaj govori o kar sedem milijard evrov veliki škodi zaradi poplav, česar pa doslej zbrane številke ne dokazujejo. Škoda zaradi ujme, ki jo je doslej prijavilo 123 občin, po predhodni oceni znaša dobro milijardo evrov. Predhodna ocena škode v gospodarstvu znaša 318 milijonov evrov, izhaja iz predhodnega programa odprave posledic škode, ki ga je ta teden sprejela vlada. Kmetijstvu je ujma povzročila 145 milijonov evrov škode, je poročala ministrica Irena Šinko – prizadetih je več kot 2700 kmetijskih gospodarstev. V gozdarstvu, kjer naj bi bilo poškodovanih 1700 kilometrov gozdnih cest, pa naj bi škoda znašala 50 milijonov evrov. Na vprašanje, kako je predsednik vlade prišel do zdaj že sedmih milijard, odgovorov še vedno ni. Iz kabineta predsednika vlade so nam sporočili, da bo popis škode trajal do 22. septembra: »Pomembno je poudariti, da dosedanje ocene temeljijo na delnih predhodnih ocenah, ki so bile izvedene z namenom priprave grobe finančne konstrukcije za obnovo,« odgovarjajo.

500 milijonov evrov letos in 500 milijonov evrov prihodnje leto ter 500 milijonov evrov leta 2025 v primerjavi s preteklimi izrednimi dogodki niso tako visoke številke, da bi zahtevale zategovanje pasu po vseh resorjih. Po analizah fiskalnega sveta so do letošnjega avgusta vsi stroški boja proti epidemiji od leta 2020 pa do danes znašali vrtoglavih 5817 milijonov evrov. Računi za boj proti epidemiji še vedno prihajajo, samo letos jih je prišlo za 160 milijonov evrov. Vzporedno z njimi je vlada Roberta Goloba sprejela še izredne ukrepe za boj proti draginji, ki so po analizah fiskalnega sveta lani in letos znašali skupaj že 949 milijonov evrov. Argument, zaradi katerega so posebni varčevalni ukrepi vendarle upravičeni, bi lahko bil le en: da tako kot doslej ne gre več. Ali če to zapišemo drugače: predvsem zaradi razsipništva v preteklosti, tudi dodatkov, povezanih z epidemijo in deljenih počez, bo nova izredna okoliščina, ki so jo povzročile poplave, danes teže rešljiva.

Predsednik fiskalnega sveta Davorin Kračun, pravi, da je »Slovenija zadnjih 10 let ali celo 20 let v pretežni meri vodila ekspanzivno fiskalno politiko«. Po domače rečeno, država je zapravljala. Zaradi zadnjega popravka rasti BDP v letu 2022 se je zadolžitev države povečala z 69 na 71 odstotkov BDP, kar je sicer manj kot so v povprečju zadolžene ostale EU države: »Me pa skrbi, da bi lahko majhna Slovenija postala vse lažja tarča finančnih trgov, kot se je zgodilo leta 2012.« Kračun pravi, da naravni katastrofi ne sme slediti finančna katastrofa: »V teh razmerah je treba pazljivo voditi fiskalno politiko, moramo se izogibati moralnemu hazardu.« Zlasti se mu zdi primerno, da Slovenija realistično oceni škodo pri poplavah. Opozarja, da se takšne naravne katastrofe lahko ponavljajo, v prihodnje pa morda ne bo na voljo sredstev iz različnih virov EU v primerljivem obsegu kot zdaj.

Predvsem zaradi razsipništva v preteklosti, tudi dodatkov, povezanih z epidemijo in deljenih počez, neracionalnega deljenja pomoči in raznih subvencij bo nova izredna kriza težje rešljiva.

V senci vseh preteklih izrednih stanj so bile seveda megalomanske subvencije in druge oblike pomoči zaradi izrednih okoliščin iz leta v leto porabljene netransparentno ali celo koruptivno. V času epidemije so očitno milijardne dodatke porabljali politično motivirano in s tem neracionalno. Po stroških te krize se je Slovenija znašla na vrhu med državami EU, po učinkih ukrepov, torej po statistiki smrtnih žrtev, pa na dnu. V primeru energetske krize najboljši primer zlorabe predstavlja Slovenska industrija jekla (SIJ), kjer so štiri njihove družbe zaprosile za državno pomoč zaradi drage energije, nato pa si je matična družba izplačala 5,8 milijona evrov dividend. A nekatere stvari so še bolj resne. V fiskalnem svetu največji problem poslovanja države vidijo pri izplačilih pomoči preko državnih skladov: »Težava z večino skladov je, da njihovo poslovanje med letom ni pregledno in podatki o tem niso enostavno dostopni javnosti.« Na sivo poslovanje državnih in paradržavnih skladov v svojih poročilih opozarjata tudi računsko sodišče in protikorupcijska komisija, v fiskalnem svetu pa nameravajo v kratkem in v luči sofinanciranja stroškov poplav preko novega sklada za obnovo Slovenije »osvetliti« nekatere vidike poslovanja teh institucij.

Državnih skladov, ki razpolagajo z zelo veliko sredstvi, je namreč v Sloveniji že kopica. Nekateri so neposredno odvisni od proračuna, takšnih je v zakonu o izvrševanju proračunov za leti 2023 in 2034 kar deset. To so recimo sklad za investicije v javne zdravstvene zavode; sklad za odplačilo posojil, namenjenih financiranju visokošolskih zavodov ter dijaških in študentskih bivalnih zmogljivosti v javnih zavodih; potem so tu še sklad za štipendije; sklad za podnebne spremembe; vodni sklad; sklad za gozdove; demografski sklad; sklad za razvoj nevladnih organizacij. Poleg njih pa še nekaj večjih skladov, ki jih je ustanovila država in ki imajo tudi svoje vire in niso v celoti odvisni od proračuna, čeprav večino država redno dokapitalizira oziroma jim namenja denar iz proračuna.

Danes se številne njihove vloge prepletajo. Eni dajejo subvencije, drugi za isto dejavnost kredite – ali pa celo oblikujejo finančne instrumente, ki spet potrebujejo subvencije. Tak sklad je Spirit, javna agencija za spodbujanje investicij in podjetništva, podoben je tudi Slovenski podjetniški sklad; oba sta poslovanje v zadnjih letih izjemno povečala prav zaradi odpravljanja posledic epidemije. Zdaj so moderne energetske pomoči. Potem so tu še eko sklad, slovenski regionalni razvojni sklad ter sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Podobno vlogo ima še agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja, ki je sicer specializirana za razdeljevanje EU kmetijskih subvencij.

Posledice poplav bomo reševali preko novega sklada. Skladi in agencije ter uradi se iz leta v leto in z vsako vlado množijo. Čeprav imajo ob krizah pomembno vlogo, se njihove naloge podvajajo, denar pa je porabljen vse bolj nesmotrno in razpršeno.

Ti skladi in agencije ter uradi se iz leta v leto in z vsako vlado množijo. Čeprav imajo ob krizah – od epidemije in energetske draginje pa vse do poplav in zelenega prehoda – pomembno vlogo, se njihove naloge podvajajo, denar pa je porabljen vse bolj nesmotrno in razpršeno. Vse več sredstev gre tudi za njihovo administracijo. Tako se evropski denar iz mehanizma za odpornost in razvoj recimo razdeljuje preko novega urada za okrevanje in odpornost, ki je nastal leta 2021. Sibil Svilan, bivši predsednik uprave SID banke, poudarja, da je poslovanje teh skladov večinoma neekonomsko, neracionalno in tudi netransparentno ter pogosto podvrženo ozkim osebnim, političnim ali celo strankarskim interesom – odvisno od stranke, ki vodi resor, pod katerega določen sklad sodi. Izpoved enega od podjetnikov, ki je zaprosil za sredstva Spirita, objavljamo v okvirju. Svilan se zato že leta zavzema, da bi nekatere od teh skladov – takšna je tudi praksa v drugih manjših državah – prenesli in upravljali pod okriljem državne SID banke:

»Ti skladi zdaj namreč delujejo po politično-administrativni liniji. Pogosto se produkti podvajajo in njihove odločitve tudi niso ekonomsko upravičene, so torej neučinkoviti, pa tudi neskladni z evropskimi pravili državnih pomoči. Veliko bolje bi bilo, če bi ta sistem skladov optimizirali in jih upravljali pod okriljem ene močne institucije, kot je SID banka. Ta je bančna ustanova z najvišjim ratingom in nadzorom, usposobljena za oblikovanje finančnih instrumentov, ki so potrebni gospodarstvu in v kriznih razmerah, kar je že dokazala v prejšnjih krizah,« pravi.

Če bi to vlogo prenesli na SID banko, bi bilo poslovanje učinkovitejše, bolj ekonomsko in pod veliko bolj natančnim nadzorom, ki velja za banke. Poleg tega bi z združevanjem racionalizirali poslovanje, ki je zdaj za podjetnike, pogosto zaradi podvajanja programov, kaotično, hkrati pa bi z združitvijo sredstev lahko podpirali večje investicije. A doslej to ni bilo mogoče. Svilan si je recimo pod tretjo Janševo vlado prizadeval, da bi sredstva iz evropskega sklada za okrevanje in odpornost upravljala SID banka, a so nadzorniki in vlada to zavrnili. Odločanje o teh pomembnih projektih so prenesli na kohezijsko ministrstvo oziroma na kasneje ustanovljen urad za okrevanje in odpornost – kjer pa so doslej počrpali, kot je znano, le 17 odstotkov razpoložljivega denarja.

Predsednik vlade Robert Golob napoveduje, da bo država milijarde, namenjene obnovi po poplavah, trošila veliko bolj transparentno: v okviru SID banke bo ustanovljen SOS ali sklad za obnovo Slovenije, kjer bodo »vsa izplačila iz naslova popoplavne obnove javno objavljena«. A zdi se, da to ne bo institucija, ki bi združila kopico podobnih, temveč le še ena v vrsti. Dejansko se na projekt razdeljevanja pomoči, vsak po svoje, že pripravljajo v večini prej omenjenih skladov, vsak pa sodi v drugo interesno okrožje: »Slovenski regionalno razvojni sklad (SRRS) obvešča svoje komitente, da v sodelovanju z resornim ministrstvom sodeluje pri pripravi ukrepov za blaženje posledic v nedavnih poplavah,« so zapisali na SRRS, ki sodi pod kohezijsko ministrstvo. Slovenski podjetniški sklad, ki spada pod ministrstvo za gospodarstvo, pa je konec avgusta napovedal svoje subvencije in kredite ter obvestil javnost, naj pozorno spremlja njihovo spletno stran. Tudi urad za okrevanje in odpornost svoje razpise prilagaja posledicam poplav.

Kljub lepim obljubam vladi transparentna poraba obljubljenih milijard evrov za popoplavno obnovo že zdaj polzi iz rok. Ali pa ne? Politikom namreč nepregledno poslovanje omenjenih skladov ustreza, saj imajo moč, da ta sredstva usmerjajo po svoje in stran od oči javnosti.

POVEZANI ČLANKI:

• Kako do denarja iz podjetniških skladov?
• Zakaj nacionalizirati elektrodistribucijo?