Zakaj nacionalizirati elektrodistribucijo?

»Je prav, da država nakaže 21 milijonov Igorju Lahu na Ciper? Če se bosta vlada in ministrstvo za finance odločila za poplačilo malih delničarjev elektrodistribucijskih podjetij, bosta s proračunskim denarjem napolnila žepe nekaterim zmagovalcem slovenske privatizacije,« smo lahko brali ta mesec. Ali pa: »Medtem ko v iskanju milijard za sanacijo po poplavah vlada že sprejema nove davke za državljane in podjetja, namerava še letos iz proračuna plačati do 185 milijonov evrov za konsolidacijo lastništva v petih elektrodistribucijskih podjetjih.«

Ob avgustovskem rebalansu proračuna je postalo znano, da je vlada 300 milijonov evrov za sanacijo poplav našla na posebni proračunski postavki, namenjeni dokapitalizaciji elektrodistribucijskih podjetij. Številni so se ob tem vprašali, zakaj je vlada sploh nameravala toliko denarja zapraviti za odkupe deležev manjšinskih delničarjev, ki praviloma ne morejo vplivati na vodenje teh družb. V petih distribucijskih podjetjih, od Elektra Maribor do Elektra Primorska, imajo namreč ti zaradi načina privatizacije v devetdesetih med 16 in 18 odstotki lastništva. Eden največjih je Igor Lah, sledijo mu Pivovarna Laško, zavarovalnica Generali in tako naprej. Če bi država njihove deleže odkupila po knjigovodski vrednosti, bi vsak od naštetih dobil do 20 milijonov evrov.

Odkup manjšinskih deležev v elektrodistribucijskih podjetjih je zdaj sicer pod vprašajem, na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo pa so prepričani, da je še vedno nujno potreben, češ da so prav na pol privatizirana elektrodistribucijska podjetja glavna ovira pri tako imenovanem zelenem prehodu. Ljudje naj bi imeli vsakodnevno težave s priključevanjem svojih sončnih elektrarn na omrežje ravno zaradi vpliva malih delničarjev; zaradi njihovih interesov naj elektrodistribucijska podjetja tudi ne bi vlagala v omrežje, če investicije niso prinašale hitrih dobičkov. Vedno znova naj bi mali delničarji zahtevali tudi izplačila dobičkov v obliki dividend, zaradi česar se dobički niso mogli vračati v investicije. In spet, prav zaradi malih delničarjev z elektrodistribucijskimi podjetji zdaj upravlja SDH, ki pa od njih znova zahteva, v skladu s svojo politiko, visoke donose.

Še več, elektrodistribucijska podjetja naj bi zaradi tega celo zavračala nepovratna sredstva EU – spet zato, ker naj njihove dividende zaradi EU projektov ne bi bile višje. Slovenska elektroenergetika se zaradi tega tudi razvija z različnimi hitrostmi in na različne načine: z Elesom, ki je v državni lasti, upravlja resorno ministrstvo, ki pa nima vpliva na elektrodistribucijska podjetja. Uradno na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo pojasnjujejo, da je glavna težava elektrodistribucije v Sloveniji, da dejanski izvajalci nalog distribucije niso tudi izvajalci gospodarske javne službe. »Privatizirane so bile tudi druge elektroenergetske družbe (DEM, Savske elektrarne, Soške elektrarne, TEŠ …), a tam so bili privatni deleži že zdavnaj odkupljeni nazaj.«

Ker elektrodistribucijske družbe niso v popolni državni lasti, jim ni mogoče podeliti koncesije za gospodarsko javno službo distribucijski operater, vsaj ne neposredno – potreben bi bil razpis. Na tem razpisu pa bi se lahko zgodilo, da bi koncesijo pridobila kakšna druga družba, na primer katerikoli distribucijski operater iz katere druge države članice. »Tega država nikoli ni hotela tvegati in je želela, da je ta koncesija podeljena družbi v državni lasti. Zato je bila ustanovljena družba SODO v državni lasti, ki je dobila koncesijo. Lastnice distribucijskega omrežja pa ostajajo elektrodistribucijske družbe.«

V letošnjem letu je vlada SODO sicer prenesla na Eles, »a to ne spremeni dejstva, da distribucijske družbe vse naloge distribucijskega operaterja izvajajo posredno, preko pogodbe o najemu omrežja in izvajanju storitev …« Vendar posrednost že od leta 2007 prinaša množico težav in bi jo morali že davno odpraviti, kar pa je izvedljivo le tako, da država znova doseže 100-odstotno lastništvo v elektrodistribucijskih družbah. Te družbe so lastnice vsega slovenskega elektrodistribucijskega omrežja, nosilke razvoja in vzdrževanja tega omrežja ter izvajalke vseh nalog distribucijskega operaterja.

Ves zeleni prehod je odvisen od razvoja elektrodistribucijskega omrežja in novih storitev v tem omrežju, poudarjajo na ministrstvu. Stanje, ko je delovanje elektrodistribucijskih družb odvisno od pogodbe o najemu omrežja in izvajanju storitev, pa naj bi že vrsto let zaviralo razvoj elektrodistribucije, na kar naj bi že vsaj 15 let v treh revizijah opozarjalo tudi računsko sodišče. Prepričani so še, da je v slovenski družbi precej močno soglasje, da mora biti ključna infrastruktura v državni lasti. Neuradno pa smo še slišali, da bi bil odkup manjšinskih deležev po knjigovodski vrednosti za državo najugodnejši prav zdaj, pred večjimi investicijami, saj je knjigovodska vrednost trenutno najnižja.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>