Spolne zlorabe pri tabornikih

Skavtskih organizacij se je prijel zlovešč sloves, ko so se v devetdesetih letih in desetletjih, ki so sledila, začele razkrivati razsežnosti spolnih zlorab v največji in najbolj znani tovrstni (sicer izključno krščanski) organizaciji Boy Scouts of America, kjer je bilo v pol stoletja zlorabljenih več kot 12 tisoč otrok. Pred dnevi je bil razkrit domnevno prvi tovrstni primer v največji slovenski skavtski organizaciji, (laični) Zvezi tabornikov Slovenije. A ameriška skavtska organizacija se je dolga desetletja na vse mogoče napačne načine trudila, da bi težava utonila v pozabo, odziv slovenskih tabornikov pa je bil prav nasproten. Pravzaprav bi se iz odziva in ravnanja v zvezi s sumom spolnih zlorab v tej prostovoljski organizaciji lahko marsikaj naučile premnoge slovenske organizacije in institucije, z visokošolskimi zavodi in katoliško cerkvijo na čelu.

»Ko smo prejeli obvestilo o prijavi suma storitve dejanja zoper spolno nedotakljivost mladoletnih oseb na policijo, smo takoj sklicali vodstvene organe, ti pa so sprejeli sklep o suspendiranju potencialnega storilca in ga tako odstranili od vseh taborniških aktivnosti in s tem od stikov z mladimi in otroki. Od vodstva zveze tabornikov je osebno prejel oba sklepa,« pojasnjuje Neža M. Slosar, načelnica Zveze tabornikov Slovenije za odnose z javnostmi. Obvestilo o sumu spolnega nasilja so v taborniški zvezi prejeli v torek, 5. septembra. Še isti dan so o tem razpravljali vodstveni organi in dan za tem, v sredo, izrekli sklepe o suspenzu in jih vročili osumljenemu. To hkrati pomeni, da je zveza tabornikov poskrbela za pretrganje stikov med domnevnim storilcem in njegovo žrtvijo ali žrtvami, še preden ga je policija privedla pred preiskovalnega sodnika, ki mu je potem odredil pripor.

Sklepa o suspenzu sta sicer sprejela izvršilni odbor in častno razsodišče, za nadaljnje korake pa so vzpostavili krizni tim. »Ne glede na to, da se prvič na ta način ukvarjamo s takšnim sumom in prijavo na policijo, pri nas velja ničelna toleranca. Ukrepali smo skladno s svojimi vrednotami. Poskrbeli smo za varno okolje za otroke in mlade, stopili v podporo rodu, v katerem se je to zgodilo,« opisuje Neža M. Slosar. V praksi to pomeni, da so v dneh, ki so sledili, vzpostavili stik s strokovnjaki za psihosocialno pomoč in zagotovili prva posredovanja ter pohiteli z razbremenilnimi pogovori, ki veljajo za prvo pomoč ljudem v stiski. Najprej so bili na vrsti razbremenilni pogovori za starše članov rodu, v katerem se je zgodila zloraba: »Tam smo s starši govorili o tem, kako se oni spoprijemajo s tem in kako naj se doma o tem pogovarjajo z otroki in mladostniki. Poleg tega smo staršem vseh svojih članov poslali smernice, kako se o tem pogovarjati z otroki.«

Smernice se sicer berejo kot primerna navodila za starše, ki se morajo lotiti občutljivih pogovorov z otroki, v njih pa najdemo tudi tole opozorilo za starše: »Če v pogovoru slišite vsebine, ki se lahko dotikajo pomembnih informacij, ki jih morate v zaščito mladoletne osebe prenesti za to pristojnim osebam in/ali institucijam, vedite, da smo vsi odrasli v določenih primerih odvezani zaupnosti in kazensko odgovorni, če se ne odzovemo (še posebej uradne osebe institucij).« Gre za pomembno opozorilo, da ima tretja oseba, ki izve za sum spolne zlorabe otrok, mladoletnikov in drugače ranljivih oseb, moralno (in zakonsko) dolžnost, da o tem spregovori. Molk namreč, če drugega ne, odpira pot za nove potencialne zlorabe in tudi nove žrtve.

»Dan kasneje smo pripravili še razbremenilne pogovore za člane tega rodu po starostnih skupinah. Mislim, da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči,« dodaja Neža M. Slosar. Teden kasneje, v sredo, 13. septembra, je sodelovala tudi na tiskovni konferenci, ki jo je zveza sklicala v ta namen. Na njej je vodstvo zveze javnosti predstavilo osnovne informacije o dogodku in aktivnostih, za katere se je odločila zveza, ter s tem navsezadnje zavarovalo integriteto same organizacije, ki ji številni slovenski starši zaupajo svoje otroke in mladostnike.

Zveza tabornikov je članu preprečila stike z otroki, še preden ga je policija utegnila pridržati in mu odvzeti prostost.

Pri Zvezi tabornikov Slovenije pojasnjujejo, da imajo s sumom spolne zlorabe in prijavo na policiji opraviti prvič in da v arhivih nimajo »zabeleženega nobenega suma o zlorabi ali prijavi. Na ravni zveze se o tem tudi nikoli ni govorilo, do nas to ni prišlo, tudi če bi se kaj zgodilo. Se pa zavedamo, da, kot pravite, delamo z zelo občutljivo populacijo in hkrati nismo odporni proti temu, sploh, ker smo kar številna organizacija. Taborništvo je v vsaki vasi in marsikaj se lahko zgodi,« poudarja Neža M. Slosar in dodaja, da se prav zato veliko posvečajo »preventivi, na vseh izobraževanjih in usposabljanjih ozaveščamo, kako prepoznati tovrstno in vsakršno drugo nasilje, kako se odzvati nanj, kako se odzvati, na koga se obrniti«. S tem namenom so vzpostavili poseben elektronski naslov, na katerega se lahko vsak obrne s takšnim ali drugačnim sumom nasilja. In kakšen je bil odziv? »Dobili smo predvsem veliko pohval za učbeniško ukrepanje in izrazov upanja, da se bo čim več ljudi v družbi in ne nazadnje tudi med taborniki s tem opogumilo in povedalo svoje izkušnje, da takšno ali drugačno nasilje preprečimo čim prej. Za zdaj nismo prejeli nobenih drugih sumov zlorab,« še dodaja načelnica za stike z javnostmi.

A slovenska taborniška organizacija ni od včeraj. Kot pojasnjuje Polona Rožman, nekdanja članica izvršnega odbora, ki je v letih od 2009 do 2015 vodila komisijo za program, so slovenski taborniki v tistem času po zgledih iz tujine tudi doma aplicirali samozaščitna pravila pod imenom »Varni smo« za potrebe preprečevanja in prepoznavanja različnih vrst zlorab in nasilja ter spoprijemanja z njimi. Dodaja še, da »se verjetnost različnih odklonov veča z večjo starostno razliko med uporabniki in vodstvenim kadrom. Pri nas so te razlike bistveno manjše kot v številnih podobnih organizacijah po svetu. Pri nas so taborniki, stari od 15 do nekako dobrih 20 let, vodniki otrok, starih od osem do 15 let. So pa države, kjer so vodniki lahko samo starejše osebe in je med otrokom in vodnikom lahko tudi več deset let starostne razlike.« Danes Rožmanova ni več aktivna v zvezi, poudarja pa, da v času, ko je bila, torej prvi dve desetletji tega tisočletja, sumov tovrstnih zlorab niso zaznali.

Slovenska taborniška zveza sicer sega še veliko dlje v preteklost. Obstajala je torej že v časih s precej večjo toleranco do različnih vrst nasilja in v časih manjše ozaveščenosti o tem, da gre za prepovedana in kazniva dejanja. V preteklosti so bile žrtve zaradi tega precej bolj prepuščene same sebi kot danes. Po pripovedovanju nekdanjih tabornikov, ki niso želeli biti imenovani, naj bi se bila kljub temu desetletja krepila nekakšna neformalna pravila, po katerih so bili iz taborniških vrst odstranjeni posamezniki, pri katerih so se pojavili takšni ali drugačni aktualni ali polpretekli sumi o nasilnem ravnanju.

Skozi prizmo ravnanja katoliške cerkve si lahko predstavljamo, kako nedopusten bi bil odziv taborniške organizacije, če bi ta osumljenega spolnih zlorab zgolj premaknila iz enega rodu v drugega.

Danes je, kot rečeno, tudi v tem pogledu svet drugačen, kot je bil nekoč. In čeprav žrtve spolnih kaznivih dejanj še dandanes v postopkih na policiji in v pravosodju prepogosto ostanejo same proti vsem, izgovorov, zakaj se ne lotimo takojšnje in iskrene obravnave tega družbenega vprašanja in konkretnih zlorab, ne bi smelo biti več. Kljub temu je takšen »učbeniški« odziv neke organizacije, ki bi ga z lahkoto označili za etični (in zakonski) minimum, v Sloveniji še dandanes vse prej kot pravilo. Prepočasen in premlačen je bil recimo odziv ljubljanske Filozofske fakultete v primeru sumov o spolnem nadlegovanju, ki naj bi ga bil zagrešil profesor Igor Pribac, in tudi odziv Akademije za gledališče, radio, film in televizijo v primeru takšnih sumov v povezavi s profesorjem Matjažem Tribušonom. Poslušali smo izgovore o sistemski neurejenosti področja, pomanjkanju sodobnih pravilnikov, ki bi omogočali dostojen odziv, in podobno. Isto – le da v veliko večjem obsegu – velja tudi za slovensko katoliško cerkev.

Janez Cerar, duhovnik in koordinator zavoda Dovolj.je za varstvo žrtev spolnih zlorab v katoliški cerkvi v Sloveniji in tudi sam žrtev spolnih zlorab, je ravnanje taborniške organizacije pohvalil, dlje od tega pa se ni želel opredeljevati, saj meni, da mora »vsakdo pomesti pred svojim pragom«. Med razlogi, zakaj slovenska katoliška cerkev po vseh teh letih ni zmožna podobnega odziva ob spolnih zlorabah, vidi odmikanje slovenske cerkve od univerzalne katoliške cerkve, za katero »veljajo smernice in norme, ki pa jih v Sloveniji vedno razlagamo malce po svoje. Smo zelo majhni in se radi zapiramo v svoje kroge, tako da se v vrhu cerkve stikajo interesne skupine in na koncu niti ni več pomembno, čigav si, pač pa štejejo le še interesi, in s tem dobiš zaslombo in moč za molk, skrivanje, prikrivanje, odlašanje.«

Po izkušnjah duhovnika večina sogovornikov znotraj cerkve in v civilni družbi o tej temi »blefira«. »Sedim s temi ljudmi in podpirajo iskreno preiskavo spolnih zlorab v cerkvi in ničelno toleranco za zaščito žrtev, dan kasneje večina pozabi, da smo se sploh srečali in na svoje visoko zveneče besede,« pravi Cerar. Ker trenutno živi pod Menino planino, zelo rad uporablja izraz »Preboj na Menini planini«, saj meni, da bo to, kar so partizani med vojno naredili tam, danes potrebno tudi v katoliški cerkvi, in sicer »narediti strategijo preboja. Najti način, kako prebiti ta začarani krog.«

Cerar še opozarja, kakšne posledice ima obravnava sumov spolnih zlorab, drugačna od te, ki smo ji bili priča v taborniški organizaciji. Omenja primer, ki so ga v preteklosti na medijskih prireditvah zavoda Dovolj.je že navajali: »Duhovnik je služboval v različnih župnijah, vedno je prišlo do zlorab, škofija je bila o tem obveščena, a ga je kljub temu zgolj premikala iz župnije v župnijo. In ko smo prešteli vse te žrtve, se jih je nabralo 20, za katere vemo. Duhovnikom so škofije dopuščale, da to počno, in na to ni bilo odziva cerkve in ga še danes, leta 2023, ni.«