Miha Stegel / »Zdravju je treba končno dati prednost pred finančnimi koristmi podjetij.«

Miha Stegel (1978) je lani postal župan občine Kanal ob Soči, v katero spada tudi Anhovo. Je Ljubljančan, pred 15 leti priženjen v Kanal, podjetnik, ki je pred leti tam soustanovil okoljsko civilno pobudo Danes!. Ta je začela v prizadevanjih za izboljšanje življenjskega okolja na območju, kjer že desetletja utrip narekuje danes tuja, avstrijsko-italijanska korporacija Salonit, sodelovati z lokalnimi okoljskimi prvoborci, društvom Eko Anhovo.

S Steglom smo se pogovarjali ta teden, ko je Eku Anhovo, civilni pobudi Danes! in Inštitutu 8. marec uspelo zbrati pet tisoč overjenih podpisov in predlog zakonskih sprememb za izenačitev izpustov sežiga in sosežiga z njimi spraviti v državni zbor. Uzakonitev spremembe, ki jo je zaradi pasivnosti Golobove koalicije, zlasti minister Bojan Kumer, morala (spet) pripraviti civilna družba, je zdaj v rokah poslank in poslancev državnega zbora. Levica se za spremembe dejavno in brezpogojno bori že leta (v času prejšnje vlade je pripravila predlog zakonske izenačitve, a ni bil sprejet), odgovornost za podporo pa zdaj nosita koalicijski partnerici Gibanje Svoboda in Socialni demokrati. Ti stranki sta namreč jedrni del koalicije, ki je aprila lani zmagala z obljubo drugačne politike. In pri Anhovem je skrajni čas za drugačno, pravično politiko. Ljudje, umirajoči zaradi azbesta, so danes še vedno izpostavljeni zraku, onesnaženemu z izpusti iz cementarne, ki sežiga odpadke.

Volivke in volivci so po vsej državi zadostno število podpisov za zakon, ki bi izenačil izpuste za sežig in sosežig, prispevali v štirinajstih dneh, kar mesec in pol pred iztekom roka za zbiranje podpisov. Kaj bi rekli poslancem in poslankam, v rokah katerih je zdaj zakon? 

Rekel bi jim, vsakemu od njih posebej, da imajo veliko odgovornost do ljudi. Odgovornost do volivk in volivcev, ki so z zadostnim številom podpisov v zgolj nekaj dneh dokazali izjemno podporo predlogu, in odgovornost do ljudi v našem lokalnem okolju. Rekel bi jim tudi, da je to ena redkih priložnosti, ko lahko končno pokažejo enotnost. Zdi se mi, da smo v Sloveniji precej lačni te enotnosti in da gre tukaj za vsebino, ki je argumentirana, neideološka in široko podprta, česar predstavniki v državnem zboru ne smejo spregledati. Podporo temu zakonu vidim kot državotvorno, saj celostno rešuje problematiko sosežigalnic.

In se ukvarja tudi z akutno težavo. Ljudem v Ahnovem se dolga leta godi krivica. 

Seveda se jim! Tukaj sem 15 let, sem sem se priženil in te kraje sem vzel za svoj dom. Da sem Ljubljančan, zaradi govorice ne morem in niti ne želim skriti, gre za neko iskrenost. Ko sem pred leti začel podrobneje raziskovati tukajšnjo problematiko, ko sem slišal te zgodbe in začel spoznavati usode … Globoko te pretrese zlasti, ko gledaš, kako se politika o okolju odloča leta 2023. Ko zdaj ljudem razlagam, kaj vse je bilo tukaj narobe v stoletni zgodovini Salonita, se zavestno ustavljam. Omenim azbest, o katerem povsod veliko vedo, ko omenim krom 6, mnogi zastrižejo z ušesi, potem pa še živo srebro … in že tukaj pogosto delujem kot teoretik zarote. To je grozno, ker z vsem tem tukaj živimo.

S predlaganimi spremembami (gre za zakon o varstvu okolja) bi se izenačili standardi za sežigalnice in sosežigalnice; za cementarno Salonit, ki je sosežigalnica, bi veljale iste omejitve pri izpustih kot za celjsko sežigalnico. 

Drži. Zdaj se odpadki sežigajo v sežigalnici, ki je specializiran obrat za sežiganje odpadkov, in v cementarni, ki odpadke uporablja kot gorivo pri proizvodnji cementa. Vendar rezultat za prebivalce v bližini obeh obratov ni enak, razlika je enormna. Če primerjam Salonit Anhovo in sežigalnico v Celju, so prebivalci v bližini Salonita na slabšem dvakrat. Prvič zato, ker so dopustne mejne vrednosti izpustov strupenih snovi pri cementarni postavljene bistveno, tudi do petkrat višje kot za sežigalnice, pri dejanskih izpustih pa je lahko ta faktor tudi desetkratnik.

Drugič pa so prebivalci v bližini sosežigalnic na slabšem zato – in ta bistveni del se pogosto pozablja –, ker so mejne vrednosti predpisane na kubični meter izpustov, pri cementarnah pa je izpustov izjemno veliko. Za predstavo naj povem le en podatek: volumski izpust Salonita je približno 620 tisoč kubičnih metrov na uro, toliko izpustov lahko maksimalno pride iz dimnikov, izpust sežigalnice v Celju je 30 tisoč kubičnih metrov. To pomeni, da cementarna sosežigalnica zaradi volumna izpustov onesnažuje bistveno bolj, tudi če imamo izenačene mejne vrednosti za kubični meter izpusta.

Sežig odpadkov je zadnja možnost, nekje se zgodi, nekdo je zaradi naših odpadkov izpostavljen nevarnim izpustom – tega se moramo stalno zavedati. Pri sosežigu pa gre tudi predvsem za dobičkonosen posel.

Kaj konkretno zdaj na leto spusti v zrak nad Anhovim Salonit, ki mu državna Agencija za okolje dovoli sežig 109 tisoč ton odpadkov? Ali drugače: kaj dihajo prebivalci, ki so množično pljučni bolniki že zaradi leta 1996 prepovedanega azbesta? 

Če navedem le nekaj uradnih podatkov o snoveh, ki so zdravju, zlasti dihalnim organom škodljive, številne tudi karcinogene. Salonit je samo lani spustil v zrak skoraj 77 ton tako imenovanih organskih snovi TOC, med katere spadajo tudi benzen, dioksini in furani, skoraj 1133 ton dušikovih oksidov, 24,5 tone žveplovega dioksida, 1,9 tone prahu, posebno mesto si zasluži ogljikov monoksid, ki je izjemno lahek in strupen plin, tega so lani izpustili 670 ton.

Pomenljiv je tudi podatek, da je bilo lani v pečeh v Anhovem sežganih rekordnih 16.680 ton gum, kar pri povprečni avtomobilski gumi pomeni več kot 2,3 milijona kosov gum. Če bi jih razporedili po Stadionu Stožice, ki meri 105 krat 68 metrov, bi jih morali v višino zložiti v 54 vrst. 

To so enormne količine, ki se jih človek zave šele, ko jih vidi od blizu. Vsi odpadki so nevarni za okolje in zdravje, še posebej, če se sežigajo pri prenizki temperaturi, kot je razvidno iz poročil podjetja Salonit Anhovo. Zlasti pa nas morajo te količine zdramiti v smeri, da proizvedemo čim manj odpadkov. Sežig je zadnja možnost, nekje se zgodi, nekdo je zaradi naših odpadkov izpostavljen nevarnim izpustom – tega se moramo stalno zavedati. Pri sosežigu pa gre tudi predvsem za finančne interese in za dobičkonosen posel.

Če bo zakon sprejet, se bo moral Salonit tehnološko prilagoditi. Če verjamemo njegovim trditvam, da že uporablja BAT, torej najboljšo razpoložljivo (best available) tehnologijo, je dodatna prilagoditev tako rekoč nemogoča. 

V resnici v Salonitu upošte vajo minimalne zahtevane industrijske standarde. To je prava terminologija, ki bi jo morali uporabljati, saj gre dobesedno za upoštevanje minimalnih zahtevanih standardov, predpisanih v zakonodaji. Vsako drugo poimenovanje je del strategije »green washing« te industrije.

Pri sosežigu odpadkov ne nastajajo nobene spojine, ki ne bi nastale tudi pri sežigu odpadkov, torej ni tehničnega razloga, da izpustov ne bi bilo mogoče bolje očistiti. Tukaj je pomembno poudariti ugotovitve obeh medresorskih delovnih skupin, ki sta na pobudo dveh odborov državnega zbora, to je odbora za zdravstvo in odbora za okolje iz februarja 2020, preučili problematiko izenačitve sežiga in sosežiga. Strokovna podskupina, ki je preučevala tehnično-tehnološke vidike, ni prišla do sklepa, da izenačitve izpustov tehnično ni mogoče doseči, hkrati pa je zdravstvena podskupina zelo jasno povedala, da je ta izenačitev nujna. To je bistvo zdaj vloženega zakona: sistemska izenačitev, po kateri je treba naprave za sosežig odpadkov obravnavati enako kot sežigalnice odpadkov.

Salonit je samo lani spustil v zrak skoraj 77 ton tako imenovanih organskih snovi tOC, skoraj 1133 ton dušikovih oksidov, 24,5 tone žveplovega dioksida, 1,9 tone prahu, posebno mesto si zasluži ogljikov monoksid, ki je izjemno lahek in strupen plin, tega so lani izpustili 670 ton.

Zanimivo je, da poročili teh delovnih skupin do danes nista prišli v javnost. Na pristojnem ministrstvu za naravne vire Uroša Brežana imajo po lastnih trditvah poročili obeh skupin vsaj od maja letos, zdaj pa pravijo, da potrebujejo še njuno skupno stališče. No, zakon, ki bi ga morali pripraviti na ministrstvu, je zdaj pripravila civilna družba.

Gre za veliko sistemsko težavo nedelujoče države in občin. Zame kot župana občine z velikim industrijskim onesnaževalcem je ključno, da občina prevzame dejavno vlogo varovanja lokalnega prebivalstva. Na to zaščitno funkcijo država in številne lokalne skupnosti pozabljajo, zato so jo primorani prevzeti prebivalci sami oziroma civilne pobude, kar je nedopustno. Gre namreč za osnovno nalogo države in občin.

Tudi sedanjo spremembo zakona so pripravili društvo Eko Anhovo in dolina Soče, civilna pobuda Danes! in Inštitut 8. marec. Ima en sam namen, doseči enako zaščito ljudi in njihovega zdravja v okolici sežigalnic in sosežigalnic. Da so prebivalci v bližini sosežigalnic zdaj bistveno bolj izpostavljeni, je nedojemljivo. Zakon torej ne posega v same mejne vrednosti, te ostajajo predmet podzakonskega akta, ampak zgolj izenačuje status naprav. Sosežigalnicam daje štiri leta časa za uskladitev.

Tukaj se je treba zavedati pomembnega dejstva: edini interes podjetja je dobiček, zakonodaja pa je edini okvir, znotraj katerega podjetje ustvarja dobiček. Zlasti zadnja tri leta sem podrobno preučil stanje in lahko rečem, da če država ne bi sprejela nekaterih zakonskih sprememb, podjetja nikoli ne bi uvedla izboljšav. To, da so izboljšave tehnološko mogoče, ni za podjetja nikakršen motiv. Pri cementarnah se je to pokazalo pri šestvalentnem kromu, ki se izloča pri rabi cementa. Vsi cementarji so vedeli, da se pri delu s cementom izloča alergeni in rakotvorni šestvalentni krom, a šele ko je nastala zakonska omejitev in posredno finančna motivacija, so začeli dodajati aditive, da se je to izločanje zmanjšalo.

Omenili ste šestvalentni krom. Ta rakotvorna snov je julija 2020 onesnažila pitno vodo v Anhovem, kamor je stekla iz druge velike tovarne Swisspearl, prej multinacionalke Eternit. Kakšen je epilog tega onesnaženja, zaradi katerega so Anhovci več mesecev pili vodo iz cistern? Vodilni naj bi bili odgovornost v celoti valili na delavce, menda neizkušene, iz tujine. 

Zadeve še potekajo, ne bi komentiral. Bomo videli, kako se bo odločilo tožilstvo. Omenil bi le eno zanimivost, da je bilo avstrijsko podjetje Eternit, predhodnik Swisspearla, pred drugo svetovno vojno lastnik Salonita.

Kaj pa epilog druge prijave? Občina je junija inšpektoratu za okolje in energijo podala prijavo suma, da je Salonit kršil okoljevarstveno dovoljenje. Nanizali ste več kot sto primerov suma kršitev v letih 2021 in 2022, med drugim preseganje dnevnih povprečnih mejnih vrednosti izpustov dušikovih oksidov, kršitve sistema za odmerjanje odpadkov in tako naprej. 

Epiloga še ni. To, da zadeva traja že več mesecev, je po mojem mnenju neki kazalec – upam, da kazalec zelo resne obravnave več kot sto sumov kršitev, ki so utemeljene z dokazi in ki imajo lahko zelo resne posledice, kar zadeva onesnaženje in javno zdravje. Tukaj bomo epilog spremljali zelo dosledno.

»Razogljičenje skozi sosežig« je iluzija in ne obstaja. Če se kdorkoli na ministrstvu ali pa v arsu slepi, da s Salonitom poteka zgolj neki tehnični pogovor, to ne drži – vedno gre za lobiranje, za sledenje izključno lastnim interesom.

Če se vrneva k vloženemu predlogu zakona: predlagani sta tudi okoljska dajatev za sosežig in večja frekvenca poročanja podjetij onesnaževalcev o obratovalnem monitoringu državi in občinam. 

Višino okoljske dajatve za sosežig bi določila vlada, o višini zakon ne govori. Zbrani denar bi šel delno državi, delno občini, kjer stoji sosežigalnica, in delno mejnim občinam. Porabiti bi se moral namensko; polovica za preprečevanje nastajanja odpadkov, polovica za projekte prilagajanja na podnebne spremembe. Pri sosežigu se v okolje izpusti več izpustov kot pri sežigalnici in je neke vrste nelojalna konkurenca drugim oblikam ravnanja z odpadki, kot so ponovna uporaba, recikliranje in nazadnje tudi sežigalnice.

Pri obratovalnem monitoringu pa so zaostritve nujne, s tem se globoko strinjam. Zdaj morajo podjetja podatke sporočati vsako leto, to v praksi pomeni, da jih občina ali civilna družba vidi šele leto in pol ali celo dve leti po nastanku. To nima smisla, saj tako seznanjanje za nazaj ne omogoča nobenega nadzora in ukrepanja. Zato je nujna uvedba vsakomesečnega poročanja, za katero s tehničnega vidika leta 2023 ni prav nobenih ovir, tako sprotnejše poročanje pa bi dejansko omogočilo nadzor in ukrepanje. Tukaj bi omenil, da Salonit občini recimo sploh ni oddajal poročil o obratovalnem monitoringu, čeprav je po zakonu to že zdaj dolžan storiti.

Z rednejšim, vsakomesečnim sporočanjem podatkov o onesnaženju bi se po mojem začelo znova vzpostavljati tudi neko zaupanje med gospodarstvom, lokalnimi skupnostmi in prebivalci, ki je zdaj v številnih občinah načeto ali ga ni. Tak korak k rednejšemu sporočanju meritev bi moral biti tudi v interesu podjetij, ki se iskreno trudijo biti družbeno, socialno in okoljsko odgovorna, vendar se v javnosti celotno gospodarstvo pogosto meče v isti koš zaradi nekaj problematičnih podjetij.

Salonit je na začetku leta državi poslal vlogo za podvojitev količine odpadkov, ki jih želi kuriti namesto petrolkoksa. Tega bi lahko že leta nadomeščal s čistejšim plinom, a ta stane, odpadki pa so edino gorivo, za katerega sežig si plačan. Lani je za sežig dobil 11 milijonov evrov. 

Na ministrstvu za naravne vire je Salonit oddal vlogo za povečanje količine odpadkov za sežig z zdajšnjih 109 tisoč ton na 250 tisoč ton. To povečanje s še nekaterimi naložbami v podjetju predstavljajo kot »zeleno posodobitev«, ki naj bi vodila k ambicioznemu razogljičenju, k »zeleni cementarni«. Načrt, ki so nam ga uradno predstavili, v prvi fazi predvideva zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida za deset odstotkov. Ko sem to slišal, sem bil začuden; glede na ogromno maso izpustov to nekaj je, vendar je merilna negotovost instrumenta za ogljikov dioksid kar 20 odstotkov. Torej o znižanju znotraj merilne negotovosti ni mogoče resno govoriti! Vodstvu sem povedal, da s takimi strategijami še v prihodnjih sto letih ne bomo prišli daleč. Tukaj imamo veliko razliko med trendovskimi izrazi »razogljičenje« in »zeleni prehod« in realnim stanjem.

Celo na ministrstvu za energetiko ministra Bojana Kumra govorijo o Salonitovih prizadevanjih za »razogljičenje skozi sosežig«, s predstavniki podjetja se sestajajo. Zdi se, da ima država tudi razlog, da Salonitu ugodi: odpadkov je veliko, zlasti zdaj po poplavah, nove sežigalnice pa je skoraj nemogoče umeščati v prostor.

Razogljičenje skozi sosežig je iluzija in ne obstaja. Koliko so pri tem resni, povejo ravno njihovi načrti o desetodstotnem znižanju, ki ga v praksi ne bo mogoče niti izmeriti. Če se kdorkoli na ministrstvu ali pa v Arsu slepi, da s Salonitom poteka zgolj neki tehnični pogovor, to ne drži – vedno gre za lobiranje, za sledenje izključno lastnim interesom.

Cementarne so gotovo ena najbolj umazanih industrij, posebej cementarne, ki sosežigajo odpadke, kjer se spekter strupenih snovi še povečuje. Prepričan sem, da cementarna s tako tehnologijo, kot jo ima Salonit, v marsikaterem okolju ne bi (več) dobila okoljevarstvenega dovoljenja zaradi bližine naselja, nikjer v civiliziranem svetu pa ne bi smela dobiti dovoljenja za novo onesnaževanje na območjih, ki so bila že izpostavljena industrijskemu onesnaženju z azbestom.

Okoljevarstveno dovoljenje za sosežig je bilo podjetju izdano leta 2007. V postopek se je želelo takrat vključiti pet sosedov, a so jih pri Arsu zavrnili z utemeljitvijo, da nimajo pravnega interesa, saj ne živijo na vplivnem območju Salonita. To je bilo le območje znotraj ograje tovarne. Že če imate žar na vrtu, je vaše vplivno območje zunaj ograje … 

Ja. Takih odločitev je bilo več, šlo je za preprosto pravno izigravanje. Pogosto je bila prepasivna občina, ki se sploh ni pravočasno vključila v postopke. Velika težava je seveda tehnično razumevanje, kaj se dogaja v industrijskih procesih. Po dolgih letih raziskovanja končno razumemo, kako vse lahko industrija vpliva na okolje. Kar zadeva določanje vplivnih območij, pa so bili naši predpisi bizarni, na srečo se je zakonodaja v tem času spremenila in vplivna območja po parcelnih mejah niso več mogoča.

Še naprej se ohranja tudi ta podoba »giganta ob Soči« z nekdaj 3000 zaposlenimi, čeprav je bilo v Salonitu konec leta 2022 zaposlenih 225 delavcev. Anhovo naj bi sicer lastnika uporabljala le za umazani del proizvodnje. 

Ja, to podobo giganta skušajo izrabljati. A dejstva so danes čisto drugačna. V preteklosti smo govorili o 3000 delavcih, zdaj o dobrih 200. Ta podatek o »glavnem zaposlovalcu« je treba postaviti v kontekst občine, kjer imamo skupaj približno 2000 delovno aktivnih prebivalcev. Zagotovo tudi drži, da v Anhovem poteka najbolj umazan del proizvodnje cementa, pri katerem se v pečeh kamnini lapor dodajo snovi, da nastane polizdelek klinker. Tega nato na končno predelavo odpeljejo v Italijo. Avstrijski lastnik, cementarna Wietersdorfer, sicer ima cementarno v Avstriji, a brez takšnega naselja v neposredni bližini. Posebej zanimivo je tudi, če primerjamo, koliko cementa proizvede zgolj italijanski lastnik Buzzi; na leto gre za 28 do 32 milijonov ton, pri Salonitu pa za nekaj več kot milijon ton.

Če človek trezno pogleda te podatke, od zaposlenih do tega, kam gredo ti veliki dobički, in jih postavi v konteksta zdravja ljudi in trajne degradiranosti okolja, vidi, da v bistvu dopuščamo nekaj, brez česar bi lahko živeli. Bolje živeli. V bistvu gre za izjemno majhno podjetje na evropski ravni, zaradi katerega v tem trenutku, če ga ne bi bilo, cena cementa ne bi ne zrasla ne se znižala. Tudi vsega tega se je treba zavedati.

Ampak avstrijski in italijanski lastnik, cementarja Wietersdorfer in Buzzi, sta samo od leta 2018 do letos s Salonitom ustvarila 53 milijonov evrov dobička, Salonit pa je v celotnem zadnjem desetletju plačal le 3,8 milijona evrov davka na dobiček. Letos sta si recimo lastnika izplačala 10 milijonov evrov dividend, kar je skoraj enako letošnjemu celoletnemu prihodku občine Kanal ob Soči.

Ja, to so realna razmerja. Treba se je vprašati, koliko povrne to podjetje državi in občini z davkom od dobička ali dajatvami za izkoriščanje rude in ali to res vsaj delno kompenzira škodo, ki jo povzroča že leta. Zaradi Salonita so nekatera območja prazna, nepremičnine brez tržne vrednosti, imamo odliv mladih, ki se po študiju ne vračajo, in ta trend, ki terja neko perspektivo, si želim obrniti. No, za izkopavanje laporja dobi občina zdaj na leto le 21 tisoč evrov.

Z izkopavanjem laporja se sicer zeleni hrib nad Anhovim spreminja v siv kamnolom, velik kvadratni kilometer. Arso v odločbi leta 2019 ugotavlja, da bodo zaloge laporja na območju pri sedanjem izkoriščanju zadoščale še za 51,5 leta. Potem bo konec. 

Pri rudarskih pravicah in izkoriščanju je zagotovo ključno, da se upošteva občina. Vemo, da zadnja leta država podjetjem, imetnikom rudarskih pravic, brez preverjanja podaljšuje pravice, pristojno ministrstvo za infrastrukturo in zdaj za naravne vire pa to upravičuje s covidom in kompleksnostjo postopkov. Vendar to ni sprejemljivo. Ko govorimo o podaljševanju ali širjenju rudarskih pravic, mora imeti besedo občina. Trenutno se morajo sprejeti podrobni občinski prostorski načrti, slišati pa je predlog, naj bi se to s spremembo zakona uvrstilo pod državni prostorski načrt, ki bi efektivno zaobšel občine. Taki spremembi bomo občine zagotovo argumentirano nasprotovale.

Gospodarska zbornica Slovenije, lobistka industrije, se je javno odzvala in nasprotuje sedanjemu predlogu zakona o izenačitvi sežiga in sosežiga. Tukaj le medklic: solastnika Salonita, italijanski Buzzi, zaradi nadaljnjega poslovanja z Rusijo ukrajinska nacionalna agencija za preprečevanje korupcije uvršča med »mednarodne pokrovitelje vojne«. 

Če bi upoštevali samo gospodarstvo, bi danes pri nas še vedno imeli azbestno proizvodnjo! Zdravju je treba dati prednost pred finančnimi koristmi podjetij.

Salonit je zelo vpet v lokalno skupnost, finančno podpira vsako društvo in dejavnost v občini, občina Kanal je pod prejšnjo županjo iz SD z njim ustanovila celo Zavod za zeleni razvoj Soške doline, ki ga je »raztrgalo« že računsko sodišče. Šlo je za Občino Salonit, v resnici. 

Novi občinski svet je sprejel sklep o izstopu in občina je iz »zelenega« Salonitovega zavoda poleti dokončno izstopila. Kjerkoli po svetu imamo majhne kraje z malo prebivalci in multinacionalko, se to za lokalno okolje ne konča dobro. Podjetja uporabljajo različne mehke prijeme, katerih temeljni namen je pasivizacija ljudi, utrditev prepričanja, da ne gre drugače.

Tudi pri nas prepoznam to vztrajanje v apatiji, prepričanosti, da zdaj azbesta ni več, sosežig pa mora biti druga zgodba, saj je nemogoče, da se zgodba ponavlja. Ampak kot sem pred kratkim prebral: če današnja uprava trdi, da nima nič z azbestom, je treba zdaj nekaj spremeniti, da naslednja uprava ne bo trdila, da nima nič s sosežigom. Zakaj nobena vlada ne uzakoni upoštevanja previdnostnega načela, k čemur pozivajo zdravniki? Ljudem, ki so vse življenje delali v Salonitu, z njim živeli in bili nanj ponosni, je danes težko pripoznati Salonit kot problem, to novi lastniki Salonita vedo in to izkoriščajo. Sam vidim to apatijo ljudi predvsem kot velik poraz preteklih lokalnih oblasti, ki so upoštevale interese Salonita namesto interesov svojih ljudi – če tukaj povsem odmislim oddaljeno državo, ki bi tudi morala biti na strani ljudi, ne korporacij. Na srečo ljudje ponovno dobivajo upanje, da je mogoče kaj spremeniti.

Salonit je pri nas zaradi preteklosti lastnik cest, mostov, ogromnega dela zemljišč, na katerih stoji javna infrastruktura. Vse to je treba zdaj odpreti, se dogovoriti. Ugotavljam, da občina pravzaprav ima vzvode za spremembe, recimo občinski prostorski načrt, strategije razvoja, pravilnike. Vendar je vse to stvar poguma, osebne integritete in enotnosti občinske ekipe. Osebnostno moraš imeti razčiščene stvari, da za mizo pariraš predstavnikom neke multinacionalke, ki so do zdaj leta usmerjali stvari. Ena od prvih stvari, ki smo jih spremenili, je, da vsi sestanki potekajo na občini, ne v podjetju ali v restavracijah. Naša občina ima nekaj več kot pet tisoč prebivalcev oziroma glasov in Salonit je zdaj le eden od njih.

Pa se spreminja tudi odnos ljudi v občini? Salonit je pred nekaj leti prek odvetnice Nine Zidar Klemenčič z grožnjami s tožbami skušal utišati prebivalce, na plačilni listi ima piarovsko družbo Herman & partnerji, kjer sta lastnika tudi Franci Zavrl in Dejan Verčič, in menda najdražje grosupeljske odvetnike. 

Lahko, da vse te plačuje, vendar stvari se obračajo in poti nazaj ni. Civilna družba, Eko Anhovo in pobuda Danes!, naprej igra izjemno pomembno vlogo. Včasih smo poslušali, da imamo tu zrak kot v Bovcu ali sestavo tal v cementarni in okolici podobno tisti na odmaknjenih naravnih območjih, a vsakič, ko je uspelo civilni družbi zrušiti neko trditev, so se spomnili česa novega. No, zdaj je tukaj tudi občina. V občinskem svetu zdaj večina svetnikov zelo jasno podpira namero, da je treba storiti vse za izboljšanje življenjskega okolja, ni več neke mlačnosti oziroma brezpogojne tihe podpore podjetju. Če se malo pošalim: civilna družba in občina postajata tudi najboljši sindikat naših delavcev v Salonitu, saj jih podjetje skuša zadržati in jim je začelo izplačevati največje regrese in podobno.

S preimenovanjem Salonita v Alpacem, ki poteka, so ljudje v lokalnem okolju dokončno dojeli, da gre za tuje lastnike, tuje podjetje. Z njim so sami dosegli, kar ni uspelo niti civilni družbi, da zdaj še tisti zelo privrženi Salonitu vidijo sporočilo: Nismo vaši.

Omenili ste že navezanost ljudi na Salonit, vprašati lokalce, ali bi se moralo podjetje zapreti, je skoraj bogokletno. Kako odgovarjate vi? 

To je stvar vodstva in lastnikov. Naloga občine in države je, da zahtevata dosledno zakonito poslovanje. Če bo zdaj vloženi zakon sprejet, se bo v prihodnjih dobrih štirih letih lahko zgodilo le dvoje: ali si bo podjetje res zastavilo velikopotezne cilje in postalo občutno, občutno čistejše ali pa se bo odločilo, da finančno to ni več v njegovem interesu. Občina bo vsekakor neodvisno gradila na samostojnih podjetniških zgodbah in razvoju, poskrbela pa bo tudi za dodatne službe, ki ne bodo povezane s cementno proizvodnjo.

Za konec le še to: sedanji tuji lastniki Salonita se po svoje ves čas distancirajo od azbestne preteklosti, hkrati pa izkoriščajo vse adute navezanosti krajevnega prebivalstva na tovarno, ki je bila v socializmu izjemno močna. Zdaj pa se vendar zdi, da zgodbo končujejo tudi lastniki sami, na nedavni skupščini delničarjev so potrdili preimenovanje Salonita v Alpacem. 

S tem preimenovanjem, ki poteka, so ljudje v lokalnem okolju dokončno dojeli, da gre za tuje lastnike, tuje podjetje. Prej so imeli Salonit še vedno za neko tako rekoč državno institucijo, za svojega zaposlovalca s sicer ogromno napakami, a lepimi spomini. S tem preimenovanjem pa so dosegli, kar ni uspelo niti civilni družbi, da še tisti zelo privrženi Salonitu zdaj vidijo sporočilo: Nismo vaši.