»Ko jočemo, nismo nikoli sami«

Razstava Saše Spačal v ljubljanski Cukrarni

V Cukrarni bodo, 29. septembra, ob 19.00 odprli razstavo Saše Spačal z naslovom Knjižnica padlih solz. Z razstavljenimi biotehnološkimi instalacijami, ki sodijo v nastajajočo serijo Kako nikoli ne jočemo sami umetnica razkriva nevidni obstoj mikroskopsko majhnega organskega sveta znotraj solze in ponuja prostor za razmišljanje o prvinski povezanosti, ki se pretaka med vsemi živimi bitji na Zemlji. "Kot del našega mikrobioma, ki priča o skupni evolucijski poti vseh bitij, so namreč tudi solze žive, saj jih naseljujejo vsaj štiri vrste bakterij – ko jočemo, nismo zatorej nikoli sami. S pričujočo razstavo Saša Spačal utrjuje medsebojno solidarnost v žalovanju ter spodbuja ranljivost kot radikalno odpiranje samega sebe. Ta bo bistvenega pomena za spremembo naše trenutne miselnosti, ki jo vodi napredek," je zapisala kustosinja razstave Alenka Trebušak.

V središču umetniške prakse Saše Spačal je raziskovanje biokemičnega kroženja snovi na planetu, predvsem v kontekstu mikroorganizmov, s katerimi si delimo telo. Z razstavo Knjižnica padlih solz umetnica nadaljuje preiskovanje človeške telesnosti v odnosu do okolja ter medvrstnih značilnosti vseh živih bitij.

Pri tem se osredotoča na razumevanje človeškega telesa, ki ga sestavljata skoraj dve tretjini vode, kot vodnega telesa in tako vpetega v hidrološke cikle vode, ki ni ne mirna in ne izolirana, temveč v procesu konstantnega preurejanja in prerazporejanja. Ob tem oživlja koncept hipermorja, katerega središčna ideja je, da so vsi organizmi Zemljinega površja povezani v mrežo 'morja na kopnem'. Potemtakem smo vsi premične vreče vode, ki so s prestopom na kopno morje vzela s seboj, voda pa je tisti element, ki vsa telesa medsebojno povezuje v soodvisnosti.

"Saša Spačal iz prvin in lastnosti solz oblikuje zgodbo o zapuščeni in osamljeni deklici Namidi Ikiti (jap. Živa Solza), ki ugotovi, da pot skozi življenje oscilira med jokom in smehom, oba pa porajata solze. Svoje solze zbira, njihove mikrobe posuši in shrani nad bazenom vode, tistega elementarnega dejavnika, ki omogoča njihovo oživitev. Ob spoznanju, da med jokanjem nikoli ni sama, temveč venomer vpeta v hidrološke cikle, v katerih je človek z drugimi oblikami življenja vpleten v kompleksno razmerje med darovanjem in prejemanjem, zgradi svetišče."

Alenka Trebušak,
kustosinja razstave

"Saša Spačal iz prvin in lastnosti solz oblikuje zgodbo o zapuščeni in osamljeni deklici Namidi Ikiti (jap. Živa Solza), ki ugotovi, da pot skozi življenje oscilira med jokom in smehom, oba pa porajata solze. Svoje solze zbira, njihove mikrobe posuši in shrani nad bazenom vode, tistega elementarnega dejavnika, ki omogoča njihovo oživitev. Ob spoznanju, da med jokanjem nikoli ni sama, temveč venomer vpeta v hidrološke cikle, v katerih je človek z drugimi oblikami življenja vpleten v kompleksno razmerje med darovanjem in prejemanjem, zgradi svetišče. Ko opazuje spremembe v naravi, na primer kopičenje vode, kjer je bila vedno v izobilju ter njenem izginjanju, kjer jo je bilo malo, uvidi nujnost zaščite živih solz v stvaritvi hibridnih bitij, ki bodo zmožni preživetja v ekstremnih pogojih," je zapisala kustosinja Alenka Trebušak.

Na razstavi prvo postajo zaznamuje Knjižnica padlih solz – svetlobni objekt solzne kaplje, napolnjene z ampulami solznih mikrobiomov in bazen, v katerem so steklene skulpture bakterij. Sledi Svetišče živih solz oziroma zbiralnik solz, kjer lahko obiskovalci v instalacijo darujejo svoje solze in kot recipročni odgovor na podarjeno prejmejo zvočno gesto. V zbiralniku nameščeni senzorji za prevodnost in gibanje namreč zaznajo solzno donacijo in jo koreografirajo v ritual darovanja z zvočnim odzivom.

Po koncu razstave bo umetnica zbrane solze posušila in shranila v ampule, ki bodo postale del Knjižnice padlih solz. Pošasti hipermorja predstavljajo tretjo postajo. Gre za v peščeno reko, ki povezuje celotno postavitev, vstavljeno stekleno skulpturo s hibridi očesnih bakterij in ene najbolj odpornih poliekstremofilnih bakterij Deinococcus radiodurans. Postanke ob reki pa spremljajo tudi tri videa z Namidino zgodbo.