Tery Žeželj / Dramaturginja, ki jo zanima odnos med umetnostjo in ekologijo

V začetku leta 2022 je Tery Žeželj (1995) kar nekaj tednov vsak dan obiskovala Beatrixpark v nizozemskem Utrechtu ter opazovala, fotografirala in poskušala (p)opisati majhen košček parka. Pri tem je ugotovila, da je njeno besedišče dokaj skromno, in začela zaznavati, kako pomembno jezik vpliva na naš odnos do okolja. S tem se ji je odprlo vprašanje »krajinske pismenosti«. In ko je v okviru svojega, z okoljem tesno povezanega umetniško-raziskovalnega projekta Mnogovrstne pokrajine v Ljubljani pripravila prvo javno srečanje, ki je bilo pravzaprav bralna skupina, osredotočena na opazovanje okolja, je ob tem zaživel še spletni arhiv, v katerega je vsak lahko zapisal svoja opažanja o delčku ljubljanskega parka Tivoli. Ta so pokazala, kako raznolike poglede imamo na pokrajino, kako različno jo dojemamo, pa tudi, kako pomembno je opazovanje za našo povezanost z okoljem.

V domači Ilirski Bistrici ji je prvi stik s kulturo sicer pomenila glasba. Po eni strani v znamenitem MKNŽ-ju s pestrim glasbenim in kulturnim programom, po drugi pa v glasbeni šoli, kjer je približno desetletje igrala klasično kitaro. Še več, prepričana je bila, da se bo z glasbo ukvarjala tudi profesionalno. Ko ni bila sprejeta na glasbeni konservatorij v Trst, se je vpisala na študij muzikologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. A po naključju je prek učiteljice jazz petja Andrejke Mozina izvedela za študij dramaturgije in opravila sprejemne izpite na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Tam je spoznala, da jo bolj kot dramsko gledališče in pisanje privlačijo sodobnejše, nedramske, performativne oblike uprizoritvene umetnosti. Z režiserko Ivano Vogrinc Vidali sta se denimo v okviru zavoda Bunker in projekta ACT – Art, Climate, Transition lotili projekta Arhiv samozadostnosti, kjer sta zbirali tehnološke predloge o možnem soočanju s podnebnimi spremembami. Projekt se je utelesil v avdioinštalaciji v ljubljanski Stari elektrarni, začrtal pa je njeno zanimanje za raziskovanje okoljske problematike.

Nato je odkrila še študijsko smer Sodobno gledališče, ples in dramaturgija na Univerzi v Utrechtu. Tam je znotraj enoletnega programa, kjer se je seznanila s sodobnimi teorijami uprizoritvene umetnosti, zaključila še magistrski študij. S spoznanji posthumanistične teorije, ki v ospredje ne postavlja človeka kot središče sveta, pač pa se ukvarja s povezanostjo sistemov onkraj človeškega bitja, je nadaljevala raziskovanje ekoloških potencialov umetniških praks.

S tem je nadaljevala tudi pri projektu Mnogovrstne pokrajine. Z zavodom Bunker so se prijavili na dvoletni razpis ministrstva za kulturo, ki finančno spodbuja tudi avtorske opuse, in tako se je začela njena raziskava o našem odnosu do okolja ter mnogovrstnosti med seboj povezanih in odvisnih teles, ki sooblikujejo pokrajine. »Navdihnila nas je ideja o tem, da živalska (in s tem človeška) telesa gostijo druge organizme. Tako kot je krajina skupek mnogovrstnih odnosov, lahko podobno razmišljamo tudi o človeku – kot skupku, ki nastaja iz teh odnosov.«

Raziskovalni proces so zaznamovala štiri poglavja, ki se jih je lotila z različnimi raziskovalnimi metodami, na koncu pa nas je povabila na štiri srečanja. Poleg že omenjene bralne skupine smo lahko prisostvovali še spletni delavnici, performativnemu sprehodu, kjer je obiskovalcem poleg vidnih in čutnih vtisov pokrajine posebno atmosfero – prek slušalk – ustvarjala še zvočna krajina, ter potopitvena večerja, kjer so obiskovalcem postregli s hrano in zgodbo o popotovanju prebavljenih sestavin. K sodelovanju je povabila tudi druge umetnice – koreografinjo in performerko Malo Kline, poljsko umetnico Marijo Magdaleno Kozłowsko ter mehiško plesalko Alicio Ocadiz.

Projekt so pred mesecem dni sklenili na festivalu Mladi levi, kjer so z Ivano Vogrinc Vidali in vizualno umetnico Urško Preis ter drugimi sodelujočimi poskušale povezati raznolike prakse umetnic in raziskovalk, ki iz svojih perspektiv premišljajo odnos med človekom in okoljem. »Zanima me, na kakšne načine se lahko performativna umetnost ukvarja z okoljskimi tematikami,« pravi Tery Žeželj. »Ne mislim pa, da mora umetnost reševati okoljsko krizo.«

Oktobra bo postala mlada raziskovalka na Univerzi v Novi Gorici. Veseli se vrnitve v študijsko okolje, kjer bo lahko nadaljevala raziskovanje in razmislek o umetniških praksah. Hkrati je del umetniškega sveta v Gledališču Glej, kjer deluje kot urednica gledališkega lista, kar je zanjo vznemirljiv način spremljanja gledališke produkcije. Predvsem pa si želi še naprej delovati transdisciplinarno, v povezavi z različnimi panogami, ustvarjalkami in raziskovalkami. »Zdi se mi, da v sodelovanjih, ki velikokrat vzniknejo tudi iz prijateljstva, pridemo do spoznanj, do katerih sama nikoli ne bi prišla. In to se mi zdi res nagrajujoče.«