Tschimy: Princ 

Eden najbolj izstopajočih kantavtorjev svoje generacije

+ + + +

Human OS, prva izdaja tedaj 22-letnega ljubljanskega glasbenika Tschimyja, ki je pozimi 2020 marsikomu popestrila življenje, je pomembno zaznamovala domačo pop sceno. Bila je svež piš na javnem radiu, kjer je izstopal hitič Hera, in tudi vznemirljiva kurioziteta za mladino, ki je glasbenike s sorodno senzibilnostjo dotlej iskala onkraj domačih meja. V naslednjih letih je glasbenik ogreval za velike kalibre, kot je Thundercat, dokaj redno nastopal, izdajal nove single in sodeloval z glasbeniki, kot so Matter, Tsujigiri in lav. Toda uspeh ga je skoraj prestrašil. Nekaj težav je imel tudi s »prevajanjem« svoje »spalnične pop muzike« v živi kontekst. Včasih mu je umanjkalo vokalne širine, drugič prezence, vse je bilo posledica manka odrske kilometrine v popu. Toda v zraku je visel občutek, da je to le naravni proces v formiranju umetnika. »Veliko nadaljevanje« je bilo vselej na obzorju.

Dolgo pričakovani albumski prvenec Princ je samozavestni statement, s katerim Tschimy utrjuje položaj enega bolj izstopajočih kantavtorjev svoje generacije. Izkazuje se tudi kot producent, multiinstrumentalist, aranžer in tekstopisec. Princ je koncipiran kot zaokrožena pripoved o osebni levitvi, spoprijemanju s travmami, sprejemanju (ne)ljubezni in ultimativno samega sebe. Njegov glavni adut je nepreračunljiva iskrenost, ki v ušesih cinika lahko deluje osladno, bolj tankočutnim dušam pa je v oporo. Tschimy prisega na novodobno popevkarsko slovenščino, ki jo bogati z aktualnimi referencami in simboli, povezanimi z življenjem v Ljubljani in na spletu, posega pa tudi po mitologiji. »Popevkarski format« posodablja za potrebe blaženja sodobnih ljubezenskih frustracij, kot so posledice Tinder romanc, fluidnih spolnih identitet in drugih postresničnostnih ljubezenskih tem.

Prijetna zvočna podoba in aranžmaji albuma se napajajo iz Stax soula, alter R & B-ja à la The Internet, hipsterskega indie popa izpred desetletja, slacker rocka Maca DeMarca, Svemirkovega jadranskega sentimentalizma in »alt rocka« Yvesa Tumora. Njegove produkcije se ponašajo z dodelanimi kitarami, dinamično nagruvanimi basovskimi linijami, prefinjenimi bekvokali, organsko zvenečimi bobni in drugimi smiselno umeščenimi elementi. Novost je predvsem bolj »bendovski« značaj albuma, ki je očitno ustvarjen z mislijo na oder. Pohvaliti gre tudi sosledje komadov (izstopajo Trans, Polikarbonat in Sizif!), čeprav lahko v drugi polovici albuma zaradi sorodnih struktur skladb tu in tam izgubimo rdečo nit. Če pa se ob poslušanju osredotočimo na verze, se lahko prepustimo dramaturškemu loku in sledimo preobrazbi Princa. Njegova poetika bolj kot na aktualne izdaje spomni na nekatera dela slovenskih kantavtorskih legend, kot je že skoraj pozabljeni prvenec Danes (1977) Nece Falk.

N0UeGaj1p7A

ZuEKNZVQZNs