Kako pravilno prevzeti podjetje

V ljubljanski industrijski coni, v Stegnah, je približno sto zaposlenih v enem od tamkajšnjih visokotehnoloških podjetij zadnje leto zelo dobro skrivalo svojo poslovno skrivnost. Vse do prejšnjega tedna njihov generalni direktor – ime mu je Peter Kosin, prijazen možakar sicer – ni odgovarjal na naše telefonske klice ali elektronska sporočila. Ne zaradi menedžerske vzvišenosti, kot smo izvedeli prejšnji teden, ampak zaradi strahu, da bi javnost prehitro izvedela za njihov posebni načrt, na katerega so se pripravljali dobra tri leta, od katerega je bila odvisna usoda zaposlenih in katerega cena je znašala nekaj milijonov evrov.

V podjetju so se namreč odločili za lastniško preoblikovanje po modelu, ki v Sloveniji še ni bil preizkušen in s katerim ne profesorji ekonomije ter – in to je bilo v njihovem primeru bistveno – ne bančni referenti, ne vodje bančnih izpostav in ne predsedniki uprav največjih slovenskih bank niso imeli nikakršnih izkušenj. Podjetje, o katerem pišemo, se imenuje INEA, ukvarja pa se z energetiko in avtomatizacijo proizvodnje. Ob našem obisku smo lahko v eni od njihovih hal videli iz robotov, tračnih motorjev in serije računalniško vodenih relejev sestavljene proizvodne linije. Ena, ki jo pravkar sestavljajo, je namenjena evropski tovarni avtomobilov. Z njeno pomočjo bodo v tovarni sestavljali moderne in predimenzionirane avtomobilske LCD-zaslone. Na drugem koncu hale pa sta dva zaposlena sestavljala komponento, s pomočjo katere bodo v eni od azijskih tovarn avtomatizirali proizvodnjo katalizatorjev z minimalno potrošnjo platine.

Podjetje INEA so pred 36 leti ustanovili na Institutu Jožef Stefan. V času slovenske privatizacije so se v njem, tako kot v številnih drugih slovenskih podjetjih, odločili za notranje lastništvo. V statutu so določili, da mora biti več kot 50 odstotkov podjetja v lasti zaposlenih, vsakega novega lastnika pa mora potrditi skupščina. In tako kot v mnogih drugih podjetjih, ki so v večinski lasti zaposlenih, so tudi pri njih po nekaj generacijah trčili ob problem, ki je postajal iz leta v leta večji. Kosin se spominja, da je sodu dno izbila ena od skupščin, na kateri bi se morali lastniki strinjati z novimi investicijami. Šlo je za najem kreditov, s katerimi so želeli med drugim zaradi povečanja naročil zgraditi nove prostore. A na presenečenje vodstva in zaposlenih je skupščina lastnikov leta 2018 idejo zavrnila. Zakaj? Seveda, leta 2018 je bilo že okoli 75 odstotkov vseh lastnikov – fizičnih oseb – dejansko v pokoju. In kot razlaga Kosin, je bil zaradi tega njihov »horizont« precej krajši od horizonta 14 odstotkov preostalih lastnikov, ki so bili mlajši in aktivno zaposleni.

»Tedaj smo črno na belem ugotovili, da naš lastniški model ne deluje,« razlaga Kosin. »Ko si mlad, gledaš 20, 30 let naprej. Ko pa se bližaš koncu svoje zaposlitve, imaš druge interese. Recimo, da ti je pomembnejši denar, ki ga želiš potrošiti. Z leti so ti individualni interesi začeli vse bolj motiti poslovanje podjetja. Aktivno zaposlene je zanimala rast – podjetje je hitro raslo, potrebovali smo nove prostore. Nekatere starejše zaposlene ali upokojene pa sta vse bolj zanimala dobiček in denar.« Tradicionalna rešitev tega problema, ki bi ga lahko rešili v skladu z zakonom o gospodarskih družbah, bi bila postopna odprodaja deležev, ki so jih imeli v lasti starejši zaposleni in upokojenci. Te deleže bi v skladu s statutom nato morali kupiti mlajši zaposleni. A kot dodaja direktorica prodaje v podjetju INEA Saša Muhič Pueber, se je tukaj skrival kavelj 22: »Bolj ko bi se aktivno zaposleni trudili za podjetje, bolj bi podjetju rasla vrednost, težje bi odkupili deleže v skladu s statutom. Model, ki smo ga imeli od leta 1991, je dejansko postajal kontraproduktiven. Skorajda nas je silil v znano tranzicijsko prakso, po kateri so potem nekateri umetno zniževali vrednosti podjetja, da so ga lahko lastniško preoblikovali.«

Obstoječa in prevladujoča pravna organiziranost podjetij spodbuja razslojevanje in lahko ima razdiralne družbene učinke.

V podjetju so zato iskali drugačne rešitve. »Eden od družbenikov je nato omenil ameriški model tako imenovanih ESOP-podjetij. Hkrati s tem pa je bil v Ljubljani tudi ustanovljen Inštitut za ekonomsko demokracijo (IED), v katerem so začeli promovirati te alternativne modele lastništva, dejansko obliko lastniških zadrug. V Sloveniji sicer primerne zakonodaje, kot obstaja v ZDA od leta 1973 ali v Veliki Britaniji, nimamo, so pa v IED na podlagi našega zakona o zadrugah iz leta 1991 našli formulo, s pomočjo katere smo lahko izvedli lastniško preoblikovanje,« razlaga Kosin. Bistvo te formule je bil prav mehanizem, na podlagi katerega se lastništvo v podjetju zveže s statusom zaposlitve tako, da to nenehoma kroži: novi zaposleni pod določenimi pogoji in po formuli postanejo lastniki podjetja, stari zaposleni, torej tisti, ki podjetje zapustijo ali se upokojijo, pa lastniške deleže avtomatsko prodajo novim. Slovenski zakon o gospodarskih družbah takšnega modela ni omogočal. Rešitev, ki so jo našli in izpeljali v tem letu, pa je bila v tem, da je dejanska lastnica podjetja INEA postala zadruga, zaposleni v podjetju pa niso neposredni lastniki podjetja, ampak so člani zadruge, pri kateri imajo namesto lastniških deležev individualne kapitalske račune, na katerih zbirajo lastniške točke.

Konkretno je bilo to videti tako, da so v podjetju sprva privarčevani denar podjetja potrošili za to, da so odkupili deleže bivših zaposlenih. V prihodnjih mesecih bodo isto storili še s preostalimi lastniškimi deleži sedmih aktivno zaposlenih. To lastnino pa so nato prenesli na zadrugo, ki se imenuje InESOP, vodi pa jo Anton Ložar. »Lastnica podjetja je postala zadruga. Zaposleni pri nas nimajo v lasti delnic, ampak so člani zadruge, v kateri imajo lastniške račune. Kdorkoli se pri nas zaposli, se lahko po enem letu včlani in tako dobi poseben račun pri zadrugi, kjer se mu po določeni formuli, odvisni od višine njegove plače in delovne dobe, seštevajo točke. Dlje časa in na višjem položaju ko je, večji lastnik podjetja postane. Ko pa podjetje zapusti, se mu ta delež izplača. Pomembno pri tem postopku je, da bivšemu zaposlenemu njegovega deleža ne izplačamo takoj, ker bi to podjetje preveč obremenilo, ampak so izplačila bivših zaposlenih odvisna od vsakokratnega dobička,« razlaga Ložar. Dejansko je lastništvo njihovega podjetja podobno našemu pokojninskemu sistemu, če ponazorimo s primerom, ki nam je vsem znan, kjer aktivno zaposleni financirajo upokojence.

Model, po katerem so v podjetju INEA letos zaposleni prevzeli podjetje, je najbolj razširjen v ZDA, kjer po tem ključu deluje 7000 podjetij, v katerih je zaposlenih kar 10 odstotkov ameriške delovne sile. V ZDA podjetja po tem modelu bivšim zaposlenim izplačujejo pokojnine, saj tam nimajo državnega pokojninskega sistema. Drugačen, a podoben model poznajo v Veliki Britaniji in še nekaterih drugih državah. V Sloveniji smo na podlagi modela ESOP ob osamosvojitvi zaradi težnje po ohranjanju notranjega lastništva zaposlenih dobili družbe pooblaščenke. Ker pa v teh družbah nadaljnja prodaja ni bila onemogočena – notranji lastniki so lahko prek družbe pooblaščenke prevzeli gospodarsko družbo, nato pa so lahko delnice prodali naprej –, so ta sistem v drugem valu privatizacije izkoristili menedžerji pri svojih prevzemih. Tudi zaradi te neslavne tradicije v podjetju INEA o svojem primeru niso hoteli javno govoriti do uradnega vstopa zadruge v lastništvo. V veliki večini bank, s katerimi so v podjetju sodelovali, so namreč ob rednem preverjanju njihovega poslovanja menili, da v podjetju prihaja do menedžerskega prevzema. »Tudi zato menim, da bi v Sloveniji potrebovali zakonodajo, ki bi takšne primere natančneje določila,« dodaja Kosin. Ker so podjetja, ki delujejo kot lastniške zadruge, veliko stabilnejša, in kot so pokazale izkušnje iz zadnjih 20 let, tudi veliko odpornejša proti finančnim krizam, hkrati so zaposleni v njih veliko bolj zadovoljni, je Kosin še prepričan, da bi te oblike lastniškega preoblikovanja država morala spodbujati z davčnimi olajšavami, subvencijami ali morebiti s krediti, ki bi jih lahko posojala državna SID banka.

Dejansko takšna zakonodaja že nastaja. Tudi na podlagi primera INEA jo pripravljajo na ministrstvu za solidarno prihodnost. V začetku septembra so tam ustanovili medresorsko delovno skupino, ki jo vodi državni sekretar Klemen Ploštajner, v tem tednu pa naj bi ministrstvo za finance, ministrstvo za delo, ministrstvo za gospodarstvo in ministrstvo za kmetijstvo že dobila prvi osnutek zakona z naslovom Zakon o lastniški zadrugi delavcev, nam je pojasnila članica delovne skupine Leja Drofenik Štibelj. V novem zakonu, pojasnjuje, bodo določili novo pravno osebo, to je lastniško zadrugo delavcev, v njem bodo zapisana pravila, po katerih se bo lastništvo podjetij prenašalo na prehodne, individualne in kolektivne račune v zadrugi, določeno bo, kaj se zgodi, ko delavec postane član zadruge in s tem solastnik podjetja, in kaj, ko podjetje zapusti. »V predlogu želimo urediti tudi posebne olajšave pri davkih in prispevkih za socialno varnost za lastniške zadruge delavcev, natančno katere spodbude bodo na voljo, bo seveda odvisno od medresorskega usklajevanja,« pravi. Pri pisanju zakona, dodaja Štibelj, so si pomagali tudi z izkušnjami drugih slovenskih podjetij, ki so v lasti zaposlenih, takšno je predvsem podjetje Domel, in tudi Dewesoft, večinoma pa gre za ista vprašanja, ki so se odprla tudi pri podjetju INEA: »In to je, da ni urejeno prehajanje lastništva med novimi zaposlenimi in tistimi zaposlenimi, ki podjetje zapuščajo.« V Domelu, kjer je recimo večina lastnikov že upokojenih, tudi iščejo pot naprej.

Številna slovenska podjetja si želijo, da bi tudi v Sloveniji lastništvo zaposlenih dobilo zakonsko zaščito. Eno od njih je Dewesoft, podjetje, ki izdeluje merilno tehniko. Enaindvajset odstotkov Dewesofta je v lasti 100 zaposlenih. Tam so sicer leta 2015 šli po klasični poti: zaposleni so pri njih postali neposredni solastniki podjetja. To imajo tudi posebej regulirano: vsak novo zaposleni mora najprej eno leto z njimi sodelovati, da lahko postane solastnik. Ko se zaposleni upokoji ali gre na drugo delovno mesto, pa se mora njegov delež vrniti matičnemu podjetju. V Dewesoftu so prepričani, da podjetja delujejo mnogo bolje, če so sodelavci tudi solastniki, žal pa slovenska zakonodaja temu scenariju ni naklonjena. »Trenutno zakonodaja kaznuje notranje lastništvo,« pravijo, »zaposleni, ki ob svoji upokojitvi proda podjetju svoj delež, je namreč obdavčen 25-odstotno, ne glede na to, koliko časa je bil solastnik. Če je imel na primer delež podjetja 20 let in ta delež proda tujcu ali komu drugemu, samo svojemu podjetju ne, pa ni obdavčen. To preprosto ni prav in to zavira razvoj notranjega lastništva.« Kot pozitivno pa ocenjujejo, da gospodarsko ministrstvo pripravlja zakon, po katerem bo mogoče zaposlene nagraditi tudi z delnicami in lastniškimi deleži. Ob tem preučujejo tudi model ESOP, ki so ga uporabili v podjetju INEA. »ESOP je ena od možnosti, ki bo zanimiva za nekatera podjetja, tudi v Dewesoftu skrbno preučujemo ta model, ki je lahko alternativa ali nadgradnja direktnega modela. Ključna pri odločitvi pa je ustrezna zakonodaja,« ugotavljajo.

V podjetju INEA so letos zaposleni naredili majhen, skorajda neviden korak. Industrijska cona v Stegnah zaradi tega ni lepša, je pa njihovo lastniško preoblikovanje družbe zgodovinsko velik korak.

Motivov, zaradi katerih na ministrstvu za solidarno prihodnost pišejo nov zakon o lastniški zadrugi delavcev, je sicer še več. Eden od pomembnejših je, da zelo veliko slovenskih družinskih podjetij, ki so se iz bivših obrtnih delavnic razcvetela v devetdesetih, prihaja v čas, ko bi morali urediti nasledstvo. Kar pa jim najpogosteje ne uspe: hčere ali sinovi praviloma niso pripravljeni nadaljevati družinski posel. Na Inštitutu za ekonomsko demokracijo, katerega direktor je Tej Gonza, opozarjajo, da ima manj kot 10 odstotkov slovenskih družinskih podjetij možnost družinskega prenosa lastništva, preostali iščejo alternativne rešitve, od katerih je najpreprostejša seveda prodaja podjetja konkurenci, večinoma na tuje, kar pa za obstoj podjetij ni najbolje. Poleg tega obstaja še en, morda celo najpomembnejši razlog, zaradi katerega so tudi v koalicijski pogodbi strank Svoboda, Levica in Socialdemokrati zapisali, da bodo zakonsko uredili »možnost udeležbe delavcev v lastništvu, ki bo omogočal zadružno organizirane prevzeme matičnih družb«. Ta razlog pa ni ekonomski, ampak je političen: obstoječa in prevladujoča pravna organiziranost podjetij namreč spodbuja razslojevanje in lahko ima razdiralne družbene učinke.

Čeprav se udeležba zaposlenih v lastništvu podjetij navadno upravičuje s široko všečnimi argumenti, češ da je notranje lastništvo boljše za poslovanje posameznega podjetja, da je takšno poslovanje stabilnejše, da so zaposleni učinkovitejši, bolj motivirani, bolj zadovoljni in predani delu, pa so s političnega vidika pomembni drugi razlogi, zaradi katerih si številni po vsem svetu prizadevajo za razvoj alternativnih podjetniških modelov. Ta mesec sta Inštitut za ekonomsko demokracijo in podjetje INEA obiskala profesorja iz Mehike in Francije. Doma sta precej znana, pogosto nastopata po televizijah in komentirata politične in ekonomske razmere. Gonzalo Hernández Gutiérrez je v Ljubljano prišel iz mehiškega Inštituta za tehnologijo in visoko šolstvo (Instituto Tecnológico y de Estudios Superiores de Occidente), Nicolas Aubert pa z Univerze Aix-Marseille. Njiju primer podjetja INEA zanima zaradi širših družbenih učinkov. Aubert recimo prihaja iz Marseilla, francoskega mesta, ki je znano po veliki revščini in rednih uličnih neredih, Gutiérrez pa iz Mehike, ki je svetovno znana po vladavini tolp in kjer je ulični kriminal najbolj normalna stvar, tako kot tudi izredne razlike v premoženju. Oba sta prepričana, da se odgovor za te težave, za naraščanje razlik med bogatimi in revnimi, skriva v ekonomski demokraciji, v okviru katere so modeli ESOP na vrhu lestvice rešitev.

»V Franciji imamo največje multinacionalke na svetu. Imamo najbogatejšega zemljana, to je Bernard Arnault, ustanovitelj korporacije Moët Hennessy Louis Vuitton, hkrati pa smo vedno znova na naslovnicah svetovnih časopisov zaradi neredov. To je povezano,« trdi. V Franciji so sicer pregovorno izredno ponosni na svoje socialistične inovacije, na to, da so prvi v svetu po statistiki protestov. Ponosni so, da imajo vzorno urejeno solastništvo zaposlenih, da je delitev dobička celo obvezna, da morajo zaposleni sodelovati pri podjetniških odločitvah – ponosni so na vse to, kar bi verjetno v Slovenski obrtni zbornici, Klubu podjetnikov ali Gospodarski zbornici ocenili za »korak nazaj v neke druge čase«. Pa vendar je vse to zgolj fasada. »Saj se hvalimo, da imamo tri milijone lastnikov, vendar zelo verjetno to niso zaposleni delavci, ampak upokojenci in menedžerji. Naše dosedanje rešitve ne delujejo. Ne rešujejo naraščajoče neenakosti, tega, o čemer je s svojim pisanjem zaslovel Thomas Piketty. Naše ekonomije so zelo razvite.

Hkrati pa so v njih skrajne neenakosti. Proti tem neenakostim se borimo s socialno državo, z zdravstvenim sistemom, s pokojninskim sistemom, z izobraževalnim sistemom, a ljudje tega ne čutijo. Na koncu imate sliko politike, kjer neoliberalističnemu Macronu nasproti stoji opozicija v podobi skrajno desne Marine Le Pen,« pravi Nicolas Aubert. In iz istih razlogov lastniške zadruge zanimajo Gutiérreza: »Kooperative v Mehiki, v katere so se večinoma združili kmetje, so ob nedelujoči državi otoki svobode. V njih so člani zgradili vzporedni ekonomski sistem, imajo svoj izobraževalni sistem, svoj zdravstveni sistem, celo svoje banke. Mafijske združbe v ta območja ne morejo oziroma prebivalci teh območij nimajo razlogov, da bi z mafijo sodelovali. In ESOP model, ki ga razvijate v Sloveniji, vidimo kot nadgradnjo.«

V podjetju INEA so sicer to leto zaposleni naredili majhen, skorajda neviden korak. Industrijska cona v Stegnah zaradi tega ni nič lepša, pa vendar je njihov korak velik v tej širši sliki. Je celo zgodovinske narave. V času vzhodnoevropske tranzicije sta se namreč na področju ekonomije spopadla dva koncepta. Prvi koncept je bil socialdemokratski, to je bil koncept, ki ni hotel povsem prekiniti s socialistično tradicijo, v Sloveniji recimo s prakso samoupravljanja. Drugi koncept pa je dejansko bila namišljena in idealizirana slika zahodnega kapitalizma, ki na Zahodu nikoli ni obstajal. Prvi koncept je v Sloveniji zagovarjal predvsem ekonomist Jože Mencinger, ki mu je svetoval Američan David Ellerman, danes predsednik in soustanovitelj Inštituta za ekonomsko demokracijo.

Če bo ministrstvu za solidarno prihodnost uspelo opisani ESOP model uzakoniti, bo Slovenija postala četrta na svetu – po ZDA, Veliki Britaniji in Kanadi –, ki bo to imela urejeno v zakonodaji.

Na podlagi tega modela smo v Sloveniji dobili privatizacijo prek delavskih odkupov. Na podlagi tega modela se je privatizirala tudi INEA, pa recimo Domel. Dejansko pa je v Sloveniji, v času vlade Lojzeta Peterleta, in tudi širše v Vzhodni Evropi zmagal drugi koncept, to je koncept certifikatne privatizacije. Ta model je Sloveniji svetoval harvardski Ekonomist Jeffrey Sachs. Sachs je bil takšen vernik v moč trga, da je zagovarjal šok terapijo, to je hitro razdelitveno privatizacijo. Posledica tega zgodovinskega eksperimenta je sicer danes zelo dobro vidna v negativnem smislu. V Sloveniji smo na tej podlagi dobili domače tajkune. Še bolj dramatične rezultate pa je Sachs dosegel v Rusiji, kjer so njegovim idejam sledili brez najmanjšega razmisleka. Če si dovolimo, da nas malce zanese: tako so na tej podlagi nastali ruski oligarhi. In posledično tudi ruska revščina ter nato še putinovsko razočaranje nad Zahodom in spet idealizacija stalinističnega režima.

Kar so zmogli v podjetju INEA, je zato izredno pomembno tudi politično. Če bo ministrstvu za solidarno prihodnost uspelo opisani ESOP model uzakoniti, bo Slovenija postala četrta na svetu – po ZDA, Veliki Britaniji in Kanadi –, ki bo to imela urejeno v zakonodaji. In morda bo po tem to tudi področje, na katerem bo Slovenija vplivala na Evropsko unijo. Z inštituta za ekonomsko demokracijo so pred nekaj meseci že tudi sporočili, da je evropska komisija v nedavno izdanem poročilu izpostavila njihov model solastništva zaposlenih kot vzorčen.