Na TV Slovenija se vrača profesionalno novinarstvo

V SDS bentijo, da je RTV Slovenija danes žrtev politizacije. A to preprosto ne drži, ravno nasprotno je: javna radiotelevizija spet postaja javna.

Politični desant Janeza Janše na informativni program RTV Slovenija v času prejšnje vlade je bil očiten. Sprva si je podjarmil programski in nadzorni svet, nato na čelo hiše nastavil Andreja Graha Whatmougha, novo metlo, ki je začela pridno pometati. Med prvimi je letela Natalija Gorščak, direktorica televizije. Njeno mesto je začasno zasedel Valentin Areh, ki je dobesedno opustošil informativni program. Odpovedovale so se oddaje, prihajale so nove, na primer Arena z Igorjem Pirkovičem, ki je sčasoma zamenjala Studio City. Na drugem programu pa se je začel vzpostavljati nov, vzporedni informativni program. Takšen, ki naj bi ga ustvarjali sveži, tedanji oblasti bolj naklonjeni novinarji. Naposled je zaradi pritiskov klonila tudi odgovorna urednica informativnega programa Manica Janežič Ambrožič, zamenjal jo je preverjeni kader – Jadranka Rebernik. Da je bil krog sklenjen, se je, kmalu zatem, ko je Janša doživel poraz na volitvah, na čelo televizije zavihtel Uroš Urbanija, piarovec pretekle vlade. Stvari so bile res očitne, prozorne pravzaprav.

Urbanija, ki je že kot direktor vladnega urada za komuniciranje na RTV Slovenija pošiljal predloge, kakšen bi moral biti informativni program, je bil kot šef televizije neizprosen. Ko je voditelj Dnevnika Saša Krajnc avgusta lani ob napovedi prispevka o domnevni prekinitvi poslovnega sodelovanja z Mladino (v resnici je šlo samo za odjavo nekaj naročnin) zaradi do Urbanije in njegovih pajdašev kritičnega uvodnika dodal, da tega objavljajo »po izrecnem navodilu odgovorne urednice Jadranke Rebernik«, je Urbanija od te zahteval, naj Krajnca in dnevno urednico oddaje Vesno Pfeiffer premesti. Ker da bojda nista dorasla svoji vlogi.

V znak podpore so se le nekaj dni zatem njuni sodelavci odločili za simbolično akcijo – z mirnim protestom v studiu so ob koncu Dnevnika opozorili na pritiske, ki jih je nad njima izvajal Urbanija. Podobno, da bi opozorili na nemogoče delovne razmere v informativnem programu, so nato storili spet septembra.

Vodstvo RTV Slovenija se jih je zato odločilo kaznovati. Osemintridesetim zaposlenim, ki so si drznili stopiti v bran svojim sodelavcem, je Andrej Grah Whatmough izdal opomine pred odpovedjo.

A Urbanija, skupaj z vodstvom, je znal biti tudi velikodušen. Da bi okrepili predvsem drugi program, so zaposlovali nove kadre, na prvem pa začeli klestiti programski čas že uveljavljenim novinarjem in voditeljem – na njihova mesta so prihajali novi. Med njimi Luka Svetina, prej novinar Nova24TV in Domovine, ki je praktično čez noč postal voditelj Odmevov, in Valentina Plaskan, prej voditeljica in urednica na Planet TV, ki ji je bilo zaupano vodenje in urednikovanje Dnevnika. Voditelj osrednjega Dnevnika je postal tudi Nejc Krevs, vodstvu očitno naklonjen novinar.

Strategija je bila povsem jasna: tisti, ki niso opozarjali na zniževanje profesionalnih standardov na televiziji, ki niso stavkali in ki niso bili solidarni s svojimi sodelavci, pač pa so bili poslušni in ubogljivi, tisti so lahko napredovali. Druge, tiste, ki so se postavili v bran novinarski avtonomiji in profesionalizmu, pa je bilo treba kaznovati.

Stanje na RTV Slovenija je danes nekoliko drugačno. S sprejetjem novele zakona o radioteleviziji je pred poletjem začel delovati nov svet, avgusta nova uprava. Andrej Grah Whatmough in Uroš Urbanija, glavna Janševa aparatčika, sta bila razrešena. A razmere v informativnem programu, kjer so bili odnosi med zaposlenimi hudo načeti, del programa pa praktično negledljiv, so kljub temu dolgo, predolgo ostale nedotaknjene.

Svet RTV Slovenija in svet delavcev sta zato upravo z Zvezdanom Martićem na čelu in v. d. direktorja TV Slovenija Andraža Pöschla pozvala, naj preverita, ali je informativni program pod vodstvom Jadranke Rebernik zadnje mesece uresničeval programske standarde. Jadranka Rebernik se je nato prejšnji teden odločila položaj zapustiti. Kot vršilka dolžnosti jo je nasledila Polona Fijavž, donedavna dopisnica iz Berlina.

Jadranka Rebernik je ob slovesu z vrha informativnega programa v pismu kolegom sporočila, da se zahvaljuje vsem tistim, ki so delali profesionalno »kljub težkim razmeram in navkljub pritiskom kričečih aktivistk in aktivistov«, s čimer je imela v mislih stavkajoče v hiši. »V dveh letih mojega mandata sem se ukvarjala s kopico laži, podtikanj in nagajanj, naročenih medijskih člankov, groženj po elektronski pošti in različnih pritiskov. Čeprav je bil moj mandat odgovorne urednice zavarovan z zakonom, sem se zaradi določenih razlogov odločila za odstop in zdaj imate možnosti, da vsi nezadovoljni pokažete, kaj znate.«

Strategija bivšega vodstva je bila jasna: tisti, ki so bili poslušni in ubogljivi, so napredovali, druge pa je bilo treba kaznovati.

Z nastopom Polone Fijavž na mesto v. d. odgovorne urednice je v informativnem programu prišlo do težko pričakovanih sprememb. Ksenijo Koren, bivšo Janševo piarovko, ki je zasedala mesto urednice dnevnoinformativnih oddaj in zunanjepolitičnih oddaj, sta kot vršilca dolžnosti zamenjala Dejan Ladika in Marta Razboršek. Martina Nahtigala, ki je bil v zadnji Janševi vladi vodja kabineta ministrice Helene Jaklitsch, je na mestu urednika notranjepolitičnih in gospodarskih oddaj kot vršilka dolžnosti zamenjala Nataša Rijavec Bartha. Voditeljski položaj v Dnevniku sta zapustila Valentina Plaskan in Nejc Krevs, Luka Svetina pa ne bo več vodil Odmevov.

Prenovljena je bila tudi Arena, kratko malo agitpropska oddaja, ki sta jo vodila Igor Pirkovič in Vida Petrovčič. Nova oddaja, »Arena, pogled naprej«, ima po novem jasen fokus, do konca leta usmerjen v odpravljanje posledic vremenskih katastrof. Voditelji oddaj bodo različni in se bodo, glede na temo oddaje, menjali.

Z vsemi sodelavci, ki bodo odslej opravljali nove novinarske naloge, so bili pred spremembami opravljeni osebni pogovori. Spremembe pa ne predvidevajo odpuščanj.

»Zaupanje javnosti v javni medij je v zadnjih dveh letih upadlo, kar kažejo tudi empirični podatki. To je bilo delno upravičeno, ker se je prvič v zgodovini javnega medija na vodstvene položaje in položaje urednikov pripeljalo neposredno iz kabinetov političnih strank,« je ob tem jasna nova v. d. odgovorne urednice informativnega programa Polona Fijavž. »Da bi spet povrnili kredibilnost, verodostojnost in ugled, je bilo po mojem mnenju pomembno spet normalizirati razmere v hiši. To sem si zadala kot vodilo pri svojih odločitvah. Informativni program je nujno delati po novinarskih poklicnih merilih, to je najpomembnejše, moramo se vrniti k profesionalnim merilom, k novinarski etiki. S kadrovanjem političnih strank neposredno na javni medij to ni bilo mogoče.«

Proti njej se je zgodil pravi pogrom. »Vidim, da si bo skrajna levičarska aktivistka in predstavnica stranke Levica na RTV Slovenija Polona Fijavž pripela zasluge za največji masaker v zgodovini demokratične Slovenije,« je na platformi X, nekoč znani kot Twitter, zapisal Urbanija. Še huje: ne masaker, dogajal naj bi se pravi genocid! Kot je dejal za Nova24TV, bi morali biti »samo veseli, da smo del Zahodne Evrope«, sicer bi lahko »prišlo do podobnega obračunavanja kot v Ruandi v devetdesetih«. Jože Možina, še eden tistih, ki nikoli niso skrivali pripadnosti bivšemu vodstvu in SDS, je na platformi X zapisal, da je »težko gledati, kako v revolucionarni maniri ’padajo’ odlični sodelavci le zato, ker niso po volji oblasti, čeprav prispevajo k nujni pluralnosti javne radiotelevizije«. In dodal: »Naj bo jasno, kaj pravi Sveto pismo: ’Vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.’«

»Informativni program je nujno delati po novinarskih poklicnih merilih, to je najpomembnejše,« je prepričana Polona Fijavž.

Prejela je tudi številne grožnje. Šlo je za očitno orkestriran napad nanjo, saj so bila številna sporočila med seboj enaka. Vsebine teh ne želi razkriti, vendar ocenjuje, da so zrela za prijavo na policijo. Kar tudi namerava storiti.

Skoraj toliko neverjetni pa so bili odzivi nekaterih političnih komentatorjev, krojilcev javnega mnenja in »mainstream« medijev. Ki so uredniške poteze Polone Fijavž poskušali prikazati kot preveč grobe. Kot da zadnji dve leti ne bi spremljali dogajanja na radioteleviziji, kot da se nad njo ni zgodil politični udar, kot da ni postala plen neke dotične politične stranke.

»V interesu propagandne, strankarske mašinerije, ki je izvedla ugrabitev javne radiotelevizije, je trenutno dogajanje predstaviti kot tragedijo, v kateri je domnevno prišlo do politizacije. Kar je seveda malce ironično: ti, ki so hišo resnično politizirali, zdaj vpijejo, da se ta politizira,« ob tem dogajanje komentira filozof dr. Boris Vezjak. Prepričan je, da gre samo za način odvračanja pozornosti. Če so namreč prej obstajali jasni dokazi, da je Janši uspelo povsem nadvladati RTV Slovenija, zdaj ni nobenega, ki bi kazal na to, da podobno počne kakšna od političnih strank. »Razlaga, da so prvi politizirali javno radiotelevizijo, zdaj jo bodo pa še drugi, je zgolj iskanje nekakšne ekvidistance, ki bi jo osebno opisal kot lepodušniško ekvidistanco. To je tisto, ko ljudje pravijo: ’Ja, saj so vsi isti.’ Ali pa: ’Jaz se tega ne grem, zato se bom od obojih enako distanciral.’ Ne, jasno je, da pri enem in drugem primeru ne gre za enaka postopka. Če je bil prvi politično voden, ta ni. To je bistvena razlika.«

Prav to lepodušništvo je zdaj prisotno tudi ob simpatiziranju z zamenjanimi kadri. »Vzemimo kot primer Luko Svetino in Valentino Plaskan. Njuni menjavi nista bili toliko povezani z njunim političnim profilom kot preprosto z dejstvom, da: prvič, profesionalno gledano nista bila dovolj dobra, in drugič, da sta na položaja prišla s pomočjo političnih botrov in njihovih eksekutorjev – ne da bi temu kaj dosti oporekala,« je prepričan Vezjak. S tem sta dala javnosti dovolj jasen signal, da sta zgoj »politični marioneti, da sta osebi, ki ju lahko upravlja strankarska politika. Bila sta prostovoljno orodje politike z željo in interesom, da čim bolj napredujeta. Ampak s tem sta dokazala, da kot novinarja nista samostojni osebi s hrbtenico.« Javna radiotelevizija pa si tega preprosto ne more privoščiti, če naj goji najvišje standarde profesionalnosti. To mediju navsezadnje jemlje verodostojnost, je prepričan. »Ne gre torej za lustracijo – gre za obrambo ugleda hiše.«