Tadej Troha / »Polovičarsko prilagajanje na podnebne spremembe in strganje po proračunu nista dovolj. Sta pesek v oči.«

Tadej Troha je raziskovalec in predstojnik Filozofskega inštituta ZRC SAZU. Predava na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na ljubljanski Filozofski fakulteti in Podiplomski šoli ZRC SAZU. Junija je postal svetnik na RTV Slovenija, vseskozi pa se tako ali drugače oglaša v javnosti. Izjemno je kritičen, ne samo do prejšnje vlade – kritika do nekdanje oblasti je bila intelektualna nujnost –, ni zadovoljen tudi s tistim, kar nam vlada danes. Pri tem nima v mislih le Roberta Goloba, njegovih ministrov, napak, ki jih delajo. Trohi se zdi, da je pri nas vedno manj države, takšne, ki bi delala za javno dobro, takšne, ki bi znala misliti prihodnost, države, ki bi imela pametne strategije, načrte ali pa celo kakšno vizijo, kako rešiti težave. In v času, ko nas je prihodnost že prehitela, je šibka država nekaj, česar se lahko v resnici bojimo.

Veliko ljudi misli, da imamo državo zato, da ureja servisne storitve, gradi ceste, ureja šole, drugi pravijo, da država, skupnost brez ideologije, sploh ne obstaja, pa četudi je ta prazna ali radikalno sredinska. Moja teza je ostrejša, ali državo sploh še imamo?

Vprašanje po funkciji države se nam zastavlja iz konkretnega konteksta. Zato je treba najprej ugotoviti, zakaj se nam zdi, da je nimamo več. Zakaj se nam zdi, da ne deluje. Nimamo nobene dobre predstave, kaj naj bi država sploh bila, hkrati pa smo nekako prepričani, da ne deluje. Najbrž je to zato, ker smo nekatere stvari že zamudili, in je vprašanje, ali so sploh popravljive. Lahko abstraktno govorimo o pomenu javnih storitev, o šolstvu, zdravstvu, o javnem prometu, a ko so koncesije zasebnim podjetjem že izvršeno dejstvo in postanejo samoumevne, načelni pozivi o tem, da naj javne storitve izvaja država, postanejo prazne. Oglejva si promet. Le država je v sodelovanju s sosednjimi državami tista, ki lahko naredi strategijo razvoja prometnih tokov in jih upravlja. Naša država pa koncesije za avtobusne prevoze najprej podeli zasebnim podjetjem, četudi bi jih že nekoč davno lahko organizirala sama, nato pa ustanovi posebno družbo za upravljanje javnega prometa, ki zasebna podjetja zgolj koordinira. A podjetniška logika je bistveno drugačna. Primarno išče profit in tega nobena koordinacija ne odpravi. Posledično se javni promet s pomočjo podeljenih koncesij ne bo nikoli uredil tako, kot si želijo potniki. Težko si, na primer, predstavljam javno podjetje, ki bi prodalo karto za avtobus brez jamstva, da boš vanj lahko vstopil. Kot se dogaja zdaj.

Gneča na cestah je nastala, ker ni pametne strategije upravljanja prometnih tokov. Ljudje se izseljujejo iz Ljubljane, ker so tukaj previsoke cene, a potem isti posamezniki izgubljajo ure v zastojih, ko se vozijo nazaj na delo v mesto, ki so ga zapustili. Vsa ta stvar se ni zgodila nenadoma, prometni tokovi so predvidljivi. 

Začniva tam, kjer se primestni promet spremeni v mestnega, na obrobju Ljubljane. Eden od argumentov tistih, ki se vsak dan vozijo z avtomobili v prestolnico, predvsem tistih, ki niso iz Maribora ali Kopra, pač pa živijo bližje, je, da mestni promet ne deluje. Imajo prav, čakalne dobe so predolge, pravih povezav ni, vse skupaj ne poteka tekoče. Rešitev je na dlani. LPP bi moralo kot javno podjetje prepoznati potrebe ljudi in preseči svojo nezmožnost videti rešitve. Seveda se strinjam s tezo, da je prometna politika v Sloveniji zgrešena, ni je, a ne čakajmo na nove avtoceste, na nove železnice, najprej organizirajmo mestni potniški promet in odpravimo fiksne ideje, ki ta razvoj še dodatno blokirajo. Konkretno – med pandemijo so lahko potniki vstopali pri zadnjih vratih avtobusa, sedaj pa ta praksa, ki izrazito poveča pretočnost, ni več dovoljena. Kdo ve, zakaj.

Sem pesimist, prihodnost nas lovi, prihodnost nas prehiteva, mi pa se delamo, da se nič ne dogaja, da so bile avgustovske poplave naključje, da je bilo podobno z lansko sušo in požari.

Urejeni mestni promet je delček rešitve. Ljudje, ki vsak dan stojijo v kolonah, pri Blagovici do njega sploh ne morejo priti. Država ponuja širjenje avtocest, a je jasno, da širjenje avtocest na dolgi rok ne bo rešilo cestnih zastojev, bo pa stalo veliko denarja. 

Mestni promet se lahko hitro uredi. Zato je najprej treba urediti mestni promet, in ko se znebiš tega vozla, se lahko reševanje širi navzven, zunaj ljubljanske obvoznice v druge kraje. Stvari se morajo reševati tam, kjer jih lahko rešiš najprej, ne pa obratno. Trenutno krizno stanje ima dvojni učinek. Res je, imamo probleme, ki so objektivno preveliki, da bi jih lahko rešili na stare načine, in to nas hromi. A na drugi strani imamo probleme, ki so rešljivi, a jih nočemo reševati. Najbrž zato, ker nas prav kot nerešeni ohranjajo v fantaziji, da še vedno živimo v starih časih. Vsi se torej strinjamo, da na dolgi rok rešitev pomenijo železnice, a na kratki rok je rešitev tudi več avtobusov, tudi če so dizelski. In širitev avtocest? Kot je pred nekaj dnevi za Radio Slovenija opozoril Matej Ogrin, ne gre le za to, da to ni dolgoročna rešitev. Ker gradnja traja, kolikor traja, to ni niti kratkoročna rešitev.

Strateškega premisleka ni tudi drugje. V Lidlih in Hoferjih delajo učiteljice in medicinske sestre, državi primanjkuje zdravnikov in drugih kadrov. Zadnji tovrstni primer, kjer se vsi delajo, da ni nič posebnega, so vpisi v srednje šole – že leta vnaprej je bilo jasno, kako velika je populacija, kakšni so trendi, a sistem točkovanj za vpis povzroča anomalije in nepravičnosti. Saj vsa ta zmeda pač ne more biti v interesu države? 

Od osamosvojitve smo v šolstvu imeli dve reformi, uvajanje devetletke in bolonjsko reformo. Za slednjo vsaj vemo, da je bila vsiljena od zunaj, a kakšnih pametnih rezultatov ni prinesla ne prva ne druga. Kritična ostaja srednja šola. Ta bi mlade morala izobraziti do stopnje, kjer bi si vsaj v obrisih znali vizualizirati lastno prihodnost. A na fakultete pogosto prihajajo na pol izobraženi posamezniki, ki so se na konkreten študijski program vpisali bolj po občutku kot po informiranem premisleku. To je sistemu všeč. Ker se veliko posameznikov izobražuje za področja, ki jim niso blizu, bodo dovzetnejši za to, da kasneje počnejo karkoli, torej nekaj, kar jim bo sicer prineslo redno plačo, ne bo pa nič bližje idealnemu poklicu, ki bi ga nekoč v preteklosti lahko izbrali, če bi bili dovolj dobro usmerjeni. Naš izobraževalni sistem proizvaja državljane, ki so na odsotnost kakršnihkoli strategij, ki jih omenjava, navajeni in v tej zmedi nevede sodelujejo. Vzgojeni so na način, da izberejo delo, ki je bolje plačano in čim manj psihološko obremenjujoče, pa četudi to velja za delo v trgovskih verigah. Morda so ljudje na koncu delovnega dne potem utrujeni, niso pa izmozgani. In na koncu ne gre za to, da imamo v nekaterih dejavnostih prekvalificirane kadre. Ljudje so v resnici nekvalificirani za delo, ki ga opravljajo, saj so se šolali za nekaj drugega. Kdor je končal pedagoško fakulteto, bo zelo težko dober prodajalec.

Osnovnošolsko izobraževanje se je omejilo na zbiranje točk. Podobno je z maturo, kot da bi učenke in učence vrednotili le po tem, kakšne ocene imajo. Posledica tega procesa je, kot bi v Sobotni prilogi dejal zdravnik Uroš Ahčan, da se za zdravniški poklic odločajo najbolj pridni, ne pa najbolj empatični. Hkrati se povečuje delež tistih, ki v tem poklicu vidijo dobro karierno priložnost za zaslužek.

Kakšen je končni rezultat pritiska po visokih ocenah? To, da ti kriteriji ne pomenijo nič, šole ta pritisk kompenzirajo na način, da podeljujejo previsoke ocene. Na koncu je za vpis na kakšno gimnazijo usodno, ker si imel v sedmem razredu glasbo štiri in v osmem slovenščino tri. Končni produkt pretirane meritokracije je parodija meritokracije. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da so študentje, ki pridejo iz poklicnih šol, pogosto boljši od onih, ki pridejo iz elitnih gimnazij.

Z načinom, kako reševati poplavno obnovo, sta se strinjala Robert Golob in Janez Janša, človeka, ki se glede te problematike ne bi smela nikoli strinjati. Eden namreč ne verjame, da je podnebna kriza sistemski problem, saj je eksplicitni zanikovalec.

Vrniva se k državi – kaj v omenjenih primerih delajo vlade, politika, stroka? Kot da bi živeli v večnem zanikanju težav, kot da bi bilo državi v interesu, da stvari ne delujejo. 

Ne bi precenjeval države. Država sploh nima interesa, interes imajo nekateri posamezniki, klike, ne pa država. Ta, kot namigujete, v polnem smislu najbrž niti ne obstaja. A bodiva optimistična. Smo na točki, kjer se stvari odvijajo v napačno smer. Hkrati nikoli ni bilo toliko znakov, da se ljudje zavedajo, kaj vse je narobe, in so v tem bolj konkretni. Eno je ponavljati floskule tipa »zahtevamo javno šolstvo«, »zahtevamo javno zdravstvo«, drugo je te stvari reševati. Morda pa nas bodo zastoji na avtocestah spodbudili, da razmišljamo o pomenu javnega prometa, morda pa nas bodo te težave prisilile, da bomo drugače reševali tudi šolstvo in zdravstvo. Pri javnem avtobusnem prometu se je privatizacija že zgodila in očitno je, da ne deluje.

V resnici je bolj tragično. Ljudje in mediji se bolj razburjajo zaradi službene poti ministrice in banalnega TikTok posnetka premiera kot pa zaradi desetine milijonov evrov, ki jih država daje za te ali one subvencije. Slovenija na primer nadpovprečno vlaga v gospodarstvo in podpovprečno v različne socialne programe, vendar to ni tema, ki bi zanimala javnost. Mogoče pa so vsi ti škandali namenjeni temu, da prikrijejo prave probleme. 

Škandalizacija je eden od načinov, kako sistem brani samega sebe. Pogovorček z Ano Roš je grotesken, zadeva je neumna in brezvezna, a to je tudi vse. Zame ni večje neumnosti kot analiza o tem, kaj takšni posnetki pomenijo, zakaj so nastali, kakšen namen je bil zadaj. Škandali so vedno zakrivali pomembnejše zgodbe, a kar me resneje zanima, je vprašanje, zakaj se je pojavila odsotnost argumentirane kritike do nekaterih potez vlade. Kaj mislim s tem? Vlada nekaj sprejme, opozicija skoči v zrak, velik del ljudi pa se s tem ne želi več ukvarjati …

Morda zato, ker je opozicija na argumentacijski ravni tako nepoštena, da ne želi govoriti z njenim jezikom? 

Marsikdo res ne želi biti del igre med opozicijo in vladnimi strankami, kot da bi vsi čakali, kdaj bo tista priložnost, da se bomo oglasili na svoj način. In morda je v tej drži, ko bolj kot ne le pasivno opazujemo, nekaj iskrenega. Morda smo spoznali, da je danes naloga javnosti drugačna, kot pa je bila v času prejšnje vlade. Da danes ni časa za standardno politično analizo, kje preigravamo vsako potezo in jo vrednotimo …

… politike ne smemo prepustiti politikom. 

Res ne, a zdi se mi, da smo se znebili vere, da nas bodo poslušali. Desne vlade so hiper občutljive na vsako kritiko in gredo v agresiven protinapad, levoliberalne vlade pa od nekdaj delujejo na način, da te ignorirajo. Obstaja sicer še Zoran Janković, ki ignorira na agresiven način, ampak to je že druga zgodba.

Morda pa se beži pred razočaranjem. Nad Golobom nisem bil nikoli očaran, a marsikdo je bil, morda je fatalizem posledica odsotnosti boljših rešitev. Morda si ne upamo priznati, da smo dobili nekaj, kar nam ni všeč. 

Bazen našega upanja se je že zdavnaj izpraznil. Upanja, da bodo namesto nas delali drugi. Upanja, da nekje obstaja neka stranka, ki bo z oblastjo ravnala pametno in se bo nanjo mogoče zanesti. Tega ni. Vse, kar lahko pričakujemo, je, da se po čudežu prikaže soliden minister ali ministrica, pa še ta bo prej ali slej zaradi notranjih pravil politike in koalicijskih usklajevanj potonil.

Izbira manjšega zla vedno pripelje do slabega, ne pa do politike skupnega dobrega. Trditi, da je danes slabše ali enako, kot je bilo v času Janševe vlade, pa je nesmiselno. 

Enako definitivno ni in tudi ni slabše. A dokler se ljudje na oblasti ne bodo znali upreti skušnjavi, da najvišje vrednotijo podmizne operativce, ne bomo prišli daleč.

To, da država ne deluje, so na več ravneh pokazale poplave. Silovito opustošenje je posledica dejstva, da so občine in države desetletje podcenjevale naravo. Naravo podcenjujejo tudi politiki in države, ki premalo resno jemljejo zaveze o zniževanje CO2. 

Če zanemarimo tiste, ki so še vedno ujeti v blodnje zanikanja, sta v odzivu na poplave prevladali dve poziciji. Tisti, ki poznamo razsežnosti in dinamiko podnebne krize, smo bili ob poplavah šokirani, a smo jih tako ali drugače pričakovali. Za nas je poudarek na dogodku, na presežni količini padavin na območju, ki je bilo na takšno količino še posebej nepripravljeno. Nasprotna pozicija so prenovljeni podnebni skeptiki, ki sicer priznavajo podnebne spremembe, ne pa podnebne krize, kaj šele podnebnega zloma. Ti zdaj problem omejujejo na vprašanje adaptacije. Žiga Turk, na primer, zagovarja tezo, da se lahko privadimo na karkoli, podnebna katastrofa je zanj izziv in morda nas bo celo spodbudila v razvoju. Verjame, da ima tehnološki razvoj večji nelinearni potencial, kot ga ima podnebni sistem, da se lahko razvija skokoviteje, kot se spreminja podnebje. Adaptacija je, jasno, nujna, da čim dlje ohranjamo minimalno funkcionalnost družbe. A ne sme postati nov ideološki pojem, ki bo utišal tiste, ki opozarjajo na nujnost ukrepov blaženja. Najboljša adaptacija je tako tista, ki se trenutno zdi pretirana. Načrtovalci prostora ne bi smeli gledati poplavnih kart in načrtovati večjih protipoplavnih nasipov, pač pa bi morali karte prilagoditi za še stopnjo hujše razmere in vso gradnjo radikalno umakniti s poplavnih območij prihodnosti. In ko boš resno spraznil rečne bregove, vsa polja okoli njih, boš začel lažje razmišljati tudi o pomenu obnovljivih virov energije. Dobil boš signal, da gre zares.

Drugače kot z radikalnimi zaostritvami, ki bodo omejile blaginjo, ki nas bodo prisilile, da spremenimo življenjske navade, ne bo šlo. Država bi morala ljudi prepričati, da se spremembe splačajo. 

Sem pesimist, prihodnost nas lovi, prihodnost nas prehiteva, mi pa se delamo, da se nič ne dogaja, da so bile avgustovske poplave naključje, da je bilo podobno z lansko sušo in požari. A noben odziv zdaj ni nevtralen. Živimo v brezprecedenčnih časih, kar obenem pomeni, da je zdaj čas, ko postavljamo precedense za prihodnost. Če bo sprejeta odločitev, da se moramo prilagoditi, vendar naj to prilagajanje poteka modro in počasi, bomo izgubili.

Kaj mislite s tem? 

Naj vam pojasnim s konkretnim primerom. Vlada se je odločila, da bo sanacijo izvajala na najbolj dolgočasen način. Linearno. Denar bo pretežno vzela iz proračuna, podnebno krizo pa transformirala v fiskalno. Ko so se zgodile poplave, sta se vsaj na začetku pojavili dve liniji. Ena je bila opozicijska, ki je govorila o nepotrebnih proračunskih izdatkih, druga pa je trdila, da bo poiskala nove vire, evropska sredstva, obveznice, solidarnostne prispevke. In kaj se je zgodilo? Z načinom, kako reševati poplavno obnovo, sta se strinjala Robert Golob in Janez Janša, človeka, ki se glede te problematike ne bi smela nikoli strinjati. Eden namreč ne verjame, da je podnebna kriza sistemski problem, saj je eksplicitni zanikovalec. A kar se je zgodilo, ni potres, ni enkratni dogodek. Zdaj se znova pojavljajo naslovi tipa »zategniti bo treba pas«, znova smo tam, kjer smo nekoč bili. Zanima me, kaj bo minister za finance rekel prihodnje leto ali leto za tem, ko se bodo poplave ali suše ponovile. Bomo znova zategnili pas? Polovičarsko prilagajanje na podnebne spremembe in strganje po proračunu nista dovolj. Sta pesek v oči.

Imamo probleme, ki so rešljivi, a jih nočemo reševati. Najbrž zato, ker nas prav kot nerešeni ohranjajo v fantaziji, da še vedno živimo v starih časih. Vsi se strinjamo, da na dolgi rok rešitev pomenijo železnice, a na kratki rok je rešitev tudi več avtobusov.

So države danes sploh še dovolj močne, da bi spreobrnile tok? Ameriški predsednik Joe Biden ves čas govori o tem, da je podnebna kriza največji preizkus za človeštvo, a hkrati subvencionira fosilno industrijo. Rahljanje okoljskih zavez so napovedali na Švedskem, v Veliki Britaniji. 

Lahko bi bilo drugače. V ose mdese -tih letih prejšnjega stoletja politiki niso bili brez moči in brez volje. Leta 1989 se je nekaj mesecev pred podnebno ministrsko konferenco v Noordwijku na Nizozemskem oblikoval načrt, da se do leta 2005 znižajo letne emisije CO2 za 20 odstotkov. Če so leta 1989 znašale 20 gigaton na leto, bi to pomenilo 16 gigaton leta 2005. Zdaj so več kot enkrat višje. Če pa upoštevamo kumulativne emisije skozi vsa ta desetletja, bi bila razlika enormna, problem pa praktično rešen. Dogovor o tem je bil skoraj podpisan, v zadnjem hipu pa ga je skupaj z Japonsko, Veliko Britanijo in Sovjetsko zvezo blokirala administracija Georgea H. W. Busha, ki je bila sprva njen glavni pobudnik.

Živeti v družbi, kjer naj bi bilo nekaj nerešljivo, je zelo težko. Postali smo okoljsko anksiozni, gledamo telefonske aplikacije, strah nas je indijanskega poletja, vdano čakamo na naslednjo podnebno katastrofo, mislimo, da ne moremo ničesar narediti, a hkrati podpiramo politično-ekonomski sistem, ki nas je zapeljal na to pot. 

Žal ne znam odgovoriti na vprašanje, kako naprej. Če se vrnem k začetku pogovora, vedno bolj opažam, da je veliko družb ali držav začelo zavračati celo tiste spremembe, ki so izvedljive. Celotne države in družbe se obnašajo kot razvajeni otroci, ki se po dovolj ponovitvah tako navadijo na svoje vzorce, da jih ne morejo več opustiti. In bolj ko realnost zahteva spremembo, bolj vztrajajo pri njih. Enako je danes z državami. Namesto da bi spremenile svoje delovanje, postajajo zoprne, destruktivne in neumne. Ne bi si mogel zamisliti boljšega generalnega sekretarja OZN, kot je António Guterres, vsako leto stopnjuje svojo retoriko, resno je angažiran, a nihče ga ne posluša. Ignorirajo ga.

Dajva tezo »ne da se nič narediti« spraviti na domačo raven. V neki popolnoma drugačni razsežnosti jo opažam pri vprašanju, kaj v vladi Roberta Goloba počne stranka Levica. Kako razumete pretrese v tej stranki? 

Levica je že pred časom naredila strateško napako. Na neki ravni je vedela, da je čas za zeleni poudarek, a vse je ostalo zgolj deklarativno. Če rečem drugače: vedela je, da potrebujemo vlake, ni pa ponudila jasne in glasne ideje, da je treba začeti z avtobusi. Enako je z večino levega javnega prostora v Sloveniji, okoljska kriza ga je začela zanimati šele pred kratkim. Ker pa prehod iz abstraktnega zavedanja v konkretno urgentnost zahteva svoj čas, je Levici v predvolilni kampanji manjkalo praktičnih rešitev. Zato je lahko volivce in volivke z njimi nagovoril Robert Golob, nekdo, ki so mu vsaj glede sončne energije stvari jasnejše in ki naj bi zeleni prehod lažje izpeljal. To seveda ni bil neposredni razlog pretresa v stranki, pretres ni bil zelen, je pa prispeval k njenemu razmeroma slabemu rezultatu.

Morda je bil delavsko-proletarski. 

Situacija je bila bolj zapletena. Vsi smo vedeli, da znotraj stranke obstajata dva pola in da se prvi na neki način sramuje drugega. Ta konflikt je izbruhnil na kongresu, kar je bilo dobro, postal je javen. Miha Kordiš kot glavni akter sicer ni deloval, da hoče do konca, a mogoče do konca sploh ni nameraval iti. Hkrati pa je Luka Mesec dajal vse bolj jasne signale, da ni več najbolj navdušen nad vodenjem stranke. Z zamenjavo na vrhu je Levica presekala prepričanje, da ni nepogrešljivih ljudi. In že to je nekaj. Zanima me, kako se bo odzvala ob varčevalnem bagru, ki se nam obeta. Bo podpirala normalizacijo varčevanja? Je mogoče že zamudila? Ker ko se varčevalni avtomatizem enkrat zažene, ga je skoraj nemogoče ustaviti.

Eden od očitkov Levici je, da je pozabila na boj proti militarizaciji. Morda njeno pozicijo znotraj koalicije razumem, ne razumem pa, zakaj je v Sloveniji izginilo mirovniško gibanje, zakaj Kučan, Hanžek, Miheljak in drugi s svojimi pozivi o miru ob hkratni obsodbi Putinovega režima izpadejo kot naivneži. Se lahko sploh govori o ameriškem imperializmu, ne da bi podpirali Putinov režim? Tudi Simone de Beauvoir je v času porajajočega se nacizma govorila, da ne moremo obsojati Hitlerja, če hkrati ne govorimo o francoskem kolonializmu, kar so ji mnogi zamerili, pa četudi je potem sodelovala s francoskim uporniškim gibanjem.

Mladi levičar, ki je bil rojen po razpadu Jugoslavije, svoje informacije pridobiva po globalnih kanalih. Kar pomeni, da je ujet med ameriškim mainstreamom in hiperbolično kritiko ameriškega imperializma, ki se ves čas giblje po precej tankem robu. Po napadu Rusije na Ukrajino je res obstajala možnost, da se vzpostavi pacifistična drža, ki ne bi podpirala ne ene ne druge strani. Ker pa vojna traja, je vse to težje. Večina, ki dvomi o propagandi ameriškega imperializma, ne želi biti, kot se rado reče, »Putinov koristni idiot«.

Z zamenjavo na vrhu je Levica presekala prepričanje, da ni nepogrešljivih ljudi. In že to je nekaj. Zanima me, kako se bo odzvala ob varčevalnem bagru, ki se nam obeta. Bo podpirala normalizacijo varčevanja?

Treba je razmišljati o miru, ne pa o vojni. 

Smo v razmerah, ko Nato že govori o dolgi vojni. Ko govori o tem, da jo moramo jemati kot nekaj trajnega. Težko je biti pacifist v tem času, težko je nasprotovati vojni, ki se nikoli ne konča.

Se vam zdi, da je Evropska unija v vojni zoper begunce? 

Še slabše je. Da bi govorili o vojni proti beguncem, bi morali begunce jemati kot nasprotnike, kot akterje in jih vsaj minimalno ceniti. Bojim se, da jih Evropa na sistemski način obravnava kot podljudi.

Ali ni nekaj kozmično pravičnega v tem, da v belo Evropo prihajajo ljudje iz držav in območij, ki jih je taista Evropa pred stoletjem izkoriščala? 

Ti ljudje od kozmične pravičnosti nimajo prav veliko.

Dilema je politična – če odpremo vrata in v naše kraje pridejo tujci, hkrati pa nimamo urejenega sistema, kako jih integrirati v družbo, to nujno prinese napetosti, ki koristijo populistom na desnici, kar na koncu pripelje do fašizma. Celo Luka Mesec je govoril o tem, kako želijo v vladi humanistični koncept sooblikovati z varnostnim. 

Enako je govoril tudi Miro Cerar, ko je leta 2015 vsaj poskušal biti še malo empatičen. Današnji sredinski politični pristopi so še bolj grobi, ignorantski, družbe so se v teh letih tako moralno pokvarile, da nimajo več težave govoriti o tem, da tisti, ki prihajajo, pomenijo varnostno tveganje. Skoraj nihče več ne govori o beguncih, prosilcih za mednarodno zaščito, govorijo o ilegalnih migrantih. In kategorija podnebnih beguncev bo obravnavana na enak način. Pravi podnebni begunci bodo zgolj tisti, ki jim bo zalilo otok, vsi tisti, ki bodo bežali iz države, ki se jim bo zaradi učinkov podnebnih sprememb sesulo kmetijstvo, pa bodo obravnavani kot nelegalni, se pravi nelegitimni, nevredni tega imena. Kaj bi morala storiti Slovenija? Ker gre za prehode ljudi, ki so v veliki meri začasno tukaj, bi morala vlada urgentno ponuditi normalna prehodna bivališča. Kdo izmed njih bi ostal tudi pri nas, večina bi šla naprej, konec koncev vedo, da to zanje ni najbolj enostavna končna destinacija. Če torej govorimo o pomoči, o humanitarnosti, ne smemo v istem stavku uporabljati besede varnost, enostavno se ne izide, varnost je preveč z afektom nabita beseda, da ne bi prevladala. Enkrat za vselej si moramo priznati, da je veliko ljudi v slabšem položaju, kot smo v Evropi, in da imajo pravico, da zapustijo svojo državo. In če imajo to pravico, imajo pravico tudi kam priti. To je osnova. Še vedno se čudimo Berlinskemu zidu, raje se čudimo samim sebi.

Po uveljavitvi zakona ste postali svetnik RTV Slovenija. Težko nalogo imate, hiša je v težavah, ne samo zaradi tega, kar je počela prejšnja vlada. 

Nisem si mislil, da bo lahko. Svet zavoda mora slediti novemu zakonu, ki je glede vmešavanja v programske vsebine zelo restriktiven, kar je prav, pa vendarle to ne pomeni, da lahko bežimo pred odgovornostjo, ki pritiče funkciji. Zato smo pred 14 dnevi zahtevali poročilo, ki zadeva nadzor nad izpolnjevanjem standardov in meril, določenih v aktih RTV. Pred zaključkom tega postopka je urednica informativnega programa TV Slovenija Jadranka Rebernik odstopila, kar me je presenetilo. Precej očitno je, da so se nekatere oddaje v času njenega urednikovanja gibale po samem robu profesionalnosti, tako z vidika novinarske etike kot z vidika produkcije. In res sem začuden, da nekaj, kar se giblje po robu, nikoli ni bilo prevprašano.

Prišlo je do zamenjav, ki so logične, ne za to, ker so bili nekateri ljudje imenovani v času prejšnje uprave, natančneje vlade, pač pa za to, ker za opravljanje funkcij ali vlog niso bili usposobljeni. Tisti, ki govorijo o čistkah, revanšizmu, se sprenevedajo. Marsikdo ni izpolnjeval poklicnih meril in standardov novinarske etike. 

Ko se pojavi sum revanšizma, je najboljši odgovor javna obrazložitev sprejetih potez in predstavitev kriterijev, po katerih je prišlo do posameznih menjav. Ni vsem vse enako samoumevno in logično. Kakšna poteza se lahko zdi očitna in logična, kakšna manj, kakšna mogoče sploh ne, a nikoli ni odveč, če jih poskusimo argumentirati. Zlasti če so sprejete na hitro in v ozkem krogu. To pomeni dejansko prevzeti odgovornost. Če bi bili odgovorni uredniki aktivno odgovorni za tisto, kar se dogaja v programu, se na TV Slovenija zadnji dve leti ne bi dogajalo, kar se je. V statutu piše, da mora odgovorni urednik odgovarjati nadrejenemu, torej direktorju TV Slovenija, generalni direktor, po novem uprava, pa mora skrbeti za izpolnjevanje programskih standardov. Nič od tega se ni počelo, ravno nasprotno. To je tudi prva stvar, ki se mora spremeniti na RTV Slovenija, kar velja za produkcijo in tudi za vsebino. Kdor kritizira na pamet, se osredotoča na vsebino, kdor program tudi dejansko gleda, ga bo najprej zmotila forma, kršitve televizijske abecede, s katerimi se nacionalka hitro sprevrže v privatni teater.