Bomo vsako leto rezali proračun in pobirali prispevke? 

Pri civilni pobudi Glas ljudstva predlagajo povečanje solidarnostnega prispevka, ki ga je vlada z interventnim zakonom uvedla kot enega od virov sredstev za pomoč po poplavah, »v taki višini, da bo občutno omilil potrebo po zniževanju družbenega standarda, ki bo neizogibno sledilo«. Menijo namreč, da 0,3-odstotni prispevek od dohodninske osnove, ki ga je uvedla vlada, »podcenjuje pripravljenost državljanov, da se odrečejo delčku svojega dohodka«.

Po sprejetem zakonu velja, da bodo zaposleni solidarnostni prispevek plačali v višini 0,3 odstotka od obračunane dohodnine in drugih prihodkov, na primer od kapitalskih dohodkov in dohodkov iz oddajanja premoženja v najem. Osebe z najnižjimi prihodki bodo plačila oproščene. Podjetja bodo prispevala 0,8 odstotka od osnove za obračun davka od dohodkov pravnih oseb. Gre za začasni ukrep, prispevek se bo prvič odmeril leta 2024, nato pa spet leto kasneje.

Alternativno se lahko delavci in delodajalci odločijo tudi za možnost organizacije dveh solidarnostnih delovnih sobot, ene letos in druge prihodnje leto. Za ta dan pa se odpovejo zaslužku, delavec neto plači in delodajalec enakemu znesku.

V vladi pričakujejo, da bodo s tem prvo leto zbrali okoli 156 milijonov evrov.

Pri Glasu ljudstva predlagajo, naj se uvedeni solidarnostni prispevek raje »spremeni v progresivni prispevek v razponu od 0,8 do 2,4, ki ga plačujejo vsi državljani, razen tistih, ki prejemajo socialno pomoč ali živijo na pragu revščine oziroma pod njim«. Prispevek pa naj se obračuna kot dodatek pri mesečni akontaciji dohodnine, »kar bo zmanjšalo potrebo po novem administriranju«. Hkrati, še predlagajo, naj delovne sobote »uvedejo le tisti delodajalci, ki jim bo dodatno delo zaposlenih v resnici povečalo prihodek«, da zaposleni ne bi nosili posledic dodatnih stroškov delodajalcev. Tako, računajo, »bi v letu dni zbrali vsaj 300 milijonov evrov«.

Koalicijske stranke se do predloga (še) niso opredelile.

Obenem se je vlada ukvarjala z vprašanjem, kako dodatna sredstva napraskati znotraj proračuna za prihodnji leti. Ministrstva je pozvala, naj odhodke, potrjene pred poplavami, zmanjšajo za štiri odstotke, s čimer bi nabrali okoli 600 milijonov evrov.

A razmišljati bi morali širše, potrebovali bi dolgoročnejše načrte. Rezanje proračuna, če upoštevamo, da bodo podnebne katastrofe vse pogostejše, v neskončnost ne bo mogoče. Niti nabiranje prispevkov ne. Poplave, kakršne smo doživeli, ne bodo enkraten dogodek, pač pa bodo takšne in drugačne vremenske ujme zaradi spreminjajočega se podnebja vedno pogostejše. Z interventnimi zakoni in dodatki ne bo šlo, treba bi bilo razmišljati širše, bolj sistemsko.

Ali kot je nedavno za Mladino dejala filozofinja Alenka Zupančič: »Zdaj je trenutek, da postavimo nove temelje za družbene protokole solidarnosti, pravila, prioritete, jasne usmeritve in merila. To pomeni, da ne gre samo za vprašanja, komu in koliko pomagati, ampak tudi, komu oziroma kje za to pomoč vzeti več ali manj. Ali bomo s ’solidarnostjo’ še krepili socialne razlike ali jih bomo manjšali? To so politične odločitve, ker prava politika je nekaj več kot krizni menedžment.«