V posmeh uporu

»Plin uporabljajte, plon, še enkrat, plin!« »Razganjat množico, takoj še naprej razganjat množico!« »Dej, nej mečejo plinska sredstva!« »Razženite z uporabo palic in vseh dovoljenih prisilnih sredstev!« »Delamo, zdaj jih not vozmo kr enga za drugim. To, kar ostane, bomo vse odpelal, ni popisovanja.« Takšni so bili ukazi, izrečeni prek policijskih radijskih zvez, v času množičnejših protivladnih protestov poleti in jeseni 2021. To so bili časi, ko je policija na enem samem javnem shodu pred točno dvema letoma med protestnike izstrelila 300 plinskih nabojev, odvrgla 117 plinskih ročnih bomb in izstrelila celo 17 gumijastih nabojev.

To je bil tudi sicer čas, ko je policija vsakodnevno »posredovala« zoper te ali one moteče posameznike, ki so javno opozarjali na oblastniške nepravilnosti. Policisti so celo na povsem mirnih javnih shodih – ne glede na to, ali se jih je udeležilo nekaj deset tisoč ljudi ali le nekaj deset – izdajali kazni za bagatelne prekrške »hoje po vozišču«, »uporabe svetlobnih ali zvočnih signalov v avtomobilu« in tudi kazni za sodelovanje na (protiustavno) prepovedanih javnih zborovanjih ter zlorabljali pooblastila ugotavljanja identitete za zastraševanje, odnašali, odvažali in zapirali mirne protestnike.

Skupinica protestnikov je 26. maja 2020 pripravila mirni protest pred ministrstvom za okolje in prostor, ki ga je tedaj vodil Andrej Vizjak. Pet jih je posedlo pred vhod na ministrstvo na Dunajski cesti v Ljubljani, da bi opozorili na vladno namero, da zakonske okoljske standarde zrahlja v skladu s kapitalskimi interesi. Policisti so jih pod pretvezo, da nočejo pokazati osebnih dokumentov, fizično odnesli in jih odpeljali na policijsko postajo ter tam protizakonito zadrževali več ur. Niso jih namreč izpustili na prostost niti po tem, ko je izginil domnevni razlog za pridržanje – torej ugotovitev identitete. Pač pa so jih zadrževali, dokler niso napisali in jim vročili (protizakonitih) plačilnih nalogov, ki bi jih sicer, kot v vseh drugih primerih, lahko poslali po pošti.

Policijska represija 

Šlo je za zlorabo policijskih pooblastil in pristojnosti. Šlo je za protipraven odvzem prostosti in protipraven odvzem svobode gibanja, ki ga je izpeljal represivni organ. To je konec lanskega leta potrdil celo največji notranji strokovni nadzor nad delom policije v zgodovini notranjega ministrstva, ki ga je odredila tedanja ministrica Tatjana Bobnar. Odrejen je bil za preverjanje najbolj vprašljivega ravnanja policije v času vlade Janeza Janše, točneje za le šest historičnih dogodkov v obliki večjih ali manjših javnih shodov, a je kljub temu pokazal številne kršitve človekovih pravic. Recimo uporabo vodnega topa z mešanico vode in solzivca, in to uporabo ne le zoper množice, pač pa tudi zoper posameznike in celo zoper vidno bolne osebe. Obojega zakon ne dovoljuje ali takšno ravnanje celo prepoveduje. Pa metanje in streljanje plinskih bomb v mirne protestnike in celo v mimoidoče. In prikrivanje in prirejanje uradne dokumentacije o prisilnih sredstvih in neposredne politične pritiske z obiski ministra Aleša Hojsa in vladnega sekretarja za nacionalno varnost Žana Mahniča v operativnih štabih. In čeprav se na prvi pogled ne zdi tako, je v poročilu o nadzoru kot eno izmed najspornejših ravnanj policije poudarjen tudi omenjeni primer aretacije in zadrževanja petih mirnih protestnikov. V poročilu jasno piše, da »policisti za privedbo in uporabo prisilnih sredstev niso imeli pravne podlage« in da bi »morali postopek privedbe zaključiti takoj, ko je bila ugotovljena identiteta kršiteljev,« ter tudi, da je bil odziv vodstva policijske postaje Bežigrad neustrezen, ko je policijsko akcijo brez pravega preverjanja označilo za »strokovno, zakonito in učinkovito«.

Eden od pridržanih, podjetnik Marin Medak, se je odločil svoje pravice zavarovati tudi na sodišču, kot pravi, »da se takšne stvari ne bi več dogajale, predaleč je šlo vse skupaj. Ne sme biti normalno, da te policija lahko brez zakonitih razlogov pridrži in odpelje«. Sodišče je pravnomočno presodilo, da je policija pod pretvezo, da se noče legitimirati, kršila več njegovih pravic, med katerimi je gotovo najpomembnejša svoboda gibanja. Medaka in druge je policija brez zakonske podlage vklenila, odpeljala in zadrževala na policijski postaji. To je jasno povedalo sodišče in je tudi javno, v poročilu o nadzoru nad policijsko represijo, konec lanskega leta priznala Golobova vlada.

Bi res bilo presenečenje, če bi vlada ponovno začela (protizakoniti) pregon najbolj izpostavljenega protestnika Jaše Jenulla, ki se je porodil v glavi članov prejšnje vlade?

Medak je zaradi tega državo pozval k mirni rešitvi spora, k poravnavi in izplačilu simbolične odškodnine. A od državnega odvetništva, ki v takšnih primerih zastopa državo, je dobil negativen odgovor. Ne le to, dobil je odgovor z grozljivim in zloveščim prizvokom, ki zanika kakršnokoli protizakonito ravnanje policije. Gre za vsebinski odgovor, v katerem ga obtožujejo kršenja predpisov in upiranja policijskim ukazom, ravnanje policije pa je prikazano kot zakonito. Čeprav odgovor nosi glavo državnega odvetništva, gre dejansko za odgovor notranjega ministrstva, ki je (tožena) stranka v tem postopku.

Krivi so si sami

V dokumentu piše, da »Republika Slovenija ni pripravljena skleniti poravnave«, ker »samo ugotavljanje identitete vlagatelja zahtevka oziroma njegova privedba na policijsko postajo ne predstavlja posega v ustavno varovane pravice. Vlagatelj zahtevka je sam s svojim protipravnim ravnanjem, udeležbo na neprijavljenem shodu in neupoštevanjem ukaza, naj se odstrani z varovanega območja, povzročil, da so ga policisti z namenom ugotavljanja identitete privedli na policijsko postajo.« Iz tega menda ne izhaja, da bi mu bili »kršeni pravici do svobode izražanja in do zbiranja in združevanja«; da je bil »na policijsko postajo pripeljan šele po tem, ko ni upošteval navodil policije, in je za privedbo na policijsko postajo odgovoren sam«; ter da ga je policija »s kraja protesta v prostore policijske postaje Bežigrad pripeljala v skladu z zakonom«. Glede na navedeno, zaključujejo na državnem odvetništvu, »ni podano protipravno ravnanje policije kot predpostavka za odškodninsko odgovornost države, zato je odškodninski zahtevek v celoti neutemeljen«.

Zdi se, kot da sploh ni govor o istem historičnem dogodku. Kot da protizakonitega ravnanja niso obsodila sodišča, kot da ustavno sodišče ni že pred dvema letoma presodilo, da neprijavljene shode ustava varuje enako kot prijavljene, kot da notranje ministrstvo še vedno vodi Aleš Hojs. A težava je v tem, da je govor o istem historičnem dogodku. Ministrstvo za notranje zadeve, zdaj pod vodstvom Boštjana Poklukarja, je de facto kot brezpredmetnega zavrglo lasten obsežni strokovni nadzor in ga nadomestilo z mnenjem, da je policija celo pri tem nedvomno protizakonitem delovanju ravnala ustrezno, strokovno in zakonito.

Ko se je Robert Golob na hitro, le pol leta po prevzemu oblasti, odrekel svoji prvi notranji ministrici Tatjani Bobnar, verjetno nihče ni pomislil, da se bo hkrati odrekel tudi demokratičnim standardom na področju najosnovnejših človekovih pravic. Sploh pa ne, da bo njegova vlada nadaljevala politiko svoje predhodnice, ki je pri zlorabi policije v politične namene in represiji nad lastnim ljudstvom naredila korak prek meje dostojnega in dopustnega. Da se je zgodilo ravno to, je danes težko zanikati in se tega ne trudi storiti niti vlada. Nesorazmerno represivna notranja politika pa se kaže tudi na drugih področjih, predvsem v odnosu do migracij ter v obmejni in azilni politiki. Naivna je bila skrb, da se utegne Golob po odhodu Tatjane Bobnar obrniti k represiji in zlorabam policije. Zdi se, da je bilo obratno. Da se je odrekel vsem svojim obljubam o demokratizaciji represivnega aparata ter spoštovanju osnovnih človekovih pravic, ministrica pa je morala oditi prav zato, ker je tej spremembi politične smeri nekako stala na poti.

V bistvu je celo vprašanje, kaj bi se zgodilo, če državno odvetništvo v soglasju z Bobnarjevo ne bi tako hitro odstopilo od tožb zoper Jašo Jenulla, v katerih sta ga notranje ministrstvo in policija preganjala kot domnevnega organizatorja protestov in od njega zahtevala več deset tisoč evrov za »stroške, ki jih je z varovanjem protestov imela policija«. Glede na vse, kar se je v notranji politiki zgodilo odtlej – in še posebej glede na mnenje ministrstva in vlade v zadevi Medak –, ne bi bilo nič čudnega, če bi notranje ministrstvo ne podalo soglasja za odstop od tožb in bi Golobova vlada nadaljevala zastraševanje izstopajočih predstavnikov protestniškega gibanja. Ne nazadnje je Poklukar takoj po prevzemu ministrstva za direktorico direktorata za upravne notranje zadeve na notranjem ministrstvu imenoval Urško Židan, ki je ta položaj zasedala pod Janševo vlado in notranjim ministrom Hojsom. Prav ona je tedaj spisala protizakonita navodila za preganjanje domnevnih organizatorjev protestov, na podlagi katerih je državno odvetništvo potem preganjalo Jenulla. Na protizakonitost teh navodil so opozorili celo na vrhovnem državnem tožilstvu v posebnem mnenju, kjer so bili jasni, da za tovrsten pregon in zastraševanje protestnikov ni podlage v zakonodaji.

Navsezadnje pa, si predstavljate, da bi notranje ministrstvo opravilo osnovno samorefleksijo o policijski represiji v obliki omenjenega strokovnega nadzora, če bi zdaj utečena vladna smer notranje politike veljala od samega začetka?