»Edini kriterij sta denar in zaslužkarstvo«

»Izobraževanje in poučevanje sta se iz osnovne dejavnosti univerze že pred časom začela spreminjati v nujno zlo. Primat so jim odvzeli kohezijska politika, infrastrukturni projekti, raziskovalni zajtrki, štetje projektnega denarja in raziskovalnih točk, bohotenje uradniškega aparata in administrativnih postopkov. Pedagoški proces pa je ... nekaj za zraven.« Gre za »frontalno in administrativno uvajanje vsebin in rešitev v študijske programe, ki naj bi šele postale predmet raziskovanja, zato da univerza upraviči pridobljena sredstva«. Za »nekritično poseganje v programe ob šelestenju projektnega denarja«. Kaj je botrovalo tem trdim besedam, ki sta jih o dogajanju v slovenskem visokem šolstvu že marca v Večeru objavila dr. Marija Javornik in dr. Simon Zupan, oba ugledna in spoštovana profesorja na mariborski Filozofski fakulteti? Šli smo po sledi njune kritike.

Da bi zadevo lažje razumeli, da bi razumeli, o čem sploh govorita Marija Javornik in Simon Zupan, se je treba vrniti v leto 2020. Slovenija je morala za črpanje sredstev iz evropskega mehanizma za okrevanje in odpornost, ki naj bi ublažil posledice pandemije ter pripravil evropsko družbo na boj s podnebno krizo, pripraviti svoj načrt za okrevanje in odpornost. Po sedanjih načrtih je Slovenija upravičena do 1,61 milijarde evrov nepovratnih evropskih sredstev in 1,07 milijarde evrov posojil.

Del tega načrta je bila tudi izvedba reforme visokega šolstva. Cilj te je »posodobiti visokošolsko strokovno izobraževanje zaradi zelenega in digitalnega prehoda ter uskladiti programe s potrebami trga dela in družbe«, pri čemer pa reforma vključuje tudi »posodobitev visokošolskih strokovnih študijskih programov s spremembo učnih načrtov in praktičnega izobraževanja v delovnem okolju«. Reforma naj bi se končala do 30. junija 2026. Za izvedbo reforme je namenjenega veliko denarja. Tako je 56,5 milijona evrov namenjenih pripravi tako imenovanih pilotnih projektov na javnih visokošolskih zavodih, ki naj bi pomagali pri izvedbi reforme. Kot je birokratsko zapisano v načrtu, naj bi s tem denarjem »pripravili visokošolsko izobraževanje na povečano povpraševanje po znanjih in spretnostih, ki odražajo nove družbene potrebe, z razvojem in izvajanjem bolj vključujočih in prilagodljivih učnih načrtov«.

Ministrstvo za visoko šolstvo je na podlagi omenjenega načrta junija lani zato javne visokošolske zavode, ljubljansko in mariborsko univerzo, Univerzo na Primorskem ter Fakulteto za informacijske študije Novo mesto in Visoko šolo za upravljanje podeželja Grm Novo mesto, pozvalo, naj oddajo vloge za ta projekt. Pri oddaji vlog so bile uspešne vse, razen zadnje.

Cilj reforme visokega šolstva je tega uskladiti s cilji zelenega in digitalnega prehoda – obenem pa njene programe uskladiti s potrebami trga.

Fakulteta za informacijske študije, sicer samostojni javni visokošolski zavod, ki je nastal malo pred volitvami leta 2008, v času poslavljanja prve Janševe vlade, v času zadnje pa si je prizadeval za vzpostavitev nove univerze, je bila na primer uspešna s projektom Naprednejša računalniška znanja. Zanj ji je bilo dodeljenih okoli milijon in pol evrov sredstev. V sklopu projekta bodo na fakulteti do leta 2025 izvajali dva polletna izobraževalna programa, s katerima si, kot zapišejo, prizadevajo »zagotoviti razvoj digitalnih veščin in kompetenc za digitalno izobrazbo, hkrati pa posameznikom omogočiti zgodnji vstop na trg dela oziroma jih spodbuditi k vseživljenjskemu izobraževanju«.

Univerza na Primorskem je s projektom Zelena, digitalna in vključujoča Univerza na Primorskem iz mehanizma za okrevanje in odpornost pridobila nekaj manj kot šest milijonov evrov. V tekočem študijskem letu na Fakulteti za vede o zdravju tako uvajajo novi izbirni predmet Skrb za lastno zdravje, namen katerega je »spodbujati redno telesno dejavnost študentov«, in prenovljene vsebine študijskega programa zdravstvene nege. V okviru študijskega programa menedžmenta na Fakulteti za management so uvedli tri nove učne načrte. Na Pedagoški fakulteti je bilo prenovljenih 23 učnih načrtov, študentom pa je na voljo tudi novi izbirni predmet Angleščina za vzgojitelje. Tri nove izbirne predmete na področju obdelave, vizualizacije in zajema podatkov uvajajo tudi na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije.

Največ sredstev iz mehanizma za okrevanje in odpornost sta seveda pridobili ljubljanska in mariborska univerza, vsaka nekaj več kot 24 milijonov evrov. Prva namerava do konca leta 2025 izvesti 11 pilotnih projektov in načrtuje posodobitev 29 kurikulov visokošolskih strokovnih študijskih programov. Mariborska univerza pa si v okviru projekta »Predlog pilotnih projektov Univerze v Mariboru za zelen in odporen prehod v Družbo 5.0« prizadeva izvesti največ, kar 23 pilotnih projektov, ki bodo podlaga za kurikularno prenovo njenih programov.

Mariborska univerza v okviru pilotnega projekta zdaj med drugim izvaja pregled, katere učne enote s področja zelenega in digitalnega prehoda že obstajajo, »detektirali bomo tiste, ki jih je potrebno z zelenimi in digitalnimi vsebinami samo dopolniti, v primeru, ko te ne obstajajo, pa bomo visokošolske učitelje povabili k pripravi novih učnih enot«, pojasnjujejo na univerzi. Vzporedno s tem poteka tudi razvoj učnih enot v okviru kreditno ovrednotenih izbirnih predmetov, pri čemer so v novem študijskem letu že razvili 47 novih, nekaj pa jih je še v pripravi za kasnejša študijska leta.

In prav na tej točki je završalo. Marijo Javornik in Zupana, na začetku omenjena profesorja z mariborske univerze, je namreč zmotilo rokohitrsko in nepremišljeno uvajanje novih izbirnih, kreditno ovrednotenih predmetov – torej predmetov, s katerimi lahko študentje nabirajo tudi točke za napredovanje v naslednji letnik ali dokončanje študija.

A zakaj bi bilo to sploh problematično? Kot je že tedaj Marija Javornik pojasnila za Mladino, pri vsem skupaj zbuja skrb predvsem to, da univerze s tovrstnimi posegi v programe zanemarjajo svojo osnovno dejavnost – izobraževanje. Za kar so bile pravzaprav tudi ustanovljene.

»Bistvo je, da se univerze popolnoma podrejajo projektnemu denarju in da je to postala že univerzitetna ideologija. Nihče se več ne sprašuje o vsebini, edini kriterij sta denar in zaslužkarstvo. Zagotovo je postalo najpogostejše vprašanje, kako bomo počrpali denar,« je bila kritična Marija Javornik. »Ironija je, da je univerza, ki bi morala biti mesto kritične misli, za razne modne muhe, interesne vplive in nestrokovne birokratske zahteve, najbolj in najlažje dojemljiva, če jo primerjamo z nižjimi ravnmi izobraževanja. Posledica pa so komercializacija in banalizacija študijskih programov in študijskega procesa ter razvrednotenje znanja.«

Podobno kot na mariborski se dogaja tudi na ljubljanski univerzi, kjer so v prenovljeno ponudbo izbirnih predmetov letos vključili 64 novih.

Kot utemeljuje dr. Ksenija Vidmar Horvat, prorektorica za študijske in študentske zadeve na ljubljanski univerzi in vodja pilotnega projekta, so vsi predmeti »interdisciplinarni po svoji zasnovi in pomenijo večji mejnik v dejanski implementaciji interdisciplinarnosti, o kateri govorimo že desetletje in več; vsaj na področjih vsebin zelenega in digitalnega prehoda predmete oblikujejo skupaj strokovnjaki iz naravoslovja, tehnike, družboslovja, umetnosti in humanistike«.

Na obtožbe o šelestenju projektnega denarja, ki zdaj letijo, podobno kot v primeru mariborske univerze, tudi v smer ljubljanske, odgovarja, da so te predvsem škodljive, saj da zmanjšujejo ugled in javno zaupanje v univerze kot izobraževalno-raziskovalne institucije. »Temeljijo tudi na nepoznavanju specifik visokošolskega pedagoškega dela, ki temelji na raziskovalnem delu pedagogov. Na Univerzi v Ljubljani prenovo strokovnih programov vodijo interdisciplinarni konzorciji učiteljev in raziskovalcev, ki za področje, ki ga prenavljajo, izkazujejo znanstvene reference. Vsi prenovljeni in novi predmeti so in bodo, tako kot velja za predmete v obstoječih predmetih, predmet evalvacijskih analiz,« zatrjuje Ksenija Vidmar Horvat.

Univerze s tovrstnimi posegi v programe, tako kritiki, zanemarjajo svojo osnovno dejavnost – izobraževanje. Za kar so bile pravzaprav tudi ustanovljene.

A dvom o samem naboru predmetov na ljubljanski univerzi ima podlago. Naj na tem mestu opozorimo na zapis enega od snovalcev novih predmetov, dr. Marka Pavlihe, profesorja prava na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani, pa tudi bivšega politika. Ta je v prispevku, objavljenem v Sobotni prilogi Dela, prejšnji mesec predstavil novi predmet Celostno razmišljanje in delovanje, ki se bo izvajal na Naravoslovnotehniški fakulteti.

Kot je zapisal, naj bi bil temeljni cilj predmeta »razvijanje samostojnega, kritičnega, odprtega in celostnega razmišljanja ter prepletanje naravoslovnih in tehnoloških znanj z družboslovnimi in humanističnimi v imenu trajnostnega ravnanja v dobro širše družbene skupnosti«. Snovalci predmeta, poleg Pavlihe še dr. Andrej Demšar, dr. Deja Muck, dr. Matija Svetina in Elena Fajt, si prizadevajo dodatno angažirati »nekaj zunanjih modrecev, kot sta denimo fizik Andrej Detela in pater dr. Karel Gržan«.

Študenti pa bodo na predavanjih lahko razmišljali o trajnostnem razvoju, hkrati pa se učili »holističnega reševanja težav« ter na primer spoznali »metodo fraktalne risbe, pri kateri se riše z zaprtimi očmi«. Naj opozorimo, da gre za predmet na ljubljanski univerzi in ne neki tečaj, ki ga ponuja kakšna instagramska vplivnica.

Da se je na univerzo morebiti infiltrirala psevdoznanost, so dale misliti predvsem vsebine, ki naj bi jih predaval Pavliha. Študentje naj bi se med njegovimi predavanji lahko namreč »seznanili z nekaterimi zastarelimi stališči materialistične znanosti, recimo, da je zavest proizvod elektrokemičnih procesov v možganih (čeravno jih presega) ali da je bistvo vsega materija (kvantni fiziki so dokazali, da je ključna energija)«.

Pavliha se je že pred leti sicer posvetil širjenju duhovnih obzorij, navdušuje se nad meditacijo, vzhodno filozofijo in ezoteriko. To zna tudi unovčiti, svoje modrosti, »duhovno čofotanje«, kot to opiše v eni svojih knjig, razširja kot publicist. Pa to res spada v univerzitetni prostor? In v okvir reforme visokega šolstva?

»Mnogo tistega, kar je v preteklosti veljalo za ’psevdoznanost’, je danes čislano kot znanost, in tako bo verjetno v prihodnosti, še posebej na področju raziskovanja zavesti in človeka kot celote,« je tedaj na očitke odgovoril Pavliha. »Korektno bi bilo, da nas resda nekonvencionalni predmet, ki je bil potrjen na vseh pristojnih univerzitetnih in fakultetnih organih, presojajo študentje in ne mediji ter aprioristično nenaklonjena laična javnost.«

Ob tem Ksenija Vidmar Horvat pojasnjuje, da učni načrt omenjenega predmeta ni govoril o vsebinah, ki jih Pavliha opisuje v prispevku. Tega sicer, tako kot vse ostale učne načrte, potrjuje komisija za dodiplomski študij na univerzi. »Seveda pa nam odpiranje izvajanja predmetov tudi za zunanje sodelavce in strokovnjake, ob vrsti priložnosti, nastavlja tudi vrsto izzivov.« Na univerzi naj bi zato že pripravljali gradiva s smernicami za zunanje sodelavce, ki bodo v skladu s poslanstvom univerze. Med drugim z njenim etičnim kodeksom, pravi Ksenija Vidmar Horvat, »pa tudi zavezanostjo znanstveni metodi in kritičnosti«.

Soditi celotnemu naboru izbirnih predmetov na podlagi zgolj enega bi bilo seveda krivično. Četudi meče precej slabo luč nanje. Preprosto zamahniti z roko, češ da univerze ne potrebujejo prilagoditev na spreminjajočo se družbo in trg dela, tudi v luči zelenega in digitalnega prehoda, prav tako. A zdi se, kot da se pri reformi visokega šolstva dogaja podobno, kot se je na področju šolske reforme – kjer se je, ker se je mudilo, saj je bilo treba zasledovati časovnico, vezano na financiranje iz Načrta za okrevanje in odpornost, hitelo v kurikularno prenovo še pred pripravo novega nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja.

»Splošno vprašanje, ki se zastavlja v primeru prenove visokega šolstva, je, kaj se dogaja z avtonomijo univerze, ki si pusti prostovoljno vsiljevati vsebine študijskih programov,« pravi dr. Robert Kroflič, profesor z oddelka za pedagogiko in andragogiko na ljubljanski Filozofski fakulteti. »Če se je pred leti vsiljena bolonjska reforma kazala v pritisku na strukturo študijskih programov, se ta zadnji pritisk nanaša na ponudbo vsebin (za zdaj) izbirnih predmetov. S tem je avtonomija univerze še bolj na udaru.«

Na drugi strani pa, je kritičen Kroflič, je problematično že samo razumevanje pojma »zeleni prehod« pri implementaciji sprememb tako v šolski kot visokošolski prostor. Srečujemo se namreč na eni strani z zavzemanjem za uvrstitev zelene rasti oziroma zelenega prehoda med strateške vzgojno-izobraževalne cilje kot osrednje geslo politike OECD in Evropske unije, na drugi pa z zahtevo po soočenju z okoljsko krizo kot temelj za krepitev upanja v trajnostno, pravično in solidarno prihodnost, ki jo zagovarjata UNESCO in okoljska aktivistka Greta Thunberg.

»Na eni strani naletimo na poziv k razvoju zelenih tehnoloških rešitev, ki so seveda utemeljene na tehnološkem prizadevanju predhodnih generacij, tistih torej, ki so svet privedle do današnjega stanja. Na drugi strani pa na poziv k odpravljanju potrošništva, ekspanzivne ekonomije in zavzemanju za pravično razdelitev svetovnih resursov,« razlaga Kroflič. »In medtem ko prvi agitira za pedagogiko opolnomočenja prihajajočih generacij s prenosom obstoječega znanja o vzrokih onesnaževanja okolja ter o možnih tehnoloških rešitvah za izboljšanje stanja, drugi poziva k spremembi odnosa do naravnega in socialnega okolja, ki stavi na angažma vseh prebivalcev sveta pri skrbi za ohranjanje in pravično delitev naravnih virov v skladu z idejo, da zahteva po trajnostnem razvoju izhaja iz spoznanja o omejenosti naravnih virov na edinem planetu, na katerem prebivamo.«

Pri čemer se Kroflič boji, da je vizija zelenega prehoda evropskih institucij, ki se poskuša »uveljaviti s podkupovanjem univerze, da se odpove svoji kurikularni avtonomiji«, bolj podobna prvi.