Polona Fijavž / »Smo v službi javnosti in ne politike« 

Jadranka Rebernik, odgovorna urednica informativnega programa prvega programa TV Slovenija, je nepričakovano odstopila 19. septembra. Odstopila je, potem ko je uprava RTV Slovenija v. d. direktorja televizije Andraža Pöschla pozvala, naj urednici naroči pripravo podrobnega poročila o dogajanju v času njenega mandata. Uprava je sledila pozivu sveta delavcev in aktiva novinarjev, ki sta (že večkrat) poudarila, da je stanje v uredništvu informativnega programa nevzdržno. Namesto da bi se Jadranka Rebernik vključila v razpravo, je zapustila položaj, vršilka dolžnosti pa je postala dolgoletna novinarka zunanjepolitičnega uredništva Polona Fijavž, ki se je ravno vrnila z dopisniškega mesta v Berlinu. Kakšni so njeni načrti? Kako razume novinarstvo? In zakaj je njen prihod na ta položaj povzročil tolikšen politični vihar?

Pred nekaj tedni ste se vrnili iz Nemčije, kjer ste bili devet let dopisnica RTV Slovenija. Živeli ste v Berlinu, opazovali, kaj se dogaja tam, in od daleč morda bolje videli, kaj se dogaja doma. Kako ste razumeli čas, ko sta na TV Slovenija vladala Uroš Urbanija in Andrej Grah Whatmough? 

Najprej sem bila dopisnica sedem let, nato se je v Sloveniji zgodilo, kar se pač je. V teh letih v Nemčiji sem se še bolj kot prej navadila na profesionalizem, na novinarske standarde. Potem so se pojavile govorice, da bo direktor TV Slovenija postal Uroš Urbanija, najprej je narobe izpolnil prijavo, pa se je razpis ponovil še enkrat pa še enkrat, vseskozi se mi je zdelo, da se morda kdo šali. Ne, to ne more biti res, ne more biti res, da ljudje iz vladnih uradov prihajajo na javno televizijo, sem naivno mislila. V resnici nisem mogla verjeti, ko se je to zgodilo. Bila sem v šoku. Kako je to sploh mogoče, so se spraševali novinarski kolegi iz drugih držav, s katerimi sem se družila v Berlinu. Nato so o tem poročali, poročali so o imenovanju, o novinarski stavki in začeli govoriti, da Slovenija postaja podobna Poljski in Madžarski, državama, kjer so javni mediji popolnoma podrejeni vladajoči politiki. Pogled iz Nemčije je bil res grozen. Leta smo nekako vzpostavljali krhko demokracijo in navajali ljudi na demokratične standarde in vrednote, potem pa se je kar tako, brez pravega razloga, začela ta demokracija rušiti. No, razlog je obstajal, zadaj je bil in je še vedno politični interes. Mi, novinarji javnega medija, smo vsi zavezani profesionalnim in programskim standardom ter interesu javnosti. Smo v službi javnosti in ne politike.

Spomnim se, da ste se spomladi 2022 javno sprli z Urošem Urbanijo; bilo je v času, ko je še vodil vladni urad za informiranje. Šlo je za vprašanje britanskega novinarja o tem, zakaj se je na uradnem profilu slovenske vlade na Twitterju pojavil zapis, ki je razločeval med begunci iz Afganistana in tistimi iz Ukrajine. So takšni napadi ali polemike med novinarjem in tiskovnim predstavnikom vlade v Nemčiji nekaj vsakdanjega?

Ne, seveda ne. Vse skupaj je na višji ravni. Tudi kadar se kdo ponorčuje iz kakšnega vladnega govorca ali ministra, je to vedno novinar. Nikoli, res nikoli pa ne boste slišali tiskovnega predstavnika, da bi tako nevljudno napadel novinarja. Ne boste slišali niti ministra, kaj šele kogarkoli iz kanclerskega urada. Razlog, zakaj je tako, je preprost. V Nemčiji novinarji predstavljajo javnost. Novinar ni nekdo z nekim imenom in priimkom, ampak ko politik komunicira z novinarjem, vedno hkrati komunicira tudi z javnostjo. Nekaj povsem nedojemljivega bi bilo, da bi Angela Merkel ali Olaf Scholz novinarki javne televizije označil za »prostitutki«. Nedojemljivo bi bilo, da bi predsednik stranke ali pa celo nekdanji predsednik vlade na družabnih omrežjih širil laži, manipulacije, grožnje, žalitve. Ali pa, da bi direktor javne televizije javno blatil svoje zaposlene. A žal je to slovenska realnost. Navadili smo se nanjo. V kakšnem svetu živimo, da na te stvari niti ne reagiramo več? Kaj to pove o naši družbi, o naši državi, o politikih? V resnici takšne izjave in žalitve nič ne povedo o novinarjih in novinarkah, veliko pa povedo o ljudeh, ki širijo psovke in laži. Kultura slovenskega političnega diskurza je neprimerljiva z nemško.

Jasno je, da politika v resnici ne mara močnih in neodvisnih, kritičnih medijev. Vsi si želijo hvale in lepe podobe in ne kritike, kot vidimo predvsem iz primerov v Evropi, zlasti skrajna desnica napada in diskreditira javne medije.

Zakaj pri nas nekateri politiki mislijo, da je vloga novinarjev, da poročajo politično pristransko? Verjetno je podobno tudi v kakšni drugi državi, a pri nas je veliko politikov, naj rečem vljudno, rokovnjaških. Moralo bi biti obratno. Neodvisni, kakovostni medijski prostor je v interesu politike, saj jo nadzira in popravlja. Podobno, kot bi morale biti v interesu politike tudi vse neodvisne javne državne institucije.

Se strinjam, dobro ste povedali. Zakaj je pri nas drugače, si ne morem razložiti. Očitno si politika in politiki napačno predstavljajo, ali pa vse to počno namenoma, kakšna je vloga novinarstva v demokratičnih družbah. Jasno je, da politika v resnici ne mara močnih in neodvisnih, kritičnih medijev. Vsi si želijo hvale in lepe podobe in ne kritike, kot vidimo predvsem iz primerov v Evropi; zlasti skrajna desnica napada in diskreditira javne medije. Novinarji so kot državljani lahko politično opredeljeni, ampak to izražajo na volitvah, ne pri svojem delu. Novinar je po kodeksu pri svojem delu zavezan nepristranskosti. Kdorkoli je na javnem položaju, pa naj bo to odgovorni urednik nekega medija ali minister ali predsednik vlade, mora imeti okoli sebe ljudi, ki so njegov korektiv, ki mu pomagajo, da je boljši. Če pa ima okrog sebe ljudi, ki kimajo, in medije, ki poročajo tako, kot želi, hitro izgubi stik z realnostjo in javnostjo.

Od blizu ste gledali, kaj se z mediji dogaja na Poljskem, bili ste tudi tam, poročali ste o tem. Enako zgodbo smo poslušali iz Budimpešte. Se je pri nas res dogajalo nekaj podobnega? 

Govorila bom samo o Poljski, tamkajšnje razmere bolje poznam. Delala sem dokumentarni film, več let sem spremljala, kako se je spreminjala poljska družba, kako je ena politična stranka prevzemala pravosodje in medije. A vseeno so bili na Poljskem ljudje, ki jih je politika postavila na vodilne položaje na poljski javni televiziji, pa tudi v druge medije, bistveno večji profesionalci, kot so bili posamezniki, ki so bili na te položaje nastavljeni pri nas. Imeli so izkušnje, manj kot drugi, tudi tam so bili dojeti kot polprofesionalci, kot kadri, ki na te položaje ne sodijo, ampak v primerjavi z našimi so bili staroste novinarskega poklica. Na Poljskem je politika prevzem medijev izpeljala bistveno bolj profesionalno, zvito kot v Sloveniji. Tukaj pa smo imeli občutek, da nekdo želi razgraditi vse, kar deluje, ni šlo zgolj za poskus prevzema javne televizije, pač pa za poskus uničenja, saj so vodenje televizije prevzeli posamezniki, ki za kaj takega niso imeli ustreznih referenc. Imeli pa so strankarske reference in podporo. In še nekaj. Na Poljskem je prevzem potekal počasi, iz meseca v mesec, iz leta v leto in ljudje so se, kar je največja škoda, počasi navadili na to stanje. Danes lahko na poljski javni televiziji gledamo politike, ki kažejo posnetke beguncev, ki naj bi bili posiljevali, v resnici pa gre za neke povsem druge 15 let stare posnetke, ki z begunci nimajo nikakršne zveze. To se zdi delu javnosti popolnoma normalno, nihče ne odgovarja za napake, družba to poročanje sprejema kot nekaj vsakdanjega. To se pri nas na srečo, predvsem zaradi stavke in upora novinarskega kolektiva in javnosti proti političnemu prevzemu, ni zgodilo.

Lanskega novembra je bila nemška vlada zelo presenečena, protestiralo je nemško veleposlaništvo pri nas, ko je poslanec SDS Branko Grims govoril, da razmere po volitvah in zmagi Svobode v Sloveniji postajajo podobne tistim v Nemčiji leta 1933. Zakaj so Nemci tako občutljivi za besede nekega res neverodostojnega politika?

Nemci so Nemci, obdobje nacizma je čas, za katerega so zelo občutljivi. Po njihovem mnenju se nič ne more primerjati s tem obdobjem. Besednjak, ki ga je uporabil ta poslanec, je absolutno neprimeren. Kdor vsaj malo pozna zgodovino, nemško politiko, tamkajšnjo družbo, bo vedel, kako kritični so do vsega, kar se je dogajalo v času Adolfa Hitlerja, in takšne primerjave se jim zdijo nedopustne, nesmiselne, žaljive.

V Berlin ste odšli leta 2014. Kako se je v tem obdobju spremenila TV Slovenija? 

Lahko začneva s čisto preprostim, osnovnim vprašanjem, kako se novinarski prispevki uvrščajo v program. V zadnjem času so se pojavljali brez razmisleka, načrtovanja, kot da bi kdo zgolj želel zapolniti programski čas. Moja neposredna urednica je bila Ksenija Koren, ki zunanje politike ni nikoli spremljala, ki ni imela izkušenj s televizijo, a je vseeno postala urednica zunanjepolitične redakcije. Veste, kaj to pomeni? Urednik zunanjepolitične redakcije je navadno človek, ki ima široko razumevanje sveta, ki razume tok svetovnih dogodkov, vprašanje ravnovesja velikih sil in podobno. Ljudje so bili torej na uredniške položaje kljub strankarski preteklosti ali pa prav zaradi nje imenovani brez presoje, in to se je poznalo tudi na programu. Vse te stvari so pomenile absolutno podcenjevanje naših gledalcev in ti so nas potem – logično – začeli zapuščati. Šli so na druge televizije, k drugim medijem. Kot vršilka dolžnosti odgovorne urednice informativnega programa želim te ljudi privabiti nazaj. Začne se s tem, da na odgovorne položaje postavimo ljudi, ki se spoznajo na televizijski in novinarski posel. Glavna težava je recimo kadrovsko osiromašen kolektiv predvsem v notranjepolitični redakciji. Nekoč smo imeli utečen sistem, ljudje so prišli sem v času študija, najprej so bili mlajši dežurni, najprej so se učili dela in pravil, nato pa so začeli pripravljati prispevke. Tega ni več, številni novinarji se ukvarjajo s tem in onim področjem, ni specialistov, delajo od jutra do večera, hkrati pa ne morejo napredovati, saj mesta zasedajo neizkušeni, dvomljivi kadri, ki dodeljenim nalogam niso bili kos, ki so prišli na te položaje v času prejšnje vodstvene garniture.

Prejšnja garnitura je na hitro ukinila oddajo Globus. Čas je bil precej nesrečno izbran, saj je takoj za tem izbruhnila vojna v Ukrajini, Televizija Slovenija pa je v živo predvajala poročanje BBC, ker prave oddaje o zunanji politiki takrat ni več imela. 

To je bila velika sramota za javno televizijo, predvsem zato, ker smo imeli v hiši ljudi, ki bi lahko naredili kakovostno oddajo. Vojna v Ukrajini je presenetila vse, to je dejstvo. Tudi mene, še teden, dva pred njenim začetkom sem poročala z Münchenske varnostne konference, govorila sem s številnimi politiki, vsi so bili prepričani, da te vojne ne bo in da Američani znova pretiravajo. Tokrat za spremembo niso. Vojna je presenetila tudi TV Slovenija, tako kot vse, a obstajali so načini, kako se na te stvari odzvati. Tudi v preteklosti smo to storili, v času arabskih vstaj, v času iraške vojne, vojne v Afganistanu, v času terorističnega napada v ZDA, tudi med požari in poplavami v Sloveniji. Samo poznati je treba protokol, ki ga odgovorni urednik mora sprožiti v takih primerih, in to se ob izbruhu vojne v Ukrajini ni zgodilo. Bili smo edini slovenski medij, ki je imel dopisnico v Moskvi z največ izkušnjami in širokim poznavanjem območja nekdanje Sovjetske zveze. Ampak ne, raje so predvajali BBC in ponižali celotno zunanjepolitično redakcijo TV Slovenija, ki jo je prejšnje vodstvo želelo ukiniti. Globus morda res ni oddaja, namenjena širokim množicam, ampak naloga javne televizije je, da ponudi vsebine, ki zanimajo točno določen del občinstva in so pomembne za celotno družbo in državo. Ljudje od javne televizije pričakujejo, da zna obdelati tudi zahtevne zunanjepolitične teme, in trdim, da mi to znamo.

Nekdo, ki nima profesionalne kilometrine in verodostojnosti kot novinar, ne more biti verodostojen kot voditelj. Tako preprosto je.

Takoj ko ste se vrnili v Slovenijo, ste prevzeli naloge vršilke dolžnosti. Zakaj? Lahko bi malo počakali, hibernirali, se privadili na okolje, v katero ste se vrnili. 

Takšen je bil tudi moj načrt, želela sem se vrniti v zunanjepolitično redakcijo, želela sem stvari, o katerih sem v času novinarske stavke govorila kot dopisnica iz Nemčije, uveljaviti doma. Kot novinarka, ne kot urednica.

In kaj se je zgodilo? 

Potem so se stvari začele odvijati zelo hitro. Odstopila je odgovorna urednica Jadranka Rebernik in kar naenkrat se mi je zazdelo, da moram tudi sama prispevati k  urejanju te hiše. Imela sem številne pomisleke, vendar sem sodelovala v stavki, v času referendumske kampanje pa sem tudi na podlagi izkušenj, kako v Nemčiji delujejo javne televizije, prispevala k odločanju. Zazdelo se mi je, da je moja dolžnost, da tudi sama prispevam k temu, da bodo stvari na TV Slovenija potekale v skladu s poklicnimi merili in s poslanstvom javne televizije. V Nemčiji javna televizija uživa velik ugled, več kot 80 odstotkov ljudi ji zaupa, želim si, da bi bilo podobno pri nas. V kriznih trenutkih se javnost zateka k javni televiziji – kot ob pandemiji in poplavah – zaradi verodostojnosti. To želim ohraniti. Po drugi strani pa sem prišla od zunaj, v kolektivu vladajo napetosti, vedeti morate, da imajo ljudje, ki so prihajali v zadnjem času, bistveno boljše pogodbe kot tisti, ki enako delo opravljajo že leta. Na vodilna mesta, na katerih so jim nadrejeni, so bili postavljeni, čeprav nimajo izkušenj in so delovali po navodilih drugih, celo od zunaj. Tudi zato včasih prihaja do trenj. Sama sem čustveno bolj neobremenjena, nekoliko naivna, toda ozračje je spet boljše. A s takšno zapuščino bo težko. Ponedeljkova tiskovna konferenca uprave RTV Slovenija je razkrila, v kako globoko finančno luknjo nas je pripeljalo prejšnje vodstvo.

Kakšen je vaš uradni naziv? Ste danes v. d. odgovorne urednice ali niste? Podprla vas je velika večina tistih, ki so v uredništvo informativnega programa prišli na glasovanje, a v absolutnem pogledu to ni dovolj. V številkah to pomeni, da vas je od 60 zaposlenih, ki so se udeležili glasovanja, podprlo 59 ljudi, podpreti pa bi vas moralo skupno vsaj 67 ljudi, da bi bila podpora res jasna. Morda zvenim licemersko, vašo predhodnico Jadranko Rebernik je podprlo samo 22 ljudi. Kaj sledi? 

Izrekanje uredništva o primernosti predlaganega vršilca ali vršilke dolžnosti je obvezno. Moja predhodnica je res urednikovala brez podpore kolektiva, ko je bila imenovana za vršilko dolžnosti, vodstvo izrekanja ni dovolilo, tokrat je bilo drugače. Zelo vesela sem 98-odstotne podpore pri 45-odstotni udeležbi. Izjemno visoka podpora tistih, ki so se izrekli, je podpora vsem že sprejetim ukrepom in tudi mojemu imenovanju. Ne znam pa razložiti pasivnosti drugih.

Zakaj ste takoj, ampak res takoj, ko ste prevzeli začasno funkcijo, zamenjali nekaj ljudi, dva voditelja in področne urednike?

Uredniki uredništev so bili zamenjani, ker je njihov mandat potekel, ko je odstopila prejšnja odgovorna urednica. Za druge sem razmišljala, kaj storiti, da stvari normaliziramo takoj, da vrnemo najvišjo raven profesionalizma, ki ga zmoremo, skladnega s poklicnimi standardi in merili javne televizije. In sem se odločila, da moramo prenovo programa začeti takoj, brez čakanja, brez zavlačevanja. Zakaj? Vsak dan, ko se agonija zaposlenih vleče, je preveč, z zamenjavami sem želela kolektivu in gledalcem in gledalkam sporočiti, da se bodo stvari začele spet profesionalizirati. Oddaja Arena ni izpolnjevala niti osnovnih poklicnih standardov in meril javne televizije in sama za take vsebine ne bi mogla prevzeti odgovornosti. Ko so se nad Slovenijo zgrnile poplave, sem bila še v Nemčiji, spomnim se, kako je bilo v Nemčiji leta 2021 in kako hitro se lahko zgodi, da politiki pozabijo na obljube. O poplavah je treba poročati sistematično, iz tedna v teden, na prizadete ljudi ne smemo pozabiti. Zato smo naredili oddajo Arena – pogled naprej. Informativni program je tukaj, da pomaga ljudem, da vladi postavlja vprašanja in jo opominja na dane obljube. Kot se je izkazalo le po dveh oddajah Arena – pogled naprej, ki ju je v prvi sestavi pripravila ekipa Vesna Pfeiffer, Elen Batista Štader, Jan Novak in odlični novinarji in dopisniki na terenu – je bilo to nujno potrebno. Vidimo, da so postopki pri izvedbi sanacijskih ukrepov po ujmah prepočasni – to je poslanstvo javnega medija, da pocuka za rokav odgovorne, da to počne sistematično in da se potem morda tudi kaj spremeni.

Prenovo programa sem začela takoj, brez čakanja, brez zavlačevanja. Zakaj? Vsak dan, ko se agonija zaposlenih vleče, je preveč, z zamenjavami sem želela kolektivu in gledalcem in gledalkam sporočiti, da se bodo stvari začele spet profesionalizirati.

Kaj pa zamenjava voditeljice Dnevnika Valentine Plaskan in voditelja Odmevov Luke Svetina? 

Nekdo, ki nima profesionalne kilometrine in verodostojnosti kot novinar, ne more biti verodostojen kot voditelj. Tako preprosto je. Glede na to, kako se je v dveh letih zlorabljal javni medij, kako je postal poligon za kadrovanje, glede na neprofesionalne izdelke, ki so nastajali, glede na razloge za novinarsko stavko, glede na opomine pred odpovedjo delovnega razmerja se mi je zdelo, da je treba stvari spremeniti takoj. Tako se povrne tudi zaupanje javnosti v javno televizijo. Ta javna televizija je bila nekoč najboljša. Imela je najboljše novinarje, vedno so bili novinarji RTV Slovenija tisti, ki so prvi postavljali vprašanja na tiskovnih konferencah, vedeli so, kaj je pomembno, kaj in kako spraševati politike. Vse to se je v zadnjih dveh letih porušilo. Ali kot je zapisal nekdo na Facebooku – če je Slavko Bobovnik postavil vprašanje, so mu gledalci verjeli, kaj šele, če je postavil trditev. Televizija torej potrebuje verodostojne novinarje, ki jim ljudje verjamejo. Ne potrebujemo bralcev novic, ne potrebujemo ljudi, ki so zgolj prijetni ali lepi. Morajo biti predvsem kredibilni. Zato sem želela, da paradni dnevnoinformativni oddaji Dnevnik in Odmeve vodijo ljudje, ki vse to po moji presoji so.

Manfreda Webra poznate?

Seveda, prihaja iz bavarske CSU, je voditelj skupine EPP.

Ta nemški politik je rekel, da je odpuščanje, ki naj bi potekalo na RTV Slovenija, z vidika demokracije nekaj povsem nesprejemljivega. 

Očitno je bil slabo brifiran, nobe nega odpuščanja ni bilo. To smo mu tudi pisno pojasnili.

Ni edini, ki govori na pamet. Stranka SDS zaradi vaših uredniških potez sklicuje sejo parlamentarnega odbora za kulturo, govori se o čistkah, mesarskih kadrovskih rezih … 

… govori se celo o genocidu. Sploh ne vem, kako se odzvati na takšne besede.

Poskušajte. 

Proti lažem se lahko borimo le s ponavljanjem in preverjanjem dejstev. A žal to ne pomaga veliko, zelo težko se je boriti proti propagandnemu stroju, ki vsak dan na družabnih omrežjih in prek strankarskih medijev in portalov proizvaja množico neresnic in vehementnih trditev. Ti lahko ponavljaš dejstva, a oni bodo ponavljali laži in tako sprevračali resnico, da bo nazadnje nekaj ljudi lažem tudi verjelo. Morda sem bila res naivna, ko sem se vračala v Slovenijo, te greznice, ki sili iz družabnih omrežij, je v Nemčiji manj, manj je groženj, manj je laži, manj je manipulacij, kaj šele, da bi pri tem aktivno vlogo igrali politiki, če pa že, so to politiki skrajne desnice.

Ne samo politiki. Nekdanja direktorica TV Slovenija Ljerka Bizilj je v Reporterju zapisala, da televizija ni bila nikoli tako leva, kot je sedaj. 

Ne razumem teh kategorij. Novinarji imajo svoja prepričanja, lahko so leva, desna, liberalna, konservativna, a osebna stališča ne določajo tega, ali delaš profesionalno ali ne. Ne določajo tega, ali si zavezan javnosti ali ne, ne določajo tega, ali nadziraš politike ali ne.

Dober novinar torej ni politično uravnotežen novinar? 

Tudi tega koncepta ne razumem. Malo desnega in malo levega, malo vlade in malo opozicije ne naredi dobrega novinarskega prispevka. Seveda je treba prikazovati različna mnenja, poglede, a gre za mnenja strokovnjakov, kredibilnih sogovornikov, ne pa zgolj za mnenja posameznikov, ki jih vodijo politični ali kakšni drugi interesi. V uravnoteženosti ne vidim nikakršnega smisla, niti se mi ne zdi dobra. Kot novinar moraš neko temo, zgodbo postaviti v kontekst, jo osvetliti z različnih zornih kotov, a ne tako, da se po odgovore odpravljaš k tej ali oni politiki.

Zelo težko se je boriti proti propagandnemu stroju, ki vsak dan na družabnih omrežjih in prek strankarskih medijev in portalov proizvaja množico neresnic in vehementnih trditev. Ti lahko ponavljaš dejstva, a oni bodo ponavljali laži in tako sprevračali resnico, da bo nazadnje nekaj ljudi lažem tudi verjelo.

Urbanija je te dni navrgel, da ste v uredništvo prišli kot predstavnica stranke Levica. Ste res? 

Ha, ha, ha, razumljivo, da nekdo, kot je Urbanija, ki ima jasno politično ozadje, tega obtožuje tudi druge. Seveda nisem članica nobene politične stranke ali gibanja.

Vrniva se k vprašanju o lažeh in grožnjah. Včasih se mi zdi, da živimo v vzporednih svetovih. Spodaj, pod nami, je kot v seriji Stranger Things podzemlje, kjer živijo pošasti, ki od časa do časa pridejo na površje. Nekateri živijo v iluzijah. RTV Slovenija naj bi bila kadrovsko prevzela stranka Svoboda, a ista medijska hiša je razkrila zgodbo o dragih potovanjih ministrice za javno upravo, kar škodi natančno tej vladi, ki naj bi bila prevzela javno televizijo. 

Gre za poročanje odlične novinarke Evgenije Carl, ki je razkrila veliko podobnih zgodb, kar dokazuje, da dela v interesu javnosti in razkriva napake vladajočih garnitur vseh političnih opcij. Natančno to je dolžnost vsakega javnega medija. Ko pa že omenjate podzemlje – odkar sem bila imenovana na ta položaj, sem tarča zelo konkretnih groženj in psovanja, za cel snopič se jih je nabralo, s pravno službo bomo pregledali, katere od njih so zrele za kazensko ovadbo in katere ne. Besedne formulacije se v teh grožnjah ponavljajo, ne morem trditi, da gre za organizirano kampanjo blatenja in poniževanja, a preseneča me, da za tem pisanjem stojijo ljudje z imeni in priimki. Ljudje, ki očitno verjamejo vsemu, kar širi stranka SDS. Ljudje, ki informacije dobivajo pri glasilih te stranke, ki živijo v informacijskem mehurčku, ki mislijo, da se pri nas res izvaja neka krvava revolucija. Te ljudi zlorablja politika, ki jo moti neodvisni javni medij. A kakovosten javni medij je osnovna sestavina demokracije, naša dolžnost je, da ga ohranimo.

Vaš kolega Jože Možina je zapisal, da v revolucionarni maniri na TV Slovenija padajo odlični sodelavci in da bodo tisti, ki primejo za meč, nazadnje z mečem pokončani. Če bi to o svojih sodelavcih zapisal kakšen novinar BBC ali nemške ARD, bi bil verjetno takoj poklican pred disciplinsko komisijo. 

Jože Možina je izkušen novinar, urednik, nekdanji direktor televizije, ve, kaj je novinarska etika in kaj je pretiravanje in zavajanje. Ne razumem, zakaj govori takšne stvari, to več pove o njem kot pa o dogajanju na televiziji. Pri tovrstnih izjavah gre za etično presojo vsakega posameznika, vsak je odgovoren ne le javnosti, ampak tudi samemu sebi. Se pa strinjam s tezo, da bi bile takšne izjave v drugih javnih televizijah nekaj povsem neprimernega. V resnici ne vem, kaj bi storili tam, ker tam novinarji ne govorijo takšnih stvari.

Se bo na televizijo vrnila oddaja Politično, se bo vrnil tudi Studio City? 

Pripravlja se osnutek novega produkcijsko-programskega načrta in oddaja Politično je bila načrtovana za jesen, a je bila vsebinsko in produkcijsko nedodelana, zato je nismo mogli predvajati. Oddajo podobnega formata potrebujemo, voditi pa jo mora nekdo, ki je verodostojen, izkušen in odličen poznavalec notranjepolitičnih razmer. O tem, kakšna bi lahko bila, se bomo še pogovarjali.

In Studio City? 

Studio City sem uvrstila na program za prihodnje leto. Upam, da bo oddajo vodil Marcel Štefančič, jr., brez njega Studia City ne vidim. To je bila oddaja, ki je imela ogromno gledalcev, ki je imela zvesto publiko. Studio City je bil Televizija Slovenija.

Nekdanja voditeljica Dnevnika Valentina Plaskan je imela prejšnji teden v službi zdravstvene težave, zanje naj bi bili krivi pritiski in stres, ki ga je doživela pod vašim urednikovanjem. Njen primer omenjam, ker se je izpostavila sama. Njeno zgodbo je potem takoj pograbila opozicija, vendar so bile iste stranke tiho ali pa so se celo hahljale, ko so se hujše stvari dogajale drugim novinarjem. Nekateri politiki so ploskali, ko je bil ukinjen Studio City, četudi je oddajo s podpisi podprlo več kot 40 tisoč ljudi. Čez noč so ga ukinili, Marcelu Štefančiču, jr., pa so prepovedali vstop na javno televizijo.

Pri Valentini Plaskan gre za politično instrumentalizacijo. Politika potrebuje takšne zgodbe, z njimi prepričuje volivce. Veliko ljudi je občutilo podobne stiske kot Valentina Plaskan, veliko jih je odhajalo na bolniški dopust, nadrejeni so dobili veliko pritožb in pobud, a se niso odzvali. Takrat se ni nihče fotografiral. Fotografije omenjene novinarke lepo kažejo, za kakšno zlorabo je šlo. Ne vem, kakšni so bili motivi zanjo, zakaj je fotografija prišla v javnost, ampak govorila sem z avtorjem, posneta je bila s privoljenjem prizadete. Teorija o tem, da je nekdo od sodelavcev izkoristil njeno stisko, je napačna. Vsak lahko to zgodbo razume po svoje, a vprašati se je treba, koliko kredibilnosti imajo novinarji, ki jih s točno določenim namenom zagovarja neka politična stranka.

Prejšnja ekipa je sprejela nekatere odločitve, te odločitve pa niso imele nobene televizijske logike. Bile so slabe, škodljive. Zaradi njenih potez je javni zavod pretrpel gospodarsko škodo. Bi morala nova uprava sporne poteze preiskovati, in če bi ugotovila utemeljeni sum kaznivega dejanja, vložiti ovadbe? 

Absolutno. Tudi v informativnem programu so za sabo pustili veliko finančno in kadrovsko luknjo, načrtovana sredstva so že zdaj presežena za več kot 20 odstotkov. Kazenski postopki so stvar uprave, z njimi se morajo ukvarjati drugi ljudje, ne pa uredništvo informativnega programa, naše prioritete so vzpostavitev povsem opustošenega deska in programske vsebine. Če sem prav razumela predsednika uprave Zvezdana Martiča, se uprava šele zdaj seznanja z vsemi razsežnostmi finančnega in kadrovskega pogorišča. Vendar finančna sanacija ne sme biti izgovor, da se odgovornost ne razišče. Če se stvari ne bodo preiskale, če se ne bo ugotovila osebna odgovornost tistih, ki so javni medij zavestno pripeljali do roba zloma, se lahko zadnji dve leti ponovita. To bi pomenilo konec javne televizije.