Strokovno nasprotovanje dodatni skrbi za dobrobit živali 

Vse odkar se je spomladi začelo govoriti o noveli zakona o zaščiti živali, novosti spremljajo očitki in kritike stroke. Ker zakon nedvomno prinaša varovanje dobrobiti živali na več področjih, nasprotovanje pričakovano prihaja iz interesnih krogov, odgovornih za ohranjanje stanja precejšnje brezpravnosti živali. Med kritiki povečevanja skrbi za dobrobit živali so v prvi vrsti kmetje in veterinarji. Slednji so zakonu že napovedali ustavno presojo. O čem naj bi torej odločali ustavni sodnice in sodniki?

Poslanke in poslanci koalicije so poslanski zakon s prvopodpisano poslanko SD Meiro Hot izglasovali z udobno večino 52 glasov že 20. septembra, a bodo glasovanje zaradi veta državnega sveta primorani ponoviti. Ker mora zakon za potrditev na ponovnem glasovanju dobiti vsaj 46 glasov (toliko in več jih je že dobil pri prvem), dokončna uzakonitev novosti ne bi smela biti vprašljiva. Medtem nasprotniki zakona na čelu z veterinarji pripravljajo zahtevo za ustavno presojo zakona s hkratno zahtevo za začasno zadržanje. Glavna težava naj bi bila uvedba večjega nadzora, pri čemer bi veterinarjem pri odkrivanju primerov mučenja in nehumanega ravnanja z živalmi lahko pomagali predstavniki civilne družbe.

Za kaj gre? Po novem bi lahko »najmanj tri leta aktiven član nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju zaščite živali,« opravil posebno uradno izobraževanje, ki bi ga regulirala država, in po opravljenem izpitu pridobil pravico sodelovati v postopkih pridobivanja dokazov o nezakonitih praksah pri ravnanju z živalmi, torej v postopkih, ki sicer ostajajo v domeni veterinarjev.

V bistvu gre za pravno ureditev za zdaj neurejenega področja teh dejavnosti, ki jih izvajajo različni aktivisti za varstvo živali in ki iz dneva v dan ponujajo dokaze o nehumanem ravnanju z živalmi na nekaterih kmetijah, v kmetijskih obratih in klavnicah. S tem kažejo, da veljavni sistem nadzora oziroma inšpektorat na tem področju ne deluje dovolj dobro.

»Gre za unikum. S svojimi pooblastili posega v delo uradnih veterinarjev in ogroža postopke proti mučiteljem živali. To je za nas nesprejemljivo,« je za Radio Slovenija povedal predsednik veterinarske zbornice Ožbalt Podpečan. To naj bi bila tudi glavna in najmočnejša utemeljitev pri zahtevi za ustavno presojo.

Pa je res, kar pravijo veterinarji? Poseben primerjalni pregled, ki so ga pisci zakona naročili v državnem zboru, kaže, da ne. V sosednji Italiji recimo nadzor nad spoštovanjem predpisov o varstvu živali, »kar zadeva hišne živali, izvajajo posebni varuhi živali, ki delujejo v imenu priznanih društev za varstvo živali«. Varuhi se izobražujejo in strokovno usposabljajo za pridobitev licence zelo podobno, kot to zdaj določa slovenski zakon. Poleg tega številne dežele tovrstnim pooblaščenim svetovalcem za varstvo živali dajejo še precej širše pristojnosti, ki so tudi po mnenju piscev primerjalnega pregleda »podobne, kot jih imajo pooblaščeni svetovalci za zaščito živali v predlogu novele ZZZiv«.

Pa tudi če bi Slovenija na tem področju orala ledino in uvajala precedenčno ureditev, ki bi omogočala boljše varovanje pravic živali, bi to res bilo narobe, slabo in protiustavno, kot trdijo kmetijska in veterinarska združenja? Nehumano in nemoralno je vztrajati pri nizki ravni varstva pravic živali. Nekoč je veljalo, da živali ne čutijo in niso sposobne dojemanja, znanost je zdaj to ovrgla.

Temu primerno bi se morale krepiti So živali čuteča bitja? Imajo svoje pravice?