Zoper znanost in nacijo

Se Inštitut za novejšo zgodovino res ne misli več ukvarjati z vprašanji druge svetovne vojne?

Jože Dežman v Demokraciji Inštitut za novejšo zgodovino obtožuje, da se je odločil opustiti raziskovanje druge svetovne vojne in da namerava zbirko podatkov o smrtnih žrtvah v obdobju povojnih pobojev zapreti za uporabo. Gre pri vsem skupaj res za zločin »zoper znanost in nacijo«, kot namiguje Dežman?

Kot pojasni direktor inštituta Andrej Pančur, ta kot javni raziskovalni zavod deluje na zelo konkurenčnem področju, »ki od nas zahteva stalno preverjanje znanstvene odličnosti na domačih in tujih javnih razpisih in pozivih ter ob stalno prisotni mednarodni evalvaciji naše dejavnosti«. Zato lahko opravlja le raziskovalno delo na področjih, za katera si priskrbi financiranje. »Mlajši raziskovalci, pa tudi starejši, ki se prijavljajo za projekte, dobivajo projekte iz določenih tematik in to se neposredno prenaša tudi v raziskovalni program,« razlaga Pančur. »Če bi primerjali, bi videli, da so bili prejšnji še naravnani tako, da so vključevali drugo svetovno vojno. Ampak raziskovalci, ki so se ukvarjali s tem področjem, so se upokojevali, mlajši, ki so prihajali, pa so se ukvarjali z drugimi tematikami.« Projektov, ki bi se ukvarjali z žgočimi vprašanji druge svetovne vojne, s povojnimi poboji in nasiljem med vojno, tako rekoč ni več. »Zadnji taki, ki smo jih imeli, so bili leta 2012.«

Podobno velja za omenjeno podatkovno zbirko, ki je nastajala od leta 1997 do 2012. Zaradi tega so se raziskovalke, ki so skrbele zanjo, zaposlile drugje, upokojile ali pa odšle na druga raziskovalna področja. Na inštitutu menijo, da bi moralo biti financiranje takšnih dejavnosti naravnano dolgoročno. Zato so tudi upravi za vojaško dediščino ministrstva za obrambo predlagali, naj financira izvajanje takih nalog – a brez uspeha.

Nasprotno velja za Študijski center za narodno spravo, javni zavod, ustanovljen leta 2008, tik pred iztekom mandata prve Janševe vlade, katerega dolgoletna direktorica je bila soproga evropskega poslanca SDS Milana Zvera, Andreja Valič Zver. Ta ima sistemsko financiranje urejeno prek pravosodnega ministrstva, lani je dobil skoraj pol milijona evrov.

»Ne pravim, da je treba center ukiniti. Se je pa treba zavedati, da je ta način financiranja pripeljal do tega, da bo kmalu edini, ki se bo lahko celovito ukvarjal s to tematiko,« pravi Pančur. »Da bi se lahko mi s to tematiko ukvarjali na podoben način, kot naj bi se center, bi morali dobiti tudi ustrezno finančno podporo.«

»Da se inštitut neha ukvarjati s ključnim obdobjem sodobne zgodovine, je nekakšna kulturna eksotika,« odgovarja Dežman. »Če generacije, ki naj bi razvile to ključno vprašanje slovenske zgodovine, tega niso bile sposobne storiti, je to stvar notranje politike inšituta. Za kar pa študijski center ni nič kriv.«

Prav v zvezi s študijskim centrom sicer že več let potekajo polemike. Ta ves čas deluje kot podaljšana roka SDS v reinterpretaciji novejše zgodovine. A ideje, da bi ga ukinili ali priključili kateri izmed uveljavljenih javnih institucij, recimo Inštitutu za novejšo zgodovino, (še) niso padle na plodna tla.