Gašper Kralj / Pisatelj in prevajalec, ki mu pisanje pomeni dešifriranje sveta

Nazadnje naj bi se mudil v Avstriji na predstavitvi nemškega prevoda svojega literarnega prvenca Rok trajanja. Težje preverljivo, zaman ga iščete na družbenih omrežjih. Zanesljivi viri pravijo, da trenutno biva v Novem mestu, kjer se je nedavno udeležil literarnega večera Na robu poletja, še pred tem pa je bil viden na literarnem festivalu Vilenica. Gostoval da bo v Nemčiji, na Frankfurtskem knjižnem sejmu, in tam predstavil še nemški prevod romana Škrbine.

Seveda prebrskam vse, kar je o njem mogoče najti. Pisatelj, prevajalec iz španskega jezika, aktivist, leta 1974 rojen v Ljubljani; Rok trajanja izide leta 2016, kresnikov finalist in finalist za najboljši literarni prvenec. Pa novejše naslovnice: drugi roman Škrbine prav tako kot njegov predhodnik izide pri Založbi /*cf. in mu leta 2021 prinese Cankarjevo nagrado, pa tudi nominacijo za kresnika ter nominacijo za nagrado Evropske unije za književnost. Zasledim še monografijo Izginuli in vrnjeni z letnico izida 2008.

Kopičim material, prebiram literaturo, povezujem nevidne niti, poskušam si ustvariti podobo, predstavo, konstruiram profil neznanca – to kot pisatelj počne tudi sam, ko snuje svoje romane. Kartoteka se počasi, a zanesljivo polni. Rok trajanja, roman o paliativnem oskrbovalcu, ki piše dnevnik, je nastal v letih njegovega bivanja v Kataloniji, Škrbine v Novem mestu po vrnitvi v domovino. V Škrbinah se izmenjujeta perspektivi neimenovanega, asocialnega in dezorientiranega protagonista, prekarnega prevajalca, ter strukturirane, ostroumne in manipulativne Katalonke Klare, ki mu z dešifriranjem listkov, osnutkov in skic pomaga sestavljati skrivnostno življenjsko zgodbo njegove babice Vere.

»Nekoč sem imel prijatelja, ki je trdil, da mesto posvoji ali vzame za svoje, ko v njem odkrije bife, v katerem bi lahko preživel ves dan,« razmišlja glavni junak, brezimnež v njegovem romanu Škrbine. Po nekaj dneh mi odgovori na elektronsko sporočilo, v katerem predlagam, da se snideva. »Od ljubljanskih pajzlov mi je najljubši Levstik na Levstikovem trgu,« mi napiše. »Super,« si mislim in predstavljam, da je to morda bife, v katerem bi sam lahko preživel ves dan, a »tako daleč ne bi šla, že tako špekuliram … Ostajam pri listkih, suhoparnih povzetkih, logičnih sklepih, sem ter tja si dovolim le krajši izlet v domišljijo, ki kakor nit poveže buciko z buciko, zapik z zapikom,« se kot Katalonka Klara spustim v igro sestavljank.

Osumljenec prispe na zaslišanje. Navduši se nad dobro znano nepretenciozno domačnostjo Levstik puba in razgovori o prostorih, ki izginjajo, a so za mesto pomembni. Prostori, na videz preprosti, vsakdanji in pogrešljivi, ki kar vrejo od življenja in zgodb. Kdaj in kako se je lotil pisanja? Pisati je začel po ovinku, prek aktivizma in terenskega dela v Kataloniji in Latinski Ameriki, ki sta ga opremila z življenjskimi izkušnjami, ki so nekje želele privreti na plano. Prvenca se je lotil razmeroma pozno, kje se je skrival, je radiral pridevnike, iskal naslov? Pisanje mu je dragoceno. »Ni pomembno, kdaj, važno je, da imaš kaj povedati.«

S seboj ima majhno beležko, v katero si vsake toliko kaj zapiše. Roman Rok trajanja je večinoma napisal na roke, prizna. Iz listkov, zapiskov, skic in risbic v zvezek in šele potem na računalnik. Da so zapisi na roke bolj surovi, življenjski in neposredni, ta pretok energije se prek vmesnika pogosto izgubi.

Med zaslišanjem premor. Čik pavza. Premori so mu enako pomembni kot pisanje samo, mi pove. Del kreativnega procesa je to, da se spuščaš v neznano in raziskuješ med samim ustvarjanjem. In zato potrebuješ odmik. Pomembno je nekaj časa »ne delati«, se ustaviti, si vzeti čas, da se stvari po neki notranji logiki sestavijo v nov svet. In delati počasi. Proti toku hiperproduktivnosti.

Je pisanje zanj terapevtsko, ga vprašam. Nikakor, sam se naleze vseh patologij svojih likov, od šiljenja svinčnikov do obsesivnega zlaganja copatov. Empatija je dvorezen meč. Preobrača stereotipne romantizirane predstave o pisateljevanju. Kaj pa je pisanje? Pisanje je pravzaprav prevajanje, oblika dešifriranja sveta. In je trdo delo. »Pisanje je hoja po robu, vedno poskušaš držati neko napetost.«

Ko se posloviva, za njim na mizi ostane listek, iztrgan iz malega blokca, na katerem z velikimi tiskanimi črkami piše MARGUERITE DURAS – nekoliko prej mi je omenil njen citat: »Oseba, ki piše knjige, okoli sebe vedno potrebuje ločenost od drugih ljudi. To je samota. To je samota avtorja, samota pisave.«

In prav lahko si ga predstavljam, kako levo od računalnika namesti pravopis in desno slovar, ter se loti kakšnega novega prevoda. Ali pa, če si dovolim krajši izlet v domišljijo, razvršča listke, račune, beležke, vozovnice iz Mehike in Gvatemale, prevaja resničnost, zgodbe, slike in dogodke, ki so se akumulirali v preteklih mesecih in se bodo precedili skozi neki nov tekst. Še sam ne ve, kam se odpravlja, si mislim.