Kaj se skriva za ustavnimi spremembami?

Kadar se spreminja ustava in ne gre za kako spremembo po navodilih Evropske unije ali siceršnje »usklajevanje« slovenskega pravnega reda z mednarodnim, smo priča nečemu izredno redkemu in tudi morda ne povsem nepomembnemu za vsakdanje življenje. To se pravkar dogaja. Politika tokrat ne pripravlja sprememb ustave glede osnovnih človekovih pravic, pač pa glede mehanizmov parlamentarne politične ureditve. Bo imela torej po novem politika manj ali več vpliva na imenovanje sodnikov? Bo dostop do ustavnega sodišča še bolj omejen? In ali bodo bodoče predsednice ali predsedniki vlade lahko kar sami menjali ministre? Politične stranke imajo na mizi tudi spremembe volilnega sistema.

Politični vpliv na sodstvo

Koalicija, torej Svoboda, SD in Levica, v sodelovanju z NSi že dlje pripravlja predloge za spremembo ustave na nekaterih področjih, pri čemer so se zdaj stranke zedinile o prvi točki, ki na novo ureja imenovanje sodnikov, in dobile tudi zeleno luč strokovne posvetovalne skupine. Slovenija je pravzaprav zadnja članica EU, kjer sodnike rednega sodstva volijo in s tem imenujejo poslanci državnega zbora, torej politiki. Dogovor predvideva, da po novem sodnikov v trajni mandat in tudi v nazive višjih in vrhovnih sodnikov ne bi več volili poslanci, pač pa bi jih po zgledu predvsem Nemčije imenoval predsednik oziroma predsednica republike. Ocena strokovne primernosti kandidatov za sodnike bi ostala v rokah edinega primernega organa, sodnega sveta.

Novost se zdi predvsem simbolnega pomena, a deloma tudi praktičnega, saj poslanci v preteklosti niso imenovali ali omogočili napredovanja nekaterih sodnikov, ker so jih zmotile njihove razsodbe v povezavi z njihovimi sorodniki ali prijatelji. Morebitnim podobnim »zlorabam« politične moči v razmerju do sodne veje oblasti se sicer ne bo mogoče povsem izogniti niti v prihodnje, saj si glede na izkušnje iz drugih (tudi »zahodnih«) držav v današnjem svetu sploh ni več težko predstavljati predsednika države, ki bi iz lastnih ali političnih vzgibov odrekel podpis k imenovanju nekega sodnika.

Čeprav naj bi šlo v bistvu za spremembo, ki naj bi omejila politiko, torej zakonodajno ali izvršilno vejo oblasti v razmerju do sodne, so se v NSi pri tem pohvalili prav z nasprotnim. »Naše rešitve krepijo vlogo državnega zbora v razmerju do sodnega sveta,« so zapisali. In sicer zato, ker državni zbor pri imenovanju »svojih članov sodnega sveta ne bo več vezan na predlog predsednice republike. Sodni svet pa predloga za imenovanje sodnikov po ustavi ne bo mogel določiti brez članov, imenovanih s strani državnega zbora«, saj bo za imenovanje sodnika potrebna dvotretjinska večina v sodnem svetu. Na zahtevo NSi se sodni svet s sedanjih 11 članov širi na kar 15, od tega bo državni zbor vanj po lastni presoji imenoval sedem članov, sodniki pa iz svojih vrst osem. Gre za usklajeno ustavno spremembo, ki uživa podporo vseh štirih strank in s tem 61 poslanskih glasov, ki jo bo torej koalicija svojim volivcem predstavljala kot omejevanje vpliva politike na sodstvo, NSi pa sočasno svojim kot povečevanje političnega vpliva na sodni svet in s tem na izbiro sodnikov.

Omejevanje dostopa do ustavnega sodišča?

Druga ustavna sprememba, za katero se tudi že kaže, da bo pridobila višjo stopnjo soglasja, je razbremenitev ustavnega sodišča. Tak je vsaj namen. Po zgledu iz tujine naj bi se uvedla tako imenovana prosta izbira zadev, ki bi ustavnemu sodišču omogočila, da se ne ukvarja z »nepomembnimi« ali »manj pomembnimi« zadevami, zaradi česar bi se lahko kakovostneje in predvsem bolj sproti ukvarjalo z zares pomembnimi vprašanji. Tako teorija. Dejstvo je, da je dostop do ustavnega sodišča, vsaj po črki zakona, v Sloveniji eden izmed najširših, s tem pa je velika tudi obremenjenost sodišča s številnimi zadevami. K zmanjšanju obremenjenosti bi gotovo pripomogla predvidena novost, da se ustavnim sodnikom ne bi bilo več treba ukvarjati s spori glede pristojnosti med državo in lokalnimi skupnostmi ter med samimi lokalnimi skupnostmi, pa tudi s presojo ustavnosti in zakonitosti prostorskih podzakonskih aktov. To odločanje bi se preneslo na upravno sodišče.

Že zdaj je jasno: ustavne spremembe ne bodo ne potrebni in ne optimalni popravki najvišjega pravnega akta, ampak izpogajani kompromis med koalicijo in Novo Slovenijo.

Kar pa se prostih rok ustavnih sodnic in sodnikov pri izbiri zadev, o katerih bodo odločali, tiče, naj se v praksi poslovanje ustavnega sodišča ne bi prav veliko spremenilo. Ustavno sodišče namreč že danes glede velike večine zadev, torej ustavnih pritožb, samo izbira zadeve, ki jih bo obravnavalo. Tudi po novem bi vsako zadevo na začetku moralo pregledati strokovno osebje in potem o sprejetju ali nesprejetju v obravnavo odločiti senat treh sodnikov. To velja že danes in je tveganje, da pomembna zadeva ne bo sprejeta v obravnavo ali da bo ustavno sodišče vsebinsko odločalo o nepomembni zadevi, ki se zdi ključna neki politični ali interesni skupini, približno enako, kot bi bilo po novem.

Učinkovitejše vladanje?

Obe opisani in morebitne druge ustavne spremembe, predvsem glede volilnega sistema oziroma volilnih okrajev, pa bodo odvisne zlasti od zahteve NSi, da se spremeni način imenovanja vlade. Spet gre za pogledovanje k nemški ureditvi, po kateri je le premier izvoljen v državnem zboru, za ministrsko ekipo, za izbiro posameznih ministric in ministrov, pa ne potrebuje vsakokratne podpore večine v državnem zboru.

Z namenom večje učinkovitosti izvršilne veje oblasti, predvsem hitrejšega oblikovanja vlade (in tudi enostavnejših menjav ministrov med mandatom) ministrske ekipe na premierov predlog torej ne bi več potrjeval državni zbor, pač pa tudi v tem primeru predsednik oziroma predsednica republike. Tudi tu kot pri imenovanju sodnikov, naj bi bila vloga najvišjega voljenega predstavnika ljudstva strogo formalna. V teoriji. Praksa se bo izoblikovala sčasoma. V tem primeru bi seveda odpadla tudi možnost opozicije, da v državnem zboru zoper ministre in ministrice vlaga interpelacije. Te so se resnici na ljubo izkazale predvsem kot politični šov za nabiranje opozicijskih točk, saj zakonitega namena odstavitve ministra ali ministrice ne dosegajo. Zoper ministre je bilo doslej skupaj vloženih 51 interpelacij, izglasovani sta bili le dve, trije ministri pa so med postopkom odstopili. Karkoli od tega se je zadnjič zgodilo pred več kot 13 leti. Opoziciji bi sicer na voljo še vedno ostala interpelacija celotne vlade.

Dodatno bi se učinkovitost vladanja povečala z odpravo zakona o sestavi vlade. Premier oziroma koalicija bi lahko povečevala ali krčila število ministrstev po lastni presoji, ne da bi tvegala zastoje, kakršnemu smo bili priča pri oblikovanju sedanje vlade, ko je SDS z zahtevo po referendumu Golobu za slabega pol leta preprečila, da vlado oblikuje po svoji volji. Novi sistem imenovanja ministrov si lahko zamislimo kar na primeru sedanjega političnega položaja, ko premier Golob menja ministrico za kmetijstvo in ministra za prostor ter je prisiljen v menjavo ministrice za javno upravo. Če bi sprememba ustave veljala že danes, bi Golob lahko ministre nadomestil z novimi, ne da bi v državnem zboru o njih potekalo zaslišanje in glasovanje za potrebe imenovanja ali (kot pri kmetijski ministrici) pred tem še celo glasovanje o razrešitvi.

Koalicija svojim volivcem spremembo ustave predstavlja kot omejevanje vpliva politike na sodstvo, Nova Slovenija pa svojim kot povečevanje političnega vpliva na sodni svet in s tem na izbiro sodnikov.

Zamisel o spremembi načina imenovanja vlade je sicer že spomladi posvojila tudi koalicija (izjema je za zdaj Levica), saj ji kaj drugega niti ni preostalo, če je želela začeti postopke za spremembo ustave. Gre kot rečeno za zahtevo NSi, brez njenih glasov ne bo in zato tudi še ni bila sprejeta nobena ustavna sprememba. Besedilo o imenovanju sodnikov bi se recimo lahko v ustavo vpisalo v nekaj dneh, vsekakor tednih. Pravzaprav bi ustava v tem delu že lahko bila spremenjena, a je do tega dejansko še zelo dolga pot. Na koncu bodo vse ustavne spremembe, kolikor jih že bo, sprejete ali v svežnju ali pa sploh ne, saj bo NSi le tako lahko prepričana, da bo uveljavila izpogajano.

V NSi sicer obstajajo zamisli tudi o več drugih ustavnih spremembah, ki se vse tičejo delovanja političnega sistema in njegovih demokratičnih struktur, kot je recimo obvezno objavljanje lokalnih predpisov v uradnem listu pa podaljšanje ustavnega roka za razpis volitev ali pa hitrejši dokončni volilni izidi in podobno. A vsaka dodatna sprememba ustave, ki bi se dejansko odprla v pogajanjih med omenjenimi štirimi strankami, bi še bolj oddaljila dokončni akt spreminjanja ustave in tudi zmanjšala možnosti, da se to dejansko zgodi. Čeprav se zdi, da smo najbližje manjšemu remontu ustave v njeni več kot 30-letni zgodovini, smo vseeno še zelo daleč.