Svetopisemski abortus

Kot veste, je svet ustvaril Bog. Najprej je ustvaril dan in noč – in potem še ostale reči. Nebo in zemljo, floro in favno, raj in kačo. V tem ustvarjanju je blazno užival. Vsaj tako se je zdelo. A je nanj kmalu padla senca dvoma – začel je početi čudne reči. Obnašati se je začel eratično. Prvi ženski, ki je v raju jedla z drevesa sredi vrta (in ki je dala »naga« jesti tudi prvemu moškemu), je srdito siknil: »Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke. Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj.« Ženskam je kar tako, meni nič, tebi nič, nakopal strašne bolečine in moško gospodovanje – ker se je tako odločil. Ker je to lahko storil.

In potem je tej ženski omogočil, da je rodila dva sinova, Kajna in Abela – in prvi je kmalu umoril drugega. Kar tako! Meni nič, tebi nič! Zakaj? Ker se je tako odločil. Ker je to lahko storil. Nič, Kajn je očitno imitiral Boga, Bog pa ni bil ravno najboljši zgled. Že to vas ob branju Svetega pisma – slovenskega standardnega prevoda (1996) – navdaja s slutnjo, da se pripravlja nekaj hudega. In res: Bog se odloči pokončati človeštvo. Zakaj? Ker je »videl, da na zemlji narašča človekova hudobija« in da je človekovo srce »ves dan le hudobno«. »Gospodu je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu. Rekel je: ’Izbrisal bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje, ljudi in živino, laznino in ptice neba, kajti žal mi je, da sem jih naredil.« Svet se je spridil – in s tem užalil Boga. »Sklenil sem, da je prišel konec vsega mesa, kajti napolnili so zemljo z nasiljem, zato glej, jih bom pokončal z zemljo vred.«

Okej, razumem, ljudje so ga razočarali, oprijeli so se hudobije, nasilja in mesenosti, toda lepo prosim – je to razlog za pokončanje človeštva? Je to razlog za totalni in globalni genocid? Mar ni to vendarle rahlo pretirano – in malce preveč nesorazmerno? »Glej, zlil bom vode potopa na zemljo, da pokončam vse meso pod nebom, v katerem je dih življenja. Vse, kar je na zemlji, bo preminilo.«

Bog, čigar srd velja v očeh krščanskih fundamentalistov za nekaj svetega, humanega in vzvišenega (kdor ga prikazuje kot nekaj pošastnega in iracionalnega, velja za heretika), prizanese le moralno čistemu in neoporečnemu Noetu, s katerim sklene zavezo: »Pojdi torej v ladjo ti in s teboj tvoji sinovi, tvoja žena in žene tvojih sinov! In od vseh živali, od vsega mesa, spravi po dvoje v ladjo, da bodo skupaj s teboj ostale pri življenju! Naj bodo samci in samice!«

Noe naredi, kot mu je zapovedal Bog, ki potem – meni nič, tebi nič, kar tako, ker se je tako odločil, ker lahko – zalije svet in ljudi: bruhati začnejo »vsi studenci velikih globin«, odprejo se »nebesne zapornice«, nad zemljo se zlije povodenj.

In Sveto pismo potem v enem odstavku na tisoč različnih načinov navdušeno pojasni, kaj je naredil Bog – da ne bi bilo kakega dvoma. Da bi bilo res jasno. »Tako je preminilo vse meso, ki se je gibalo po zemlji: ptice, živina, zveri in vsa drobna bitja, ki mrgolijo po zemlji, in vsi ljudje. Pomrlo je vse, kar je imelo v nosnicah dih življenja in je živelo na kopnem. Iztrebil je s površja zemlje vse, kar živi: ljudi in živino, laznino in ptice neba; iztrebljeni so bili z zemlje.«

Če bi bili res iskreni, bi zastavice postavili tudi vsem, ki so jih spolno zlorabili duhovniki. Park Zvezda bi napolnili do zadnjega kotička.

Vse je preminilo, vse je pomrlo, vse je bilo iztrebljeno. Vse je pokončal, vse je pomoril, vse je iztrebil. Ni dvoma.

Zato bi morali organizatorje Pohoda za življenje, zagovorniki in zagovornice »svetosti življenja«, ki so nedavno v imenu Svetega pisma v ljubljanskem parku Zvezda postavili zastavice za vse »splavljene otroke« (ki trdijo, »da se želi zabrisati spomin na te nedolžne otroke«), nujno, nemudoma in brez zadržkov vprašati: kdaj boste zapičili zastavice za vse tiste ljudi (in živali, če smo že ravno pri tem), ki jih je z vesoljno povodnjijo pokončal, pomoril in iztrebil Bog? Razčistimo že enkrat to »malenkost« – kdaj boste zapičili zastavice za vse tiste ljudi, ki jih je Bog tako neusmiljeno abortiral? In to bo hud logističen problem – potrebovali boste veliiiiiiiko zastavic!

In ker smo že ravno pri ljudeh, ki jih je Bog iztrebil s povodnjijo – kdaj boste zapičili zastavice za vse prebivalce Sodome in Gomore? Moške, ženske, otroke, starce, starke, bolne, invalidne, bogate, revne. Bog se je spet naprdnil. Iz Sodome in Gomore je slišal vpitje. »Njihov greh je izredno velik,« je ugotovil. Showtime! In potem je osebno poskrbel, »da sta z neba deževala na Sodomo in Gomoro žveplo in ogenj«. Rokenrol! »Razdejal je ti mesti in vso pokrajino, vse prebivalce mest in rastlinstvo te dežele.« Kot bi rekel J. Robert Oppenheimer – postal je »Smrt, uničevalec svetov«. A Oppenheimerju ne bi bilo treba citirati Bhagavad Gite – mirno bi lahko citiral Sveto pismo, polno »splavljenih« ljudi, ki bi jim lahko verniki, borci za življenje, dneve, tedne, mesece in leta postavljali in sadili zastavice.

»In umrli bodo vsi prvorojenci …«

Bog si zelo rad izmišlja zapovedi, zelo rad preizkuša vero ljudi (Abrahamu reče, naj na gori zakolje svojega edinca), neskončno uživa v tem, da ženskam »zapira« in »odpira naročje« (in jih dela »nerodovitne« oziroma »rodovitne«), zelo rad govori o obrezovanju moških (»prednja kožica« je njegov nedvoumni fetiš), zelo rad govori skozi tuja usta in ljudem v usta polaga svoje besede, zelo rad pa tudi mori v sanjah, ali natančneje – sanje ljudem tako zakodira, da potrebujejo interpreta, Jožefa, svetopisemskega Freuda, toda egiptovskemu faraonu nerazumljive sanje o sedmih polnih in lepih klasih, ki jih pogoltnejo suhi, drobni klasi, za vsak primer razloži kar Bog, avtor tega, kar te sanje napovedujejo. »Prišlo bo sedem let velikega obilja po vsej egiptovski deželi. Za njim pa nastopi sedem let lakote in pozabljeno bo vse obilje v egiptovski deželi in lakota bo izčrpala deželo.« In ker so se sanje faraonu ponovile, je pomenilo, »da je to Bog trdno sklenil in bo to prav kmalu tudi storil«. Lakota ne pritisne le po vsem Egiptu, temveč tudi po vsej zemlji. V Bogu – »Gospodu, Bogu vaših očetov, Bogu Abrahamov, Izakov in Jakobov« – se torej prebudi njegov notranji Stalin (ali njegov notranji Mao, če hočete), zato si lahko živo predstavljamo, da je s tem do smrti izstradal kar nekaj ljudi: mar ne bi bil že čas, da borci in borke za življenje zanje zapičijo zastavice?

Vprašanje je le, kam sodijo ti pokoli – v Črno knjigo kapitalizma (»kajti vsak Egipčan je prodal svoje polje, ker jih je stiskala lakota«, tako da je vsa »dežela postala faraonova lastnina«) ali Črno knjigo komunizma? Gotovo je le nekaj: kličejo zastavice! Terjajo zastavice! Veliko zastavic?

Zelo lahko je ljubiti nerojene, zelo so priročni, saj od tebe ničesar ne zahtevajo, je pred nekaj leti zapisal alabamski metodistični pastor Dave Barnhart.

Bog se pač naprdne. In ker faraon njegovega ljudstva, »Izraelovih sinov«, noče spustiti iz Egipta, tako da mu ne morejo služiti, nad Egipt pošlje pravi shock & awe – vso vodo, z Nilom vred, spremeni v kri (ni več pitne vode, vse ribe poginejo), potem pa ljudi zasuje s strašnimi, morilskimi nadlogami, z množico različnih pogub in smrti – z žabami (zasmradijo deželo), komarji (»prst Božji«), muhami (onesnažijo deželo), kugo (vsa egiptovska živina pogine), tvori (ljudje se spremenijo v gnojne mehurje), točo (ljudje, ki jih zadene, umrejo) in kobilicami (obžrejo vse, kar raste na polju in drevju). Kje so zastavice? Iskreni borci in borke za življenje, kaj čakate? Akcija! Zastavice na plano!

Ne da je s tem konec Božjega zastraševalno-maščevalnega pohoda. Kje neki. Ker faraon ne popusti, Bog napove: »Opolnoči pojdem po sredi Egipta. In umrli bodo vsi prvorojenci v egiptovski deželi od faraonovega, ki sedi na prestolu, do prvorojenca dekle pri ročnem mlinu in vsi prvenci živine.« In ko pride čas, da opravi to strašno sodbo (»Jaz sem GOSPOD!«), jo opravi – udari vse egiptovske prvorojence, od faraonovega do jetnikovega. »Nastalo je veliko vpitje po Egiptu, kajti ni bilo hiše, v kateri ne bi imeli mrliča.« Vsi ti prvorojenci – vsi ti mrliči, vsi ti Božji abortiranci – kličejo zastavice. Kje so?

Ja, zdaj je potrebnih že toliko zastavic, da jih bo treba naročiti na Kitajskem.

A čakajte, ni še konec tega svetopisemskega abortusa. Ko je faraon vendarle popustil in Božje ljudstvo spustil iz dežele, je Bog razprl Trstično morje, da se je lahko njegovo ljudstvo varno sprehodilo na drugo stran, ko pa so to poskušali storiti še njihovi zasledovalci, faraon in njegovi konjeniki, je Bog morje brutalno zaprl – in zgazil in utopil in zmlel faraonovo vojsko. »Niti eden izmed njih ni ostal.« Mojzes in Izraelovi sinovi vsem tem mrličem – od prvorojencev do konjenikov – niso postavili zastavic, ampak so Bogu, ki je pokazal, kdo je GOSPOD, zapeli hvalospev, v katerem ne pozabijo omeniti, kako so faraonovi vozovi in njegova vojska potonili kot kamen, kako jih je morje požrlo in kako strašen je Božji sijaj: »Tvoja desnica, GOSPOD, se blešči od moči, tvoja desnica, GOSPOD, drobi sovražnika.« Bi jim vsaj zdaj postavili zastavice?

Zelo lahko je ljubiti nerojene, veliko težje pa je ljubiti begunce, migrante, priseljence, nebelce, nekristjane, ateiste, istospolne, transspolne …

Ko faraonovi vozovi in njegova vojska končno potonejo, Bog svoje ljudstvo, Izraelove sinove, odpelje v svobodo – v puščavo! Z dežja pod kap. Koliko jih je med to štiridesetletno blodnjo po žgoči, peklenski, viralni puščavi shiralo in umrlo, ni jasno (»In vaša trupla bodo popadala v tej puščavi«), si pa zagotovo zaslužijo zastavice. Mar ne? Borci in borke za življenje gotovo iskreno čakajo, da jih zapičijo.

»Zdaj torej pobijte vse otroke moškega spola …«

In iskreno rečeno, pohodniki in pohodnice za življenje, ki tako radostno postavljajo zastavice za »splavljene otroke«, bi morali komaj čakati, da bi zastavice postavili vsem tistim, ki so bili v Svetem pismu – jasno, v Stari zavezi, tem teatru Božje krutosti – povsem nečloveško pobiti, iztrebljeni in pomorjeni, ker so jedli kvašen kruh ali karkoli kvašenega, ker so preklinjali svojega očeta ali mater, ker so udarili svojega očeta ali mater, ker so veljali za čarovnice, ker so spolno občevali z živino, ker so darovali drugim bogovom, ker so izkoriščali tujce, ker so zatirali vdove, ker so izdelali zlato tele, ker so jedli tolščo živine (darove v »žgalno daritev«), ker so uživali kri živih bitij (»katero koli kri«), ker žgalne ali klavne daritve niso darovali Bogu, ker so svoje potomce dajali Molohu (in se »vlačugali« z njim), ker so prešuštvovali z ženo bližnjega, ker so se »obračali na zarotovalce duhov in na duhove umrlih«, ker so »ležali z ženo svojega očeta«, ker so »ležali s svojo snaho«, ker so ležali s svojo taščo, ker so spolno občevali med menstruacijo (»mesečno čiščo«), ker so preklinjali in sramotili Gospodovo ime, ker so godrnjali proti Bogu in ker niso izpolnjevali njegovih zapovedi in odlokov.

Bog je nadnje poslal kamenje, sušico, vročico, divje zveri, meč, kugo, bule, garje, srbečico, blaznost, slepoto, prekletstvo, grozo, zmešnjavo, jezo, srd, opustošenje in uničenje – njihova trupla so bila »v živež vsem pticam neba in zverem zemlje«. Park Zvezda bo občutno premajhen za vse zastavice, ki jih kliče Božji abortus že rojenih.

Pobiti, iztrebljeni in pomorjeni so bili tudi vsi moški, ki so »ležali z moškimi, kakor se leži z žensko«. To je veljalo za »gnusobo«. Zagovorniki gesla »Življenje je zakon«, apologeti ideologije, ki slavi moško gospodovanje in kontroliranje ženske (nesposobne avtonomnega odločanja), bi jim lahko postavili zastavice, kakor bi lahko zastavice postavili Korahu in njegovim privržencem, ki jih je dal Bog – zaradi njihove vzvišenosti – požreti zemlji (»Z vsem, kar so imeli, so se živi pogreznili v podzemlje«), skupnosti, ki je godrnjala čez Mojzesa in Arona (»Pomorila sta GOSPODOVO ljudstvo«) in nad katero je Bog poslal kugo (umrlo jih je »štirinajst tisoč sedemsto«), Midjancem (»Zdaj torej pobijte vse otroke moškega spola; prav tako ubijte vsako žensko, ki je že spoznala moža in ležala z moškim«), hešbonskemu kralju Sihonu, njegovim sinovom in njegovemu ljudstvu, ki so jih genocidno pokončali po izrecni Božji zapovedi (»Moške, ženske in otroke; nikogar nismo pustili živega«), in kakopak tistemu človeku, ki ga je Bog usmrtil, ker je na »sobotni dan nabiral drva«.

Meni nič, tebi nič. Kar tako – ker lahko.

In če bi bili res iskreni, bi zastavice postavili tudi vsem, ki so jih spolno zlorabili duhovniki. Park Zvezda bi napolnili do zadnjega kotička.

Sveto pismo ni pro-life

Je Sveto pismo zagovornik »svetosti življenja«? Je pro-life? Je pro-life Bog, njen protagonist? Nehajte. Izbrisal je človeka – z zemljo vred. Globalno in totalno je abortiral človeštvo. Potem pa je izvajal parcialne abortuse. Poljubno. Kakor je pač padlo. Nesorazmerno. In kapriciozno. Meni nič, tebi nič.

Ne da je kaj nežnejši Bog Nove zaveze. Jezus v Evangeliju po Mateju oznani: »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče, in človekovi sovražniki bodo njegovi domači.« Tistim, ki se ne bodo uklonili Božji volji, obljublja strašne muke. In ja, Razodetje – apokaliptični grand finale Svetega pisma – definitivno ni pro-life. Tudi Bog, ki velja za eno samo ljubezen, ni bil pro-life.

Bog bi bil slab zagovornik »svetosti življenja«, slab pohodnik za življenje, slab postavljavec zastavic.

Ko pred vesoljnim potopom na ladjo spusti le Noeta, njegovo ženo in njegova sinova z ženama, je povsem jasno, da Noetovo družino prepusti tako rekoč neizogibnemu tveganju incesta. Noetova zgodba je videti kot zgodba o iskanju moralnega konteksta za incest kot sredstvo reprodukcije. Ali incest ali izginotje človeštva? Bog sicer v Svetem pismu grmi proti »krvoskrunstvu«, a incest v izjemnih okoliščinah očitno dopušča.

Ne pozabite: v Sodomi in Gomori prizanese le moralno neoporečnemu Lotu in njegovi družini. »Ne oziraj se nazaj,« mu dahne, preden ga pošlje na varno. Toda Lotova žena stori to, kar je Bog prepovedal – ozre se nazaj, proti Sodomi in Gomori, na kateri dežujeta »žveplo in ogenj«. Le kdo ne bi hotel videti tega spektakla? Jasno, takoj se prelevi v »solnat steber«. Ker je pogledala v napačno smer? Ja, ker je pogledala v napačno smer!

Lot se reši in živi v votlini. Malce se boji radioaktivnega sevanja – kajti uničenje Sodome in Gomore je izgledalo kot uničenje Hirošime in Nagasakija. Toda ni sam – z njim sta hčerki. In starejša reče mlajši: »Najin oče je star, v deželi pa ni moža, ki bi se nama približal po navadi zemlje. Dajva, napojiva očeta z vinom in leziva z njim; tako obudiva zarod po očetu.« In res, napojita ga z vinom – najprej z njim leže starejša in potem še mlajša. »Tako sta obe Lotovi hčeri zanosili s svojim očetom.« Incest je dovoljen – izjemne okoliščine pač.

Kar nas seveda spomni na krščanske fundamentaliste, ki zahtevajo absolutno in totalno prepoved abortusa, in to brez izjeme, v vseh primerih – tudi v primeru incesta. Incest je v izjemnih okoliščinah dovoljen. In sprejemljiv. Tako pravi Sveto pismo.

In krščanski fundamentalisti prav v Svetem pismu najdejo argumente za prepoved abortusa. Sklicujejo se na Genezo, ki pravi, da je »Bog ustvaril človeka po svoji podobi«, na Elihuja, ki v Jobovi knjigi pravi, da ga je ustvaril »Božji duh« in da ga je »oživil duh Mogočnega«, na Psalm 139, ki slavi tkanje v »materinem telesu« (»Moj zarodek so videle tvoje oči«), na Izaijo, ki pravi, da smo »glina« in da je Bog »naš upodabljavec« (»vsi smo delo tvojih rok«), na Pismo Efežanom, ki hvali Boga, ker nas je »izvolil pred stvarjenjem sveta« in nas »vnaprej določil«, na Devteronomij, ki slavi življenje (»Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod«), pa na Mateja, Luko, Pismo Korinčanom, Pismo Galačanom, Pregovore, Zapovedi (»Ne ubijaj«) in druge Psalme, toda nobeden izmed svetopisemskih citatov, ki jih navajajo, ne govori o abortusu, kaj šele o prepovedi abortusa, niti razvpiti citat Jeremije, ki naj bi potrjeval, da se življenje začne s spočetjem, ker Bog pravi: »Preden sem te upodobil, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom.« Je to poziv k prepovedi abortusa ali glorifikacija Božje moči?

Nič, Bog – stari in novi – prepoveduje vse, le abortusa ne. Zagovorniki in zagovornice »svetosti življenja« ženskam, ki so splavile, vpijejo: »Bog vam ne bo odpustil!« In: »Bog vas bo kaznoval!« Ne, ni res – Bogu je vseeno. Nič nima proti abortusu.

Bog – stari in novi – prepoveduje vse, le abortusa ne. Bogu je vseeno. Nič nima proti abortusu.

Razlog več, da tisti, ki pozivajo k prepovedi abortusa, ne omenjajo tegale pasusa iz Eksodusa: »Kadar se moža tepeta in pri tem suneta nosečo ženo, tako da splavi svoje dete, kakšna druga nesreča pa se ne pripeti, naj bo krivec kaznovan z globo, kakršno mu naloži ženin mož, in naj plača po razsodbi.« Bog, ki je vsako malenkost kaznoval s smrtjo, je abortus kaznoval le z globo, kar pomeni, da v abortusu ni videl kakšnega silnega zla.

A to še ni vse. Pasus se namreč nadaljuje: »Če pa se nesreča pripeti, daj življenje za življenje, oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo, opeklino za opeklino, rano za rano, modrico za modrico!« Ergo: če nosečnica pri tem umre, potem ni milosti. Kar seveda pomeni, da je življenje ženske pomembnejše od fetusa.

Sveto pismo ni na strani tistih, ki zahtevajo prepoved abortusa. To, da hočejo Ustavo uskladiti s Svetim pismom (ali pa s svetopisemsko verzijo »naravnega prava«), je zato že kar komično, tragično pa je, ko poskušajo – tudi z zastavicami in retoriko – ustvariti vtis, da je abortus holokavst. Holokavst – tisti pravi, nacistični holokavst – s tem trivializirajo. In relativizirajo.

Zelo lahko je ljubiti nerojene, zelo so priročni, saj od tebe ničesar ne zahtevajo, je pred nekaj leti zapisal alabamski metodistični pastor Dave Barnhart – nerojene ljubiš, ne da bi s tem ogrožal ali problematiziral svoje bogastvo, svojo moč, svoje privilegije. Tisti, ki ne marajo živih, lahko svojo ljubezen pokažejo tako, da brezmejno ljubijo nerojene. Zelo lahko je ljubiti nerojene, veliko težje pa je ljubiti begunce, migrante, priseljence, nebelce, nekristjane, ateiste, istospolne, transspolne … Da ti ne bi bilo treba ljubiti živih, ljubiš nerojene.