Kdo je nasilen?

Kaj je nasilje in kdo je nasilen? Naj začnemo s primerom deklice v srednje velikem slovenskem mestu. Stara je 12 let, obiskuje osnovno šolo, kjer je vsak dan žrtev nekaterih sošolcev, tistih malih tiranov, ki si višajo rejting tako, da nadlegujejo druge. Prihaja iz družine, ki si težko privošči malo več, zato ne obiskuje prostočasnih dejavnosti. Sošolci so to zaznali – zlobni ji siknejo, da je »klošarka«. Na to je že večkrat opozorila razredničarko. In tako je nekega dne, ko ji je bilo vsega preprosto preveč, ko ji je počil film, enega od tistih, ki so že dolgo časa nad njo izvajali teror, mahnila z roko. Razmerja so se kar naenkrat spremenila. V šoli so bili vsi ogorčeni, vmešala se je tudi svetovalna služba, deklica pa je bila označena za nasilnico.

Primer je simptomatičen, v njegovem bistvu se skriva vzpostavljena dinamika moči, ki jo je mogoče opazovati pri odzivanju na primere ne zgolj simboličnega, ampak tudi čisto konkretnega nasilja, ki ga nad ženskami in drugimi manjšinami v družbi izvajajo desna in skrajna gibanja in stranke. Dinamika, v kateri je pod pretvezo pravice do svobode govora upravičeno izrekati pravzaprav vse – da so ženske, ki se odločijo za splav, morilke, da so na primer vsi migranti posiljevalci in da si želijo islamizirati Evropo, da obstaja »LGBT-ideologija«, ki si je domnevno zadala kvariti mladino, pa »kulturni marksizem«, ki si želi razvrednotiti družino in narod ... če naštejemo samo nekaj primerov. In obenem dinamika, znotraj katere je del družbe, ki podobna natolcevanja prepozna kot to, kar v resnici so – torej mehanizmi ustrahovanja, namenjeni doseganju povsem konkretnih družbenopolitičnih ciljev –, skorajda popolnoma razorožen. Ker mora biti uvideven in kulturen, nenasilen.

Težko bi našli primer, ki bi to dinamiko opisal bolje, kot je nedavni primer Sare Štiglic, ene od deklet, ki so se prejšnji teden, bil je ponedeljek, temu mehanizmu ustrahovanja odločila postaviti po robu. So ravnale prav? So bile res nasilne one?

Kaj se je tisti dan pravzaprav zgodilo? Organizatorji sobotnega Pohoda za življenje, nasprotniki splava, ki delujejo s podporo katoliške cerkve, so ob rob Kongresnega trga v Ljubljani postavili instalacijo. Na zelenico so zasadili 190 zastavic, vsaka naj bi predstavljala 20 otrok, ki jih »letno umre zaradi postopkov namernega, nehumanega končanja življenja človeka pred rojstvom«. Ali povedano drugače: na javni površini so postavili instalacijo, ki je ponazarjala simbolično grobišče umorjenih nerojenih otrok. S čimer so ženske, ki so že kdaj opravile splav ali bodo to morebiti kdaj storile, označili za – morilke.

Preden nadaljujemo, je treba poudariti, da zapisano ni zgolj posledica vzročnega sklepanja. Da je splav znotraj njihovega žargona v resnici umor, nasprotniki splava ne skrivajo. Pri komisiji Pravičnost in mir so, ko je pred več kot tridesetimi leti potekala razprava o vpisu pravice do splava v slovensko ustavo, tej kakopak nasprotovali, leto kasneje, v skupni izjavi, pa 55. člen, ki to pravico zagotavlja, označili za »trajni sramotni madež« v ustavi, ki »po eni strani prepoveduje mučiti živali, po drugi pa omogoča svobodno ubijanje človeškega življenja«. O tem je prepričana tudi Urška Cankar Soares, vodja Pohoda za življenje, ki je danes pri svojem izrekanju precej previdnejša; trdi na primer, da v njenem gibanju nikogar ne označujejo za morilke. A to ni res. V intervjuju za spletni portal Iskreni.net je pred tremi leti zatrdila: »Uporabljamo zavajajoče besede, da prikrijemo realen pogled na to [splav]. Recimo umetna prekinitev nosečnosti. Kaj je to? Nekaj prekineš in potem nadaljuješ? Gre za končanje življenja. Stvari je treba poimenovati take, kot so.« In nadaljevala: »V črni kroniki tudi ne beremo, da je morilec umetno prekinil življenje. V pripravah na Pohod za življenje smo pozorni na to, kateri izrazi dejansko opisujejo, kaj splav je. Da je to dejanje, ki ubije otroka.«

Vzpostavila se je dinamika, v kateri je pod pretvezo pravice do svobode govora upravičeno pravzaprav vse, tudi nasilje, a ga ni legitimno obsoditi.

Instalacija pobudnikov Pohoda za življenje ni ostala neopažena. Od nekod se je pojavila skupina deklet, ki so odstranila blago z zastavic. Nič drugega niso storile, zastavic niso poteptale, jih uničile ali jih odtujile. V znak protesta so jih zgolj spustile na tla. In nato odšle.

Ena od teh deklet je bila Sara Štiglic, študentka in do nedavnega članica Mladinskega posvetovalnega odbora predsednice republike. Posnetek njihove akcije je zakrožil po družbenih omrežjih in očitno pristal tudi na uradu predsednice Nataše Pirc Musar. Ki se je, zaradi domnevno »neprimernega načina komunikacije do drugače mislečih«, odločila Saro Štiglic razrešiti. »Sem velika zagovornica pravice do splava in velika zagovornica mladih. Vendar pa od članov Mladinskega posvetovalnega odbora pričakujem, da bodo z menoj delili skrb za kulturen dialog,« je dejala na tiskovni konferenci, ki jo je sklicala prav v ta namen.

»Debatiranje z ’bullyji’ ali celo fašisti nam ne bo prineslo sprave, pač pa frustracije,« je ob tem prepričana zgodovinarka dr. Manca G. Renko. Obstaja namreč povsem »realna nevarnost, da se želijo iste roke, ki vtikajo zastavice v prst na Kongresnem trgu, vtikati tudi v naša telesa. Oprostite, teh rok nočem v sebi in s temi ljudmi se mi ni treba pogovarjati, in prav tako se ne bi bilo treba Sari Štiglic.«

»Kaj to sploh pomeni? Kakšen kulturen dialog? Kdo je tisti, ki ga definira?« se ob tem sprašuje sociologinja dr. Tanja Rener. »Je tisto, kar je storila ta skupina deklet, kogarkoli žalilo, je bilo agresivno ali neprimerno? Jaz mislim, da ne. Dekleta so se povsem mirno in dostojno, s spontano, aktivistično gesto zgolj odzvala na veliko bolj problematično gesto nasprotnikov splava, na gesto, ki poskuša pod vprašaj postaviti pravico, ki je ženskam zagotovljena v ustavi,« je neposredna. »Tiste zastavice morda ne delujejo tako strašne. A v resnici so del neke hude, strupene verige.«

Neke hude, strupene verige? Te besede morda zvenijo kot preveč hude, a Tanja Rener ima prav. In to je nekaj, česar predsednica ni bila sposobna razumeti, ko je s svojo gesto posegla v vprašanje, kakšno delovanje je legitimno in kakšno ne. Pokazala je, med drugim, da se ne zaveda razmerij moči, ki so bile tistega dne v igri na Kongresnem trgu. Razmerja moči med tistimi, ki so prepričani, »da se bližamo času, ko bomo s skupnimi močmi odpravili zavajajočo razlago 55. člena ustave, ki je kontroverzna pravna podlaga za vsakodnevne usmrtitve nerojenih otrok v bolnišnicah«, kot so po sobotnem shodu zapisali pri Pohodu za življenje, in skupino deklet, ki se je temu uprla, niso enaka. Daleč od tega.

Na eni strani je bila skupina naključno mimoidočih deklet, ki so se v tistem trenutku zaradi nekega notranjega vzgiba počutila poklicana, na drugi organizirano gibanje z jasno politično agendo – prepovedati splav ali pa ga vsaj kar se da otežiti –, ki uživa podporo znotraj katoliške cerkve in dveh parlamentarnih strank, SDS in Nove Slovenije, ter z njimi povezanih »medijev«, kot so Nova24TV, Demokracija, Domovina, Iskreni.net, Časnik, Družina in Radio Ognjišče, in je hkrati vpeto v mednarodno mrežo sorodnih organizacij. Še več: gre za širšo paleto neokonservativnih gibanj, ki nasprotujejo pravicam istospolnih parov in reproduktivnim pravicam žensk. Vanje pa se vsako leto stekajo enormne količine denarja.

Predsednica ni prepoznala razmerij moči: na eni strani so bila naključno mimoidoča dekleta, na drugi organizirano gibanje z jasno politično agendo.

Neil Datta, dolgoletni predstavnik evropskega parlamentarnega foruma za spolne in reproduktivne pravice, je v raziskavi Vrh ledene gore na primer ugotavljal, da so tovrstna evropska gibanja med letoma 2009 in 2018 iz različnih virov prejela več kot 700 milijonov ameriških dolarjev, financiranje neokonservativnih gibanj pa se iz leta v leto samo še povečuje. Med donatorji lahko najdemo ameriško konservativno krščansko desnico in njene možganske truste, ti so v preteklih letih prispevali okoli 10 odstotkov vseh sredstev. Ključno vlogo igrajo tudi ruski viri, ki pomenijo okoli 30 odstotkov vseh sredstev. Preostanek sredstev, kar 60-odstotni delež, pa prispevajo različne evropske zasebne fundacije. Del sredstev pa podobna gibanja in organizacije prejmejo tudi z javnim financiranjem. Tako je raziskava, objavljena predlani, med prejemnike na primer štela tudi slovenski Zavod Iskreni. Ta je namreč prek ministrstva za delo, ko je tega v času Janševe vlade vodil Janez Cigler Kralj, sicer bivši solastnik taistega zavoda, z razpisom prejel 130 tisoč evrov.

V Evropi sicer obstajajo tudi številne transnacionalne mreže, znotraj katerih delujejo ta gibanja in katerih primarna naloga je lobiranje znotraj evropskih institucij. Ena takih je Agenda Europe, ki povezuje okoli 150 organizacij in posameznikov iz 30 različnih držav, vpletena pa je bila tudi v pripravo kampanje za referendum proti spremembam družinskega zakonika v Sloveniji leta 2015. Podobno deluje možganski trust Ordo Iuris, povezan s katoliško cerkvijo na Poljskem, ki je leta 2016 poljski vladi predlagal popolno prepoved splava, svoj vpliv pa je v preteklosti širil tudi na sosednjo Hrvaško. Z njim je tesno sodelovala Željka Markić, ki je že več let vodja Pohoda za življenje na Hrvaškem. In je bila tudi ena od govork na sobotnem Pohodu za življenje v Ljubljani.

Vse te skupine delujejo usklajeno, nosijo enako podobo, njihovi mehanizmi, jezik, ki ga uporabljajo, je povsod enak. Pravijo, da so »pro-life«, da so »za življenje«, še več, da so celo nosilci »kulture življenja«. Druge, tiste, ki jim nasprotujejo, pa označujejo za nosilce »kulture smrti«. Vendar ali to tudi res drži?

Nasprotniki splava so postavili grobišče »umorjenih« nerojenih otrok. Ženske, ki so že kdaj opravile splav ali bodo to kdaj storile, pa označili za – morilke.

Odkar je leta 2020 ustavno sodišče na Poljskem, ki ga v celoti obvladuje največja vladna stranka Zakon in pravičnost (PiS), z razsodbo praktično v celoti prepovedalo splav, svet pretresajo zgodbe o ženskah, ki umirajo po bolnišnicah. Poljsko je lani pretresla zgodba umrle 37-letnice, Agnieszke iz Čenstohove. Bila je v prvem trimesečju nosečnosti z dvojčki, a je bila zaradi vse hujših bolečin v trebuhu pripeljana v bolnišnico. Po pregledu so ugotovili, da je eden od dveh plodov umrl. A zaradi zakonodaje niso dovolili njegove odstranitve. V trebuhu je bila zato prisiljena naslednjih sedem dni nositi mrtvega otroka, dokler ni umrl še drugi dvojček. Do ročne ekstrakcije plodov je prišlo šele dva dni kasneje. Njene življenjske funkcije so se zatem poslabšale. Manj kot mesec kasneje je njena družina prejela klic, da je umrla.

Primer se morda zdi radikalen. A to dejansko v družbo prinaša prepoved ali omejitev splava. Ko si »pro-life« gibanja nadevajo oznake, da so »za življenje« in da so nosilci »kulture življenja«, gre pravzaprav za naravnost perverzno mimikrijo. In to je tista »strupena veriga«, o kateri govori Tanja Rener. In kaj je v resnici tisto, kar je, domnevno v imenu svobode govora, s svojim nastopom legitimirala predsednica?

Predsednica Nataša Pirc Musar je pretekli teden poskusila postaviti meje dostojnega in meje svobode govora. In če je te meje v primeru skupine deklet postavila zelo ozko, je bila do druge strani veliko bolj prizanesljiva. Je s svojo potezo dejansko legitimirala nasilje, nasilje idej tistih, ki si zamišljajo, da lahko nadzorujejo telesa žensk, ki nadlegujejo ženske pred porodnišnicami, jih, na primer na Madžarskem, silijo, da morajo pred splavom poslušati bitje srca nerojenega otroka, nasilje tistih, zaradi katerih ženske po svetu umirajo?

Kje so meje svobode govora in kaj vse lahko razumemo kot nasilje, je seveda kompleksno vprašanje. »Dokler se nekdo zavzema za spremembo sicer ustavno zagotovljene pravice, to še ni nasilje v kazenskopravnem pomenu besede, čeprav celotno ideologijo, ki si želi prepovedati ali vsaj močno omejiti pravico do splava, lahko označimo za nasilno do žensk,« razlaga penolog dr. Dragan Petrovec. Do težav pride, kadar gre za specifično vedenje, ki bi ga lahko šteli kot nasilje, naj bo to postavljanje zastavic v opomin nerojenim otrokom ali pa predvajanje filmov o poteku splava, kot se je to leta 2016 dogajalo na pročelju frančiškanske cerkve v središču Ljubljane. Vendar pa bi sodišče temu, pravi Petrovec, najverjetneje težko pritrdilo.

»Lahko pa se take ideje opremijo z dodatnim govorom, na primer s tem, da so ženske, ki splavijo, morilke. V tem primeru so izjave po mojem mnenju v polju kaznivega.« Odziv na tak govor je nujen, je prepričan Petrovec, civilen in od pristojnih organov. »Svoboda govora ima vselej meje pri svobodi drugega, ki je ne smemo prizadeti. Seveda pa se v praksi dogaja, da se včasih tudi kazniva ravnanja ’pokrijejo’ s svobodo govora. Kar se ne bi smelo dogajati.«

Bi morala biti zavoljo ohranjanja »kulturnega dialoga« dekleta raje tiho? Moramo biti res strpni do tistih, ki so nestrpni?

Sociologinja dr. Vesna Leskošek razlaga, da je pravica do delovanja temeljna pravica, ki jo imamo vsi – torej pravica, da lahko izražamo neka mnenja, stališča, da lahko družbeno delujemo. »Druga stvar pa je, kako preprečiti delovanje, ki stremi proti kršenju človekovih pravic. Ni vse dovoljeno. Meja, kdaj z govorom poškoduješ drugega, kdaj posežeš v njegovo temeljno pravico, brez katere bi bila njegova avtonomija ogrožena, bi morala biti jasna.« Pravice do delovanja tako ne gre razumeti kot nekaj absolutnega, to bi bilo malomarno. »Vzemimo kot primer nacistično delovanje. Najprej so bile samo besede, nato dejanja. Ljudje se, če postane neki govor legitimen, če postane legitimen govor demokratične svobode, lahko počutijo povabljene k delovanju, tudi k nasilnemu.«

»Začelo se je z molitvami pred porodnišnico med letoma 2016 in 2018. In takrat se država kljub pozivom ni odzvala s prepovedjo pravzaprav direktnega poseganja v pravice žensk do zdravstvenega varstva, do reproduktivnih pravic,« razmišlja Vesna Leskošek. »Država se ni odzvala, češ da gre za minorno zadevo, da gre za peščico ljudi, ki to počnejo. Zdaj lahko vidimo, kaj se zgodi, če se ne odzovemo že na začetku. Vidimo, kako se lahko zadeve stopnjujejo, kako ljudje dobijo hrabrost, da se vključijo v tovrstna gibanja. To nas je pripeljalo do tega, da imamo danes množične shode, ki se jih udeležuje vedno več ljudi.«

In stvari se res stopnjujejo. Prav danes, 13. oktobra, na dan izida Mladine, je Zavod Katoliška mladina na Kongresnem trgu v Ljubljani prvič organiziral javno molitev rožnega venca. Kot so zapisali, gre za molitev za »uspešen začetek študijskega leta, za domovino in vero slovenske mladine«, tja pa so bili povabljeni čisto vsi, še posebej »mladi možje in fantje«, ki so po njihovem »prvi poklicani biti voditelji in zgled pri pričevanju vere«.

Molitev v Ljubljani je bila napovedana leto po tem, ko so se takšne molitve pojavile na Hrvaškem: oktobra 2022 se je na Trgu bana Josipa Jelačića v Zagrebu prvič zbrala skupina moških, ki so takisto molili rožni venec k blaženi Devici Mariji – da bi se vrnile prave, tradicionalne vrednote, kot so predzakonska čistost ter spodobno oblačenje in vedenje žensk na javnih mestih. Vse od tedaj se molivci, imenovani Vitezi brezmadežnega srca Marijinega, tam zbirajo vsako prvo soboto. Nazadnje prejšnji konec tedna.

Gre za, spet, na prvi pogled morda nedolžno gesto? Dogajanje je treba videti v širšem kontekstu. Molitev, sicer prvič organizirana v Sloveniji, je »zgolj kamenček v mozaiku vseevropskega retradicionalističnega vala, v katerem katoliške skupnosti širši družbi vse bolj odločno vsiljujejo svoje poglede in norme«, je prepričan religiolog dr. Aleš Črnič s Fakultete za družbene vede. V tem primeru »je to sicer skrito v primarnem nagovarjanju mladih mož in fantov, ’ki so prvi poklicani biti voditelji’ – a vseeno to jasno kaže na sorodnost s tovrstnimi dogodki na Hrvaškem in Poljskem, kjer je vsiljevanje konservativnih pogledov na vloge spolov veliko bolj jasno in brezkompromisno. Seveda imajo tudi neliberalni pogledi svoje mesto v družbi. Pomembno pa je, da se različni pogledi demokratično soočajo.« »Ko religijske skupnosti s tovrstnimi akcijami posegajo v javni prostor, je to politično delovanje, za katero veljajo jasna pravila,« ob tem še dodaja Črnič. »To pomeni, da morajo sprejeti tudi kritične politične odgovore. Ne pa se potem skrivati za religijsko svobodo in se sklicevati na žalitve religijskih čustev, kot se neredko dogaja.«

Zakaj bi bilo potem narobe, da so se proti nasprotnikom splava izrekla tudi tista dekleta? Bi morala biti zavoljo ohranjanja »kulturnega dialoga«, kot temu pravi predsednica, raje tiho? Se je nestrpnosti sploh mogoče postaviti po robu, ne da bi bili nestrpni tudi sami?

Karl Popper, eden največjih filozofov znanosti 20. stoletja, je paradoks strpnosti prvič opisal leta 1945 v eni od opomb k delu Odprta družba in njeni sovražniki. Kot zapiše, neomajna toleranca lahko vodi do izginotja strpnosti, »če razširimo neomajno strpnost tudi do tistih, ki so nestrpni, če nismo pripravljeni braniti strpne družbe pred napadom nestrpnih, potem bodo tolerantni poraženi in toleranca z njimi«. Ali povedano drugače: če želimo ohraniti družbo strpno, mora biti ta do nestrpnosti v resnici nestrpna. Pri čemer gre Popper korak dlje. Ne pravi, da bi morali nestrpnost vselej zatreti, »dokler jim lahko racionalno ugovarjamo in jih nadzorujemo v javnem mnenju, bi bilo zatiranje zagotovo nespametno. Vendar bi morali uveljaviti pravico, da nestrpne zatremo«. Če je treba, tudi s silo. »Kajti lahko se zlahka izkaže, da nas niso pripravljeni spoznati na ravni racionalnih argumentov, ampak začnejo z odrekanjem vseh argumentov. Svojim sledilcem lahko prepovejo poslušanje racionalnih argumentov, ker je to varljivo, in jih naučijo, da na argumente odgovarjajo s pestmi ali pištolami.«

Praktično vsa velika družbena gibanja, vsi družbeni boji so bili prav to – bili so boji. Tudi nasilni boji. Hitlerja pač niso odstavili miroljubni protesti. Sufražetke, britanske borke za žensko volilno pravico, te prav tako niso dosegle po miroljubni poti. Tudi do odprave sužnjelastništva v Ameriki niso prišli tako. To seveda ni poziv k nasilju, to ni poskus njegove legitimizacije. Gre v prvi vrsti za dilemo: kako se upreti, kakšen upor zoper nestrpnost je družbeno sprejemljiv?

»Zadoščenje je treba iskati po predvidenih poteh, kar je dolgotrajno, naporno, drago in ne vselej uspešno,« odgovarja Petrovec. »A pri tem se vselej spomnim Simona Wiesenthala, znamenitega lovca na naciste. Večkrat so mu predlagali, da bi kot žrtve ali njihovi bližnji sami obračunali z njimi, potem ko jih najdejo. Pa je vselej odgovoril, da se potem ne bi dosti razlikovali od njih.«

Obstaja sicer vrsta učinkovitih odzivov, nadaljuje. »Najbolj uporabno je ignoriranje pojavov, ki so obrobni, čeprav jih občasno spremlja veliko hrupa. Pri nas, konkretno, ne vidim prav nobene možnosti, da bi se pravica do splava omejila. Ko bi se na primer zbrala skupina pri Prešernovem spomeniku in se nihče ne bi odzval, še najmanj parlamentarci, bi vse skupaj zlahka šteli za folkloro. Če pa se intenzivno odzovemo, jim pripade nezaslužena pozornost, dobijo argument nasilja (domnevnega sicer) nasprotne strani, kar bi vse povsem umanjkalo brez protiprotesta.« Druga pot je ironizacija, satira. »Predvsem pa bi morali imeti pred očmi provokacije, na katere ne bi smeli nasesti in vračati s podobnim. Nikakor pa ni izključen resen odziv, kadar se nam zazdi, da gre za kazniva ravnanja, le da je v okvirih dopustnega.«

Tanja Rener je drugačnega mnenja. »Brezbrižnost, preprosto ignoriranje zadev, ali pa umik v ironijo in humor ... Za to je že prepozno. Stvari so šle predaleč,« je prepričana. »Ne pozivam, da je treba delovati na enaki ravni kot oni. Jasno, da ne. Ampak pustiti geste, ki jih lahko opazujemo, povsem pri miru, je skrajno kratkovidno. Treba se jim je upreti. Četudi bolj agresivno, kadar je potrebno.«

Odgovor na vprašanje, kako se upreti nasilju, ni enoznačen. A morda se še najbolj univerzalen odgovor skriva prav v gesti teh deklet, ki jo je uspela zamazati nesmotrna odločitev predsednice. Preprosto tako, da se na to nasilje vedno znova opozarja in da se poimenuje tako, kar je: nasilje. Brez vsakih zadržkov.

Res v Sloveniji ni še nihče na takšen način posegel v nasilen protest, kot so to storila dekleta na Kongresnem trgu? Nekdo je. In, kako ironično, bil je predsednik republike. Janez Drnovšek je ob koncu leta 2006 v Ambrus hotel pripeljati dva bivalna zabojnika, da bi lahko v njih božične praznike preživela romska družina Strojan. A so njegovo namero grobo preprečili tamkajšnji krajani in pripravili protestni shod. A Drnovšek se jim je postavil po robu in stopil med njih.