Mitja Slavinec je prejel nagrado za življenjsko delo v visokem šolstvu

Odbor za podeljevanje nagrad na področju šolstva je prejšnji teden ob svetovnem dnevu učiteljev podelil najvišje državne nagrade na področju šolstva. Podelil jih je sedem, od tega pet za življenjsko delo in dve za izjemne dosežke. V prvi skupini nagrajencev se je znašel tudi Mitja Slavinec, univerzitetni profesor z mariborske Fakultete za naravoslovje in matematiko, sicer državni sekretar na šolskem ministrstvu v času Janševe vlade, ki je ob posebnih priložnostih h koritu še posebej rad pristavil svoj piskrček.

Slavinec je bil kot član stranke LDS v državni zbor prvič izvoljen leta 2004, izlet v državno politiko si je spet privoščil ob pomoči SMC predlani, ko je začel opravljati delo državnega sekretarja na šolskem ministrstvu. A je kaj kmalu postal pravzaprav minister v senci. Tedanje šolske ministrice Simone Kustec ni bilo kaj dosti na spregled, zato je večino ministrskih poslov opravljal sam. Med drugim je na direktorska mesta v direktoratih ministrstva parkiral kar štiri profesorske kolege s fakultete, kadroval pa je rad tudi drugod, denimo v javni agenciji za raziskovalno dejavnost.

Še posebej pestro je bilo, ko se je čas Janševe vlade začel iztekati. V zadnjih izdihljajih mu je, ob pomoči pomurskih poslancev in kančka lokalpatriotizma, uspelo s sprejetjem zakona o Pomurski akademsko-znanstveni uniji (PAZU) združenje, ki mu je predsedoval (in mu predseduje še danes), pripeti na državne jasli – mu zagotoviti 100 tisoč evrov proračunskih sredstev na leto, zaposlenim pa status javnih uslužbencev. Zavzel se je tudi za ustanovitev prvega pomurskega javnega raziskovalnega zavoda Znanstvenega in inovacijskega središča Pomurje v Rakičanu. Ta je bolj ko ne klavrno propadel.

Še več, Slavinec se je znašel celo na neslavnem vrhu med tistimi Janševimi funkcionarji, ki so si ob odhodu razdelili visoke nagrade za neizrabljeni letni dopust. Za 54 dni neizrabljenega dopusta je ob odhodu prejel 12.300 evrov.

Nato je stavil na Konkretno in na Povežimo Slovenijo. A se je moral po zadnjih volitvah vrniti v pedagoške vode.

Ne zgolj zavidanja vreden politik, je tudi zavidanja vreden pedagog. Tako ugotavlja že omenjeni odbor. Nagrado mu je, kot je zapisal v obrazložitvi, med drugim podelil, ker pedagoško delo »udejanja kot pomembno in plemenito poslanstvo prenašanja znanja na mlade. Spodbuja jih h krepitvi ustvarjalnosti in razvijanju raziskovalnega duha. S svojim delom je pustil globoko sled na celotni izobraževalni in družbenopolitični vertikali – tako po strokovni kot organizacijski plati.«

Gorazda Kovačiča, predsednika Visokošolskega sindikata Slovenije, smo vprašali, kako gleda na podelitev te nagrade. Pravi, da o nagrajenčevem pedagoškem delu težko sodi, ker ga ne pozna, »morda pa je tako izvrstno, da odtehta njegovo sporno ravnanje, ko je bil državni sekretar«. A četudi je to res, če je Slavinec res tako odličen pedagog, dodaja Kovačič, »ostaja ob tej podelitvi slab priokus zlasti zaradi časa, ko so ga izbrali za nagrado, saj je od njegovih omenjenih potez minilo le leto in pol in je videti, kot da gre za poskus politične rehabilitacije«.

Ko smo se za komentar teh očitkov obrnili na Slavinca, je bil precej jedrnat. Odpisal je le, da je bila nagrada podeljena na podlagi pedagoškega dela in poslanstva, ki ga opravlja že velik del življenja.