Nika Rozman / Igralka, ki močne ženske like vse bolj raziskuje tudi zunaj naših meja

Kratki nemško-srbski film Resnica režiserke Tamare Denić, v katerem je odigrala glavno vlogo ambiciozne fotoreporterke, bo čez nekaj dni prejel študentskega oskarja, znašel pa se je tudi med študentskimi finalisti za prestižno nagrado bafta. Nika Rozman (1985) je dramska igralka z dolgim stažem na domačih odrih, še raje pa nastopa pred kamerami – televizijski gledalci jo denimo poznajo po vlogi Tine Lanc v seriji Jezero, posneti po istoimenskem romanu Tadeja Goloba, ter njenih nadaljevanjih Leninov park in Dolina rož. Za prvi dve je med drugim prejela nominacijo za igralsko nagrado srce Sarajeva na sarajevskem filmskem festivalu.

»Ne boš verjela, največ ljudi pa me prepozna po otroških oddajah,« pravi, »ker so jih gledali tako otroci kot njihovi starši, pa še babice in dedki.« Informativno-izobraževalni oddaji Izodrom in Krompir je na TV Slovenija vodila skupaj z igralcem Nikom Škrlecem, med mladimi pa sta se izkazali za pravi hit. Raznolikost projektov, ki se jih loteva, pa niti približno ne zaobjame vseh tematik in načinov izraza, ki jo zanimajo.

V najstniških letih se je posvečala plesu. In ko je napočil čas za vpis na fakulteto, ni na igro niti pomislila – izbrala je študij filozofije in novinarstva. A je kmalu spoznala, da usklajevanje plesa in študija na dveh fakultetah ni enostavno, zato je nameravala preusmeriti svoj fokus na eno stvar. Na ustvarjanje. In odločila se je, da bo šla opravljat sprejemne izpite za študij modnega oblikovanja. Naključje pa je hotelo, da je v tistem času srečala prijateljico, ki ji je predlagala, naj gre z njo na sprejemne izpite za študij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. In res, malo »iz mladostniške nečimrnosti« in malo iz ljubezni do nastopanja, pa tudi iz neke notranje potrebe, da se kreativno izrazi, je sprejela izziv in ga tudi uspešno opravila. In šele med študijem sproti ugotavljala, kaj igra pravzaprav je.

Takoj po zaključku študija, leta 2010, se je zaposlila v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer se je »igralsko skalila« in nanizala precej uspešnih vlog, za vlogo Katerine v uprizoritvi Nevihta v režiji Jerneja Lorencija je denimo prejela tudi Borštnikovo nagrado za mlado igralko. Ravno ko je začutila, da je čas za spremembo, pa se ji je leta 2014 odprlo mesto v igralskem ansamblu Drama SNG Maribor. Za igralske dosežke v tistem letu je prejela priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Ker pa se je rada lotevala kar najrazličnejših projektov in igralskih izzivov tako na odru kot pred kamero, se je leta 2018 odločila za svobodni poklic.

Navdihujejo jo nekonvencionalni ženski liki. V preteklosti se ji je zdelo, da, zlasti znotraj večjih institucij, dobiva večinoma vloge žrtev, razočaranih, nesrečnih, tragičnih žena. »V klasični drami se ženska ponavadi nesrečno zaljubi in na tak ali drugačen način umre ali pa znori. In v različnih verzijah sem odigrala kar nekaj takih vlog. Ženska je predstavljena kot sopotnica nekega moškega lika, ki se mu dogajajo pomembne stvari, ki razmišlja o pomenu življenja, ona pa večinoma razmišlja o tem moškem. To je bila pač družbena vloga, ki ji je bila dana skozi stoletja.« Zato je vsakič znova hvaležna, ko lahko raziskuje večplastne ženske like s svojimi ambicijami, željami in hrepenenji, ki niso zgolj vezane na močan glavni lik moškega. »To je moj material, in če tega nimam, mi je dolgčas. Literatura, dramska besedila, scenariji potrebujejo ženske zgodbe, skozi katere se lahko prepoznamo.« Zato zadnje čase stremi tudi k projektom, kjer lahko raziskuje drug spekter ženskih vsebin, marginalnih tem, tem, ki se je dotaknejo in v njej nekaj premaknejo. Takšna je Spolna vzgoja II režiserke Tjaše Črnigoj, serija predavanj-performansov o seksualnem užitku žensk v koprodukciji Maske, Slovenskega mladinskega gledališča in Mesta žensk, kjer so z ustvarjalkami skozi dokumentarni pristop leto dni raziskovale spolni užitek žensk.

Zelo ceni svoje zasebno življenje, ki ga rada ločuje od poklicnega. In ima svoj način, kako vstopiti v vlogo in kako z njo tudi zaključiti. Kar se ji zdi izredno pomembno za duševno zdravje, zlasti pri vlogah, ki pridejo z izzivom, da predelaš kakšno svojo travmo. »Meni zelo pomaga, da imam čas, nevezan na moj poklic; hobije, knjige, družbo, naravo, kjer se lahko odklopim. Pomembno si je najti mehanizme, ki te ozaveščajo, da tvoje delo ni tako zelo pomembno. In te včasih opomnijo, naj se ne jemlješ preveč resno.«

Pravi, da ima do igre že od začetka ambivalenten odnos – trenutno uživa v svojem delu in navdihujočih projektih in na srečo lahko od tega živi. Še vseeno pa ima občutek, da se bo nekoč morda ukvarjala s čim drugim. Recimo gojila čilije, pisala ali pa vodila svoj kamp. »Osvobodila sem se pritiska, da moram na vsak način do konca biti igralka, saj vem, da se lahko izrazim še kje drugje, ne samo skozi igro. Preveč stvari me zanima v življenju.«