20. 10. 2023 | Mladina 42 | Kultura
Uničenje, ki rodi spremembe
Angeli v Ameriki v režiji Nine Rajić Kranjac so pogumna šesturna odisejada o hrepenenju po tistem, kar je bilo, in upanjem na tisto, kar še prihaja
Predstava Angeli v Ameriki se odvija na več prizoriščih v Slovenskem mladinskem gledališču in zunaj njega, med drugim tudi na notranjem dvorišču znamenitega Baragovega semenišča.
© Ivian Kan Mujezinović
Petnajstega oktobra, na hladen nedeljski večer, se je v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani zgodila prva premiera letošnje gledališke sezone, ki so jo poimenovali »Sezona ljubezni in teh stvari« – predstava Angeli v Ameriki v režiji Nine Rajić Kranjac. Drama, ki je postavljena v Reaganovo Ameriko osemdesetih let v času razmaha epidemije aidsa, je mladega ameriškega dramatika Tonyja Kushnerja na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja sunkovito izstrelila med zvezde ameriškega gledališča; zanjo je prejel tako Pulitzerjevo nagrado kot dve nagradi tony. Ustvarjalna ekipa pod režijsko taktirko Nine Rajić Kranjac je bogato in kompleksno besedilo prevedla v pogumno gledališko dejanje, ki spretno in premišljeno pluje med temeljnimi življenjskimi vprašanji.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
20. 10. 2023 | Mladina 42 | Kultura
Predstava Angeli v Ameriki se odvija na več prizoriščih v Slovenskem mladinskem gledališču in zunaj njega, med drugim tudi na notranjem dvorišču znamenitega Baragovega semenišča.
© Ivian Kan Mujezinović
Petnajstega oktobra, na hladen nedeljski večer, se je v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani zgodila prva premiera letošnje gledališke sezone, ki so jo poimenovali »Sezona ljubezni in teh stvari« – predstava Angeli v Ameriki v režiji Nine Rajić Kranjac. Drama, ki je postavljena v Reaganovo Ameriko osemdesetih let v času razmaha epidemije aidsa, je mladega ameriškega dramatika Tonyja Kushnerja na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja sunkovito izstrelila med zvezde ameriškega gledališča; zanjo je prejel tako Pulitzerjevo nagrado kot dve nagradi tony. Ustvarjalna ekipa pod režijsko taktirko Nine Rajić Kranjac je bogato in kompleksno besedilo prevedla v pogumno gledališko dejanje, ki spretno in premišljeno pluje med temeljnimi življenjskimi vprašanji.
Epska drama s podnaslovom Gejevska fantazija na nacionalne motive je krstno uprizoritev v slovenskem gledališču doživela že letošnjega maja v Mini Teatru, in sicer v režiji Ivice Buljana. Pred tem pa je bilo kultno besedilo, kot piše Rok Vevar v gledališkem listu, na naših tleh predstavljeno zgolj v obliki bralne uprizoritve Gledališke in lutkovne šole – Kozmopolitske delavnice umetnosti (GILŠ KODUM) leta 1995. Razlog, da smo tako dolgo čakali na profesionalno, institucionalno postavitev predstave v enem naših poklicnih gledališč, je morda, da v javnosti »teme in problemi marginaliziranih spolnih identitet« niso bili razumljeni kot »dovolj univerzalni, da bi se lahko uvrstili na gledališke repertoarje«.
Tako je naključje hotelo, da v letošnjem letu dramo uprizarjajo v kar dveh domačih gledališčih – umetniški vodja Mladinskega Goran Injac pravi, da je to zgolj dokaz, da je ta tekst zdaj potreben in da so teme, ki jih obravnava, še kako aktualne. Po besedah dramaturga Dina Pešuta, sicer enega najvidnejših hrvaških pisateljev mlajše generacije, »zdaj spremljamo proces kanonizacije besedila. V devetdesetih, ko je doživelo premierno uprizoritev, je bilo sprejeto kot fenomen, hit, miniserija (Angels in America, HBO, 2003, režija Mike Nichols) je ta status še zakoličila, zdaj pa je prišel drugi val, kjer se ga zaradi mnoštva tematik lahko lotevamo na drugačen način. Gledamo, kako besedilo preživlja test časa in vstopa v kanon.«
In če je dramski tekst za uprizoritev v Mini Teatru odlično prevedel Miha Avanzo, se je zahtevne naloge tokrat lotila Sovretova nagrajenka Katja Zakrajšek, ki je poskrbela za sijajen svež prevod besedila. »Zdi se mi super, da ima to besedilo ne samo različne prevode, pač pa tudi različne uprizoritve, saj nobena ne more izčrpati vseh tem in vprašanj, ki jih tekst odpira,« pravi prevajalka, ki ji je izziv predstavljala za gledališče orjaška količina besedila, napisana v zelo gostem in bogatem jeziku, pa tudi mnogoterost zgodb in tematik, ki so hkrati zapakirane v individualne zgodbe (že na ravni jezika) zelo individualiziranih likov in njihovih odnosov.
Nina Rajić Kranjac, ena najprodornejših gledaliških ustvarjalk domačega in širšega prostora, je bila zahtevni nalogi uprizoritve te megalomanske drame več kot kos.
Dramo v dveh delih – Pred pragom tisočletja in Perestrojka – namreč odlikuje kompleksna in večplastna zgodba, ki obravnava posledice smrtonosne epidemije aidsa na gejevsko skupnost v Ameriki sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, v času konservativne politike Reaganove dobe. Ta nastavek pa odpira mnoštvo tematik in temeljnih življenjskih vprašanj, kot so ljubezen, smrt, vera, (gejevska) identiteta, življenje manjšin, prešuštvo, izdajstvo in odgovornost, pa hinavščina, pohlep ter karierni in politični oportunizem. »Čas pošasti, ko stari svet razpada in se drobi, novi svet pa se še ni vzpostavil; ko stari bogovi padajo, novi pa se še niso rodili; ko mladost umira, stare ideje pa se prijemljejo kot plevel, ki čaka, da bo izrut.«
Gre za zgodbo o razpadanju, razkrajanju – Roy Cohn, edini lik, (delno) osnovan na resnični osebi, skorumpirani republikanec, homoseksualec in hkrati homofob, Jud in antisemit, počasi, a zanesljivo umira zaradi aidsa, a se postavlja nad to in vse, ki ga slišijo, predvsem pa samega sebe, prepričuje, da te bolezni nima, saj za njo zbolijo homoseksualci, on pa je zgolj »moški, ki seksa z moškimi«. Pod težo smrtonosne bolezni se uklanja tudi telo mladega Preda Walterja in skoraj simultano propada tudi njegova zveza z mladim intelektualcem Louisom, saj se ta ne zmore soočiti s Predovim stanjem. Priča smo še razkroju zakona Joeja in Harper, mormonskega para, ki ga dušita Joejeva prikrita homoseksualnost in nezmožnost komunikacije. Podoba razpadajočega sveta, ki vpije po spremembi, čaka na odrešenika.
Nina Rajić Kranjac, ena najprodornejših gledaliških ustvarjalk domačega in širšega prostora, je bila zahtevni nalogi uprizoritve te megalomanske drame več kot kos.
Zgodba Angelov se razvija pozimi, v skoraj apokaliptičnem vremenu, in kot nalašč je po dolgih toplih dneh podaljšanega poletja na dan premiere nastopila precejšnja ohladitev.
Predstava, ki z dvema odmoroma vred traja nekaj več kot šest ur, se prične in konča zunaj gledališke dvorane, na prostem, popelje nas celo na redko izkoriščeno notranje dvorišče Akademskega kolegija, ki se izkaže kot zelo hvaležno prizorišče. Zgodba Angelov se razvija pozimi, v skoraj apokaliptičnem vremenu, in kot nalašč je po dolgih toplih dneh podaljšanega poletja na dan premiere nastopila precejšnja ohladitev z močnim dežjem, ki pa je ponehal ravno med začetkom uvodnega prizora pred vhodom v spodnjo dvorano gledališča.
Takoj je jasno, da predstavo odlikuje izvrstna igralska zasedba nadarjenih domačih igralk in igralcev mlajše generacije (Nataša Keser, Anja Novak, Klemen Kovačič, Stane Tomazin), ki se na odru odlično dopolnjujejo z že prekaljenimi in uveljavljenimi stanovskimi kolegicami in kolegi (Damjana Černe, Primož Bezjak, Boris Kos). Zasedbo pa zaokrožujeta še gosta s Hrvaške: Adrian Pezdirc, eden najobetavnejših hrvaških igralcev mlajše generacije, ter na odru Slovenskega mladinskega gledališča že kar dobro »udomačeni« Jerko Marčić. Nina Rajić Kranjac s spretno režijo in premišljenim odmerjanjem dialoga skozi menjavanje različnih vlog iz vsakega potegne maksimum. Vredno je izpostaviti Natašo Keser, ki je v vseh svojih vlogah, zlasti kot bolničarka ter neprizanesljivi, avtoritativni angel, fantastično prepričljiva, Adrian Pezdirc izkazuje vse odtenke nežnosti, krhkosti, hkrati pa moči in trdoživosti za aidsom obolelega Preda Walterja. Anji Novak uspe nesrečni in osamljeni mormonki Harper, ki uteho zaradi moževe odsotnosti išče v prekomernem jemanju tablet, vdihniti živost, polnokrvnost in karakter.
Nina Rajić Kranjac z različnimi režijskimi prijemi ter spretno rabo scenografije in različnih prizorišč ambiciozno gradi zgodbo in spretno odpira mnoštvo tematik, ki jim zlahka najdemo vzporednice ali odvode v sodobnem času (pandemija koronavirusa, vojne, verski konflikti in pravice LGBTQ+ skupnosti), krmari med resničnimi in sanjskimi svetovi, komičnim in tragičnim. Predstavo dodatno bogati mnoštvo jezikov, v katerih je uprizorjena (vsi so prevajani): poleg slovenščine in hrvaščine lahko slišimo še angleščino, francoščino, jidiš in nekaj aramejščine. Kostumografija izpod rok Marine Sremac ter scenografija Urše Vidic z mestoma bledimi, pastelnimi, skoraj bolno sterilnimi odtenki, spet drugič pa živimi, krvavimi toni odlično pomagata slikati podobo bolnega, razpadajočega, propadajočega, na trenutke grotesknega in fantastičnega sveta, k čemur pripomore tudi glasba Branka Rožmana.
Angeli v Ameriki v režiji Nine Rajić Kranjac (asistent režije je Jaka Smerkolj Simoneti) so šesturna odisejada (ki pa mine presenetljivo hitro) o hrepenenju po tistem, kar je bilo, in upanjem na tisto, kar še prihaja, boleč nemir in negotovost glede prihodnosti, ki hkrati vzbuja slutnjo upanja. Pripoved o tem, da je destrukcija inherentno vpisana v človeško bit in jo je treba sprejeti, saj brez tega uničenja ne more priti do spremembe. Je pogumna in ambiciozna vstopna točka v novo sezono Slovenskega mladinskega gledališča ter po besedah direktorja Tiborja Miheliča Syeda zaobjema nabor tematik, ki jim bodo sledili skozi vso sezono.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.