Zmaga kapitala

Minuli teden bi morala vlada obravnavati novelo zakona o delovnih razmerjih, včasih imenovano tudi mala delavska ustava. V njej so namreč zapisane vse pravice šibkejšega dela v razmerju delavec–delodajalec, to je zaposlenih. Po letu dni pogajanj in usklajevanj med sindikati, delodajalci ter ministrstvom za javno upravo, ministrstvom za finance ter ministrstvom za delo je želel minister za delo Luka Mesec zakonski osnutek končno poslati na vlado. A mu je predsednik vlade Robert Golob pokazal rdeči karton. Na sestanku, kjer bi se koalicija morala dogovoriti o zadevah, ki jih bo vlada obravnavala na naslednji vladni seji, se je premier postavil na delodajalsko stran, ki si je ves čas prizadevala, da do zakonskih sprememb ne bi prišlo, pri čemer je pravila socialnega dialoga tudi zlorabljala. »Predsednik vlade je pokleknil in se v celoti postavil na stran delodajalcev in kapitala,« je dan za tem javno dejal predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj. Dodal je, da je ob tem s prstom pokazal sindikatom, kako je treba ravnati, če želiš biti uspešen pri pogajanjih s to vlado, oziroma »ne trudite se z dialogom, če vidite, da pri meni zaleže samo izsiljevanje«.

Pogajanja med sindikati in delodajalskimi združenji o spremembah zakona o delovnih razmerjih so se na papirju začela 23. septembra lani. Na papirju zato, ker je bila konec septembra formalno ustanovljena pogajalska skupina, ki pa se niti oktobra niti naslednji mesec, to je novembra, ni uspela sestati, saj delodajalci niso uspeli ali hoteli imenovati svojih predstavnikov. Njihova začetna strategija zavlačevanja je torej bila, da niso sporočili imen. Po konstitutivnem srečanju 9. decembra lani, ko so končno razkrili identiteto svojih pogajalcev, pa so bila pogajanja znova ustavljena, ker predstavnikov delodajalcev enostavno ni bilo na srečanja, razkriva časovnica, ki so nam jo poslali z ministrstva za delo. Pogajanja naj bi se tako zares začela 25. januarja letos, a so delodajalske organizacije tedaj uporabile spet druge zvite prijeme. Tako se denimo niso odzivale na predloge nasprotne strani, niso potrjevali zapisnikov, zahtevali so pravico do veta, niso pošiljali svojih predlogov, če pa so jih že formulirali, so preko mukotrpnih postopkov zahtevali, da se do njih opredelijo bodisi vlada ali posamezna ministrstva. Njihov cilj je očitno bil, da se postopek nikoli ne zaključi in da ohranijo sedanje stanje.

»Njihovo igro pozorno opazujem že od začetka te vlade,« pravi predsednica Zveze svobodnih sindikatov (ZSSS) Lidija Jerkič. »Delodajalci so iskali vse mogoče izgovore, da se pogovorov ne bi udeležili, izkoristili so vse mogoče proceduralne mehanizme, da bi postopek čim bolj podaljšali. Neprestano so bili v odhodu, še preden smo se začeli pogovarjati, so že hoteli oditi, potem pa spet dejali, da ne bodo prišli,« razlaga. Prepričana je, da so razlogi za nekonstruktiven pristop delodajalcev tudi politični. Nekateri bi bolj ali manj raje v vladi videli stranko NSi kot pa Levico, Ministrstvu za delo, ki ga vodi Luka Mesec, pa se je s spremembo zakona o delovnih razmerjih vse bolj mudilo, saj je Slovenija že lani zamudila skrajne roke za implementacijo dveh evropskih direktiv, v skladu s katerimi so delavci po vsej EU dobili nekaj dodatnih, sicer simboličnih pravic. Z njimi želi recimo EU spodbuditi zaposlovanje žensk, denimo tako, da bi morali imeti zaposleni po novem pravico do petih dni dopusta, če morajo skrbeti za sorodnike, ki potrebujejo podporo. Ker se je torej mudilo in ker bo Slovenija po 15. novembru dobila približno milijon evrov kazni in potem še vsak dan 3000 evrov, je ministrstvo za delo že 23. junija želelo zaključiti postopek usklajevanja besedila med sindikati in delodajalci.

Razlog, zaradi katerega so delodajalske organizacije v zadnjem obdobju tako glasne, je seveda očiten: lahko še zgolj kaj izgubijo – predvsem zato, ker jim gre tako dobro.

23. junij je bil torej ključni datum. In kaj se je zgodilo? Delodajalci so udeležbo na zaključni seji odpovedali. Predstavniki sindikatov so jih čakali, a jih ni bilo. Ker je ministrstvo za delo zaradi časovne stiske zakon vseeno poslalo naprej v javno obravnavo, so delodajalske organizacije junija protestno zapustile sodelovanje v Ekonomskosocialnem svetu, češ da vlada ne spoštuje socialnega dialoga. Kot češnja na torti pa je potem postopek zavleklo še ministrstvo za finance, kjer so kot nekakšni delodajalski odvetniki zahtevali dodatne krnitve novih delavskih pravic. A na ministrstvu za delo so dopustili dodatne pripombe v upanju, da bo s tem zavlačevanja konec. Strokovne službe vseh ministrstev so zakonu prižgale zeleno luč. Nato pa je sledil obrat. Predsednik vlade Robert Golob se je 9. oktobra sestal s 14 delodajalskimi organizacijami in zbornicami in v naslednjem koraku postopek ustavil. Ta del drame je potekal ta teden: ker je Golob želel v parlamentarni postopek poslati zgolj del zakona z nujnimi evropskimi direktivami, kar bi pomenilo, da je bil ves trud sindikatov zaman, so ti zagrozili s stavko, zato se pogajanja spet nadaljujejo. V času pisanja članka še ni znano, kako se bo ta saga končala. Ne glede na to pa so odprta še mnoga druga vprašanja.

Eno od njih je: zakaj takšno dramatiziranje in nasprotovanje, ko pa so delodajalske organizacije med pogajanji tako ali tako sindikatom priznale zgolj simbolične korake naprej? Lahko se spomnimo, kako se je proces začel: takoj po oblikovanju koalicije z velikimi napovedmi, z obljubami o 30-urnem delovniku, v Levici so obljubljali obvezno božičnico ali štirinajsto plačo ter obvezen dodatek za sobotno delo. Vse te pravice so v številnih državah EU, recimo v Avstriji, Nemčiji, Grčiji ali Italiji, redna praksa. V Italiji nekateri zaposleni dobivajo celo 15. in 16. plačo, v Belgiji božičnico izplačujejo tako rekoč vsa podjetja. V Sloveniji pa naj bi bila ta novost »nedopustna«, delodajalci naj bi, če bi se uveljavila, celo »zaostrili retoriko«, kot so tedaj trdila delodajalska združenja – nekateri njihovi vidnejši predstavniki pa so, kot je že običaj ob nastopu levih koalicij, spet grozili z izselitvijo iz Slovenije. No, po dobrem letu pogajanj so se vsi ti strahovi razblinili. Nič od tega ni prišlo v novelo zakona, še celo najpomembnejša sindikalna zahteva, to je večja zaščita sindikalnih predstavnikov, je v zakonu pristala v najbolj medli obliki.

Ali še drugače: če so se za 8 odstotkov povišali socialni transferji, so se subvencije podjetjem za 30 odstotkov.

A to še zdaleč ni nepomembna delavska pravica v tej državi. Po podatkih Zveze svobodnih sindikatov (ZSSS) so namreč delodajalci med letoma 2021 in 2022 odpustili kar 30 sindikalnih zastopnikov. V veliki večini primerov so se sindikalisti obrnili na sodišča, nato pa, ker je bila ta praksa tako očitno nezakonita, običajno z delodajalci dosegli poravnavo. Delodajalci so v poravnavi odpuščenim sindikalistom po podatkih ZZZS ponudili že tudi 40 tisoč evrov, zaradi česar so le redki vztrajali. A s tem so delodajalci dosegli svoje, delovanje sindikatov so kompromitirali. Če lahko direktor vedno podkupi glavnega sindikalista, je v mnogih podjetjih sindikalna organiziranost povsem izgubila smisel. Sindikati so se zato zavzemali za zakonske spremembe, po katerih bi bil sindikalni zaupnik, ki mu grozi odpoved, v delovnem razmerju vse dotlej, dokler ne bi sodišče pravnomočno odločilo o utemeljenosti odpovedi. Na ministrstvu za delo so se s tem strinjali, ne pa na ministrstvu za finance, kjer so tik pred zdajci v osnutek zakona vnesli dodatek, da se sindikalni zastopnik in delodajalec kljub temu lahko dogovorita »o denarnem nadomestilu namesto zadržanja učinkovanja odpovedi«.

Sindikati se s tem seveda niso strinjali, a so vendarle želeli, da pride takšno besedilo čim prej v parlament, kjer bi ga lahko poslanci popravili z amandmaji. Popustili so, kjer je bilo le mogoče – a očitno še vedno premalo. Vladimir Šega, aktualni predsednik Združenja svetov delavcev Slovenije, ki je pred dvema letoma od svojega tedanjega direktorja prejel pisno opozorilo zaradi neizpolnjevanja delovnih obveznosti in opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je zato javno zapisal, da kompromisen predlog sprememb Zakona o delovnih razmerjih »ni vreden počenega groša – pa še tega bi naj povsem oklestili. Na eni strani skregani, med seboj konkurenčni sindikati, ki jim moč še dodatno zbijajo vedno novi povsem cehovski sindikati. Na drugi strani vedno bolj japijevski, izkušeni ter enotni delodajalci s povsem jasnimi skupnimi cilji, kako delavcem odvzeti še tisto malo moči in pravic ... Vse skupaj pa ’usmerjajo’ teoretiki na ministrstvu, ki nimajo prav nikakršnih izkušenj v korporativi. Odličen recept za razcvet neoliberalizma, kjer se kregamo le še o mezdah. Pa so šla dolga leta truda glede emancipacije dela rakom žvižgat.«

Zakaj torej tak pritisk delodajalcev? Zakaj takšna nepopustljivost? Jakob Počivavšek, vodja sindikata Pergam, pravi, da ima na to vprašanje, o katerem tudi sam že dolgo razmišlja, dva odgovora: »Moja edina interpretacija je, da skušajo delodajalci te spremembe prikazati za veliko bolj pomembne, kot v resnici so, da bi dobili protiutež za neko svojo drugo agendo. To želijo izkoristiti kot vzvod pritiska na ostale ukrepe.« Počivavšek meni, da želijo delodajalci vlado že vnaprej prestrašiti, da ne bi niti pomislila na dodatne davčne obremenitve. To so denimo dodatni prispevek za dolgotrajno oskrbo, pri pokojninski reformi ideja, da bi se izenačile prispevne stopnje, premier omenja tudi uvedbo posebnega davka na bilančno vsoto bank in seveda povišanje davka na dobiček z 19 na 22 odstotkov. Podoben odgovor ima Lidija Jerkič. Če znajo delodajalske organizacije zarobantiti že pri tako minornih vprašanjih, kot je zaščita sindikalnih zaupnikov, v Sloveniji obe strani z dialogom ne bosta rešili največjega problema: da že kakšnih 30 odstotkov podjetij ni obvezanih s kolektivnimi pogodbami. Ta problem želijo sindikati že od leta 2017 rešiti z uvedbo plačnega sistema za zasebni sektor, ki bi veljal v primerih, ko kolektivne pogodbe niso sklenjene.

Zakaj so delodajalske organizacije v zadnjem obdobju tako glasne, je seveda očitno: lahko še zgolj kaj izgubijo – predvsem zato, ker jim gre tako dobro. Dobro gre sicer tudi delavcem. Brezposelnost je rekordno nizka, v zadnjem letu je padla s 4,3 na 3,6 odstotka, rastejo tudi plače, povprečna plača je od lani zrasla za 10 odstotkov. In tudi tistim, ki dela nimajo, to so brezposelni, gre danes veliko bolje kot nekoč. Letos so se proračunski transferji, ki sodijo v kategorijo transferjev za zagotavljanje socialne varnosti – kjer je s 180 milijoni najvišja kategorija denarnih socialnih pomoči –, povišali z lanskih 375 na letošnjih 406 milijonov evrov. Razlog za povišanje socialnih transferjev v trenutku, ko število prejemnikov pada, pa je seveda izključno v tem, da je vlada lani višino socialnih transferjev uskladila z rastjo inflacije. A delodajalcem gre še veliko, veliko bolje.

Delodajalci v Sloveniji vedo, da se jim cedita med in mleko. Vedo, da je v Sloveniji kapital podpovprečno obdavčen, da so nekatere podjetniške oblike, kot je s. p., skorajda oblika davčnih oaz, vedo, da podjetja v povprečju plačujejo pol toliko dohodnine kot ljudje.

Po zadnjih podatkih je finančna uprava meseca avgusta pobrala 125 milijonov evrov davka od dobička pravnih oseb. Ker so pred enim letom podjetja avgusta plačala za 103 milijone evrov tega davka, leta 2021 pa 78 milijonov, lahko sklepamo, da bodo letos dobički za kakšnih 20 odstotkov višji. To je sicer že očitno pri bankah, ki kot živčni sistem gospodarstva najbolje zrcalijo stanje v podjetniškem sektorju. In banke so v Sloveniji po zadnjih podatkih v prvih sedmih mesecih letos imele 791 milijonov evrov čistih obrestnih prihodkov, kar je dvakrat toliko kot v enakem času lani, zaradi česar je tudi bančni dobiček rekorden. Seveda so visoki tudi vsi ostali kazalci. Če smo prej omenili socialne pomoči, omenimo še subvencije gospodarstvu. Glede na redna poročila ministrstva za finance o realizaciji proračuna je država do vključno avgusta privatnim podjetjem in zasebnikom poslala že za 515 milijonov evrov subvencij; lani jih je v istem razdobju 361 milijonov evrov. Ali še drugače: če so se za 8 odstotkov povišali socialni transferji, so se subvencije podjetjem za 30 odstotkov.

Delodajalci v Sloveniji seveda vedo, da se jim cedita med in mleko. Vedo, da je pri nas kapital podpovprečno obdavčen, da so nekatere podjetniške oblike, kot je s. p., skorajda oblika davčnih oaz, vedo, da podjetja v povprečju plačujejo za pol toliko dohodnine kot ljudje. In zato so delodajalci tako glasni. Nekatera njihova najnovejša sporočila so že skrajno melodramatična. Predsednik Kluba slovenskih podjetnikov Joc Pečečnik je recimo minuli teden objavil srce parajoče »Odprto pismo prebivalcem Slovenije«, v katerem si je pomagal tudi s citati stare mame Pavle, seveda do končnega sklepa, da mu mora vlada znižati davčne obremenitve. Zelo glasen je tudi Marjan Trobiš, predsednik Združenja delodajalcev Slovenije, ki je pred tremi leti podprl vlado Janeza Janše. Iz njegovih izjav je danes razvidno, da si koalicije Roberta Goloba res ne želi, predvsem pa ne Levice. Predsednik Gospodarske zbornice Tibor Šimonka je prejšnji teden na RTV Slovenija spet ponovil netočne podatke, češ da je Slovenija po OECD obremenjenosti povprečne plače s socialnimi prispevki vodilna na svetu. To je neresnica – in on to ve. Končno smo bili prejšnji teden priča odprtemu pismu predsednic in predsednikov 14 gospodarskih in kmetijskih organizacij ter združenj, ki so na srečanju s predsednikom vlade Robertom Golobom pozivali, naj koalicija neha obremenjevati gospodarstvo, češ da konkurenčnost pada, da se razmere slabšajo, nalagajo se novi davki in višajo obremenitve.

Predsednik vlade je prejšnji teden prehitro skočil na stran kapitala; če so delodajalci najglasnejši, to še ne pomeni, da se jim tudi godijo največje krivice. To velja tudi pri drugi temi, vprašanju usklajevanja socialnih prispevkov z inflacijo. Medtem ko je premier prijateljeval z delodajalci, je v državnem zboru tudi povsem odkrito skočil na stranko Levica. Poslanec Levice Milan Jakopovič je namreč predsednika vlade javno vprašal, ali res nasprotuje uskladitvi socialnih transferjev z inflacijo, ali je torej teh nekaj deset milijonov v milijardnem proračunu res tako visok strošek, da si ga država ne more privoščiti. Odgovor premierja Goloba je bil oster in napadalen do ministra za delo, družino in socialne zadeve Luke Mesca, pod okrilje katerega sodijo socialni transferji. Dejal je, da je ministrstvo za finance po poplavah vsakemu od resorjev dalo nalogo, naj poišče področja, kjer so mogoči prihranki s čim manj negativnimi posledicami. Vsako od ministrstev naj bi bilo pri tem samostojno: »Danes priti sem in potem izigravati sklepe vlade, na katerih smo bili vsi enotni, je neodgovorno … Pri marsikaterem ministru opažam, da je namenoma pustil izven proračuna tiste (ukrepe), ki jih je najtežje zavrniti tukaj (v parlamentu, op. p.), da si je s tem olajšal delo. Meni je žal, da je to vaš minister.«

A državni sekretar z ministrstva za delo Dan Juvan je na socialnih omrežjih opisal malce drugačno sosledje dogodkov. In sicer, da naj bi že letošnjega marca, torej še pred poplavami in varčevalnimi ukrepi, ministrstvo za finance nasprotovalo letošnji uskladitvi socialnih transferjev: »Ministrstvo za finance je namreč v začetku leta na Ministrstvo za delo izvajalo resne pritiske, da naj zakon o usklajevanju transferjev posameznikom in družinam spremenimo in s tem preprečimo dvig izdatkov za najbolj revna gospodinjstva. To je bilo pred poplavami in pred zahtevami drugim ministrstvom, naj zaradi javnih financ režejo svoje proračune. Podobno se je zgodilo tudi letos. Ministrstvo za delo, ki ga vodimo v Levici, je ob zahtevah po linearnem zniževanju proračunov ne glede na vpliv, ki ga ima to na življenja najbolj ranljivih, odbilo vrsto varčevalnih ukrepov, a ministrstvo za finance je pri svoji zahtevi po neusklajevanju transferjev vztrajalo in to vpisalo v zakon o izvrševanju proračuna, o katerem mora Državni zbor (torej poslanci) še odločati. Zahteva po zmanjšanju izdatkov za transferje posameznikom in gospodinjstvom torej ni nova in ni osnovana niti na uravnoteženju javnih financ niti na odrekanju zaradi poplav (nesolidarno je, da prispevajo tisti, ki imajo najmanj).« Neuradno smo še izvedeli, da naj bi na ministrstvu za finance usklajevanju socialnih transferjev z inflacijo nasprotovali zato, ker zaradi previsokih socialnih pomoči revni niso motivirani za delo in ker revni, ki denar večinoma porabljajo za kupovanje osnovnih dobrin, s tem nadpovprečno vplivajo na rast inflacije. To so sramotne navedbe.

Premier Robert Golob je na začetku svojega mandata z vidika sindikatov, verjetno pa tudi velike večine ostalih, mnogo obetal. Kljub nasprotovanju delodajalcev je njegova vlada dvignila minimalno plačo, z ogromnimi subvencijami so uspeli omiliti podražitve energentov. A kmalu za tem je začel z drugačnimi potezami. Za začetek je s solo akcijo zaustavil davčno reformo, katere namen je bil, da bi v Sloveniji pravičneje obdavčili kapital. Del te reforme je bil tudi nepremičninski davek, kot so ga v koaliciji zapisali v svojo pogodbo, zaradi česar je odstopil državni sekretar na ministrstvu za finance Tilen Božič. Golobova pot je podobna tisti, ki sta jo pred njim opravila že Miro Cerar ali pa Marjan Šarec. Oba sta na volitvah zmagala s podporo ali odobravanjem sindikatov, na začetku svojih mandatov sta tudi sprejela nekaj pozitivnih socialnih potez – nato pa ob preglasnih protestih delodajalcev, ki so jima očitali uvedbo socializma, hitro spremenila politične usmeritve. In seveda kmalu za tem tudi izgubila javnomnenjsko podporo. Golob sicer še ni tam. Čeprav si je prejšnji teden poleg fronte z delodajalci odprl še fronto s sindikati, bo vendarle moral prave namene pokazati s prihajajočim zakonom o obnovi, ki naj bi vseboval tudi dvig davka na dobiček podjetij in davka na bilančno vsoto bank. Pa jih bo res?

POVEZANI ČLANKI:

• Idealni svet po željah kapitala