»Hoteli ste pekel – dobili ga boste!«

Ko so hamasovci 7. oktobra vdrli v Izrael ter brutalno pobili približno tisoč Izraelcev, civilistov, žensk in otrok, so od vseh, ki sicer simpatizirajo s Palestinci, zahtevali, da to palestinsko nasilje obsodijo. Ali brezpogojno in nedvoumno – brez sklicevanja na Netanjahujeve skrajno desne norosti, nečloveške razmere v Gazi in izraelsko vztrajno koloniziranje Zahodnega brega – obsojate Hamasov pokol, se je glasilo vprašanje, za katero bi lahko rekli, da se je napisalo samo (in da je logično, samoumevno ipd.), če se ne bi pojavilo vsakič, ko se udarijo Palestinci in Izrael. Vprašanje je vedno isto: ali brezpogojno obsojate Hamas? Ali brezpogojno obsojate Palestince? In od tega, ki mu postavljajo to vprašanje, vedno terjajo, da odmisli Netanjahujeve skrajno desne norosti, nečloveške razmere v Gazi in izraelsko vztrajno koloniziranje Zahodnega brega. Jasno, vprašanje, ali obsojate Izrael, ne obstaja. Kot da nasilje, ki ga v Gazi in na Zahodnem bregu izvaja Izrael, ni nasilje, temveč le abstrakcija.

Toda tisti, ki sicer simpatizirajo s Palestinci, so morali te dni – po Hamasovem napadu – le malo počakati, pa so lahko vse one, ki sicer simpatizirajo z Izraelom, vprašali: ali obsojate izraelsko nasilje nad Palestinci? Ali obsojate izraelsko bombardiranje Gaze? Izraelci so brutalno udarili po Gazi. Z letali so na hitro pobili več kot 1500 Palestincev, pri obstreljevanju so uporabljali strelivo z belim fosforjem. Gazi so izklopili elektriko in vodo in hrano in gorivo (in vsak izraelski politik – od premiera Benjamina Netanjahuja do obrambnega ministra Joava Galanta in ministra za energetiko Izraela Kaca – je hotel veljati za tega, ki je dal vse to izklopiti, potemtakem za tega, ki je zapovedal to »kolektivno kazen«). Skoraj pol milijona Palestincev se je razselilo. Bolnišnice so pregorevale.

Umirali so civilisti, ženske, otroci. Na stotine otrok. Vreč za mrtve je začelo hitro zmanjkovati. Nekatere soseske so zravnali s tlemi. Petnajst družin so izbrisali.

So simpatizerje Izraela spraševali: ali obsojate izraelski retaliacijski poboj palestinskih civilistov? Ali res mislite, da je nujno, da ljudje doživljajo takšne reči? Se vam zdi res prav, da ljudje umirajo na takšen način?

Izraelski maščevalni pohod je bil tako krut, ekstremen in srhljiv kot Hamasov maščevalni pohod. Zob za zob. Teror za teror. Maščevanje za maščevanje za maščevanje za maščevanje za maščevanje za maščevanje.

Izraelski maščevalni pohod je bil tako krut, ekstremen in srhljiv kot Hamasov maščevalni pohod. Zob za zob. Teror za teror. Maščevanje za maščevanje za maščevanje za maščevanje za maščevanje za maščevanje. Simpatizerji Palestincev bi verjetno lažje obsodili Hamasov napad, če Izrael na vojne zločine ne bi odgovarjal z vojnimi zločini. A vsem je očitno lažje, če pobite Palestince spravijo pod dehumanizirajoči izraz »kolateralna škoda«, ki požre slabo vest, empatijo in vse moralne dileme.

Tisti, ki so Hamasov pokol tako odločno in načelno razglasili za zlo (in ki so simpatizerje Palestincev pozivali, naj ga tudi sami obsodijo in razglasijo za zlo), potem niso mogli ravno reči, da izraelsko maščevanje – neselektivni poboj civilistov, tudi številnih otrok – ni bil zlo. Mar ni pokol že sam po sebi zlo, nekaj negativnega in nesprejemljivega? Ne, mimo tega, kar je storil Izrael, niso mogli kar tako – vsaj ne brez moralne treme, brez moralnega mačka, brez moralnega spačka, brez moralne teme (ki jo kakopak še dodatno komplicirajo sodobni algoritmični stroji za dezinformiranje, manipuliranje, fabriciranje, globoko fejkanje, polariziranje, radikaliziranje in selektivno ogorčenje).

Ko so gledali vojno med Izraelom in Palestinci (no, med goljatskim Izraelom in davidsko Gazo), so dobili prenekatero asociacijo na vojno med Ukrajino in Rusijo – goljatsko okupatorko, ki hoče Ukrajince pregnati z njihovega ozemlja. To, kar hoče Rusija storiti v Ukrajini, je Izraelu že davno uspelo – tako davno, da je vedno »objektivnemu« in »sočutnemu« Zahodu povsem vseeno, čigavo je bilo »nekoč« to ozemlje (spomnite se le, kako slabo so jo v Ameriki odnesli staroselci, izvirni lastniki »Amerik«), da se njegov moralni okvir čedalje bolj oži in da neverjetno lahkotno sprejema retoriko, ki kolonizatorjem priznava poseben status: kolonizatorji so privilegirani, v zahodnih očeh imajo prednost pred koloniziranci, so nad mednarodnim pravom, uživajo mednarodno zaščito.

Si predstavljate, da bi ta logika veljala v primeru Rusije in Ukrajine? Si predstavljate, da bi Ukrajincem očitali, da so njihovi napadi na ruske okupacijske sile »neizzvani«? Si predstavljate, da bi Ukrajincem očitali, da so njihove ofenzive »neizzvane«? Si predstavljate, da bi Ukrajincem očitali, da so izvedli »invazijo« na Donbas? Kot da lahko »vdreš« v svojo domovino in nanjo izvedeš »invazijo«! 

Rusija si je anektirala Krimski polotok, zdaj si hoče še Donbas – mar si Izrael s čedalje brutalnejšim naseljevanjem postopoma ne priključuje Zahodnega brega? Mar ni to aneksija? Zato je še toliko bolj noro, da vlečejo enačaj med Izraelom in Ukrajino.

In ta večna, neskončna vojna je vse to legitimirala, še več, delovala je kot dimna zavesa, saj Zahodu omogoča, da reče: oh, te vojne ne bo nikoli konec, nič se ne spremeni, vse je po starem, nič ne moremo, najbolje, da jih pustimo pri miru, to ni naša stvar, naj se dogovorijo, če hočejo, če pa ne, pač ne! Kar bodo sejali, bodo želi! Mi smo naredili svoje! Dovolj jih imamo!

»Postrelite jih!«

Da ta vojna ni ničesar spremenila, ne drži – ta večna, neskončna vojna je legitimirala prav permanentno izraelsko okupacijo, ritualno širitev izraelskih naselbin na Zahodnem bregu in getoizacijo Palestincev. Ta večna, neskončna vojna je Zahod tako »utrudila«, da raje gleda stran. Ta večna, neskončna vojna je izbrisala kontekst, povozila kompleksnost, poenostavila zgodovino, Gazo – in Zahodni breg – spremenila v abstrakcijo in implementirala dvojne standarde. Ta večna, neskončna vojna je dosegla, da Zahod – ta kombinacija sobe odmevov in slabo informiranih politikov – vidi zločine, žrtve, otroke, civiliste, nedolžne, trpljenje, teror, ugrabitve, jemanje talcev, ideale, vojne zločine, tragedijo, freedom fighters in »pravico do samoobrambe« le na eni strani, kakor tudi ljubeče starše vidi le na eni strani, za Palestince pa pravijo, da svoje otroke uporabljajo kot »ščit«.

Ta večna, neskončna vojna je Zahodu, slepemu za vse tiste svatbe, ki so jih v Afganistanu, Iraku in Pakistanu razstrelili ameriški droni, vcepila navado (res železno srajco), da sožalje v takšnih situacijah izreka le Izraelcem, ne pa tudi Palestincem. Ta večna, neskončna vojna je ustvarila vtis, da so Palestinci nedorasli, da so kot otroci (le »iranski vazali«, nesposobni skrbeti zase), tako da si ne zaslužijo ne države, ne suverenosti, ne pravice do državnosti, ne pravice do samoodločbe in ne pravice do normalnega, svobodnega življenja (ampak apartheid, ječo, bedo). Ta večna, neskončna vojna je ustvarila vtis, da so Palestinci tam priseljenci. To dobro poznamo tudi mi – koroški heimatdienstovci so koroške Slovence prikazovali kot priseljence. Še vedno jih.

Te dni smo spet slišali: tu ne bo nikoli miru, ker Izraelci ne bodo popuščali, dokler se ne bodo čutili varne. V koncesije in kompromise ne bodo privolili, dokler se ne bodo čutili varne. Nič se ne bo spremenilo, dokler se Izraelci ne bodo čutili varne. Vse bo ostalo tako, kot je, dokler se Izraelci ne bodo čutili varne. Kar pomeni: Gaza bo ostala »velikansko koncentracijsko taborišče« (za kar jo je leta 2004 označil direktor izraelskega sveta za nacionalno varnost Giora Eiland) in »največja ječa na prostem« (kot jo označujejo človekoljubne organizacije), dokler se Izraelci ne bodo čutili varne. Izraelski apartheid ne bo razpuščen, dokler se Izraelci ne bodo čutili varne. Izraelska vojska bo merila v »vojaške cilje« in »po nesreči« zadevala civiliste, dokler se Izraelci ne bodo čutili varne. Gaza bo ostala blokirana, dokler se Izraelci ne bodo čutili varne. Palestinci bodo ostali podjarmljeni in diskriminirani, dokler se Izraelci ne bodo čutili varne. Palestinci ne bodo enakopravni, dokler se Izraelci ne bodo čutili varne. In tako dalje. Izrael je zadnja leta izvedel kopico napadov na Gazo – je zaradi tega kaj varnejši?

A ključna fraza je torej – dokler se Izraelci ne bodo čutili varne. Še en torej: če bi se Izraelci čutili varne, bi bilo vse okej. In tu je problem: Izraelci se ne bodo nikoli čutili varne – vedno jih bo strašila in zastraševala skrajna desnica. Vprašanje je le, kako velik manevrski prostor za zastraševanje bo imela. Trenutno ima zelo velikega: Benjamin Netanjahu namreč vodi najskrajnejšo vlado v izraelski zgodovini. Ker so ga tradicionalni konservativci zaradi korupcije zapustili, je lahko politično preživel le tako, da se je obdal z desničarskimi ekstremisti, res skrajnimi, ultraortodoksnimi, militantnimi, rasističnimi, fundamentalističnimi skrajneži. Avtokratski pravosodni minister Jariv Levin, ki hoče pravosodje podrediti politiki, agresivno navija za izraelsko vse nasilnejše naseljevanje zasedenih ozemelj na Zahodnem bregu in v vzhodnem Jeruzalemu, finančni minister Bezalel Smotrič bi Palestince preprosto zbuldožiral, Itamar Ben Gvir, ultranacionalist, rasist in vodja skrajno desne stranke Ocma jehudit (Judovska moč), zdaj minister za nacionalno varnost, pa – no, ko je bil mlad, ga v izraelsko vojsko niso vzeli, ker je bil preveč skrajen. Preveč fanatičen. Tudi kasneje je slavil rabine, ki so zahtevali, da vsem izraelskim državljanom arabskega rodu vzamejo izraelsko državljanstvo, da Izrael segregirajo in da prepovejo zakonske zveze med judi in nejudi, častil je Barucha Goldsteina, ki je leta 1994 v džamiji na Zahodnem bregu pobil 29 Palestincev. Leta 1995 je poziral z emblemom, ki ga je strgal z avta premiera Jicaka Rabina, rekoč: »Tako kot smo dobili ta emblem, bomo dobili tudi Rabina!« Rabin, ki je s palestinsko stranjo podpisal mirovni sporazum, je malce kasneje padel pod streli fanatičnega atentatorja. Ko je pred dvema letoma v vzhodnem Jeruzalemu videl Palestince, ki mečejo kamenje, je populistično vzkliknil: »Postrelite jih!« In potegnil pištolo.

Ker se je Netanjahu ustrašil za svojo prihodnost, je bil voljan v svoj tabor sprejeti Ben Gvirja, je za New York Times rekel Tomer Persiko, raziskovalec na jeruzalemskem Inštitutu Šaloma Hartmana: »To v celoti spremeni izraelski politični zemljevid.« Ker se je Netanjahu ustrašil za svojo prihodnost, se je politično poročil s skrajnimi desničarji, ki strašijo Izraelce. Očitno pa so prestrašili tudi Palestince. Oboji so imeli dovolj razlogov, da se niso čutili varne.

Miru ne bo, dokler se Izraelci ne bodo čutili varne, varne pa se ne bodo čutili, dokler bo na oblasti skrajna desnica, ki straši oboje, Izraelce in Palestince. Toliko slabše, če skrajna desnica, ki jo pri življenju ohranja podžiganje strahu pred »notranjim« in »zunanjim« sovražnikom, politične nasvete pobira iz svoje svete knjige – in če politično vizijo iz svoje svete knjige pobira tudi druga stran (Hamas), potem tu, kot je nekoč rekel Christopher Hitchens, ne bo nikoli miru.

»Najneodgovornejša vlada v izraelski zgodovini«

Hamasov napad je vse bolj ko ne navdal z grozo in zgroženostjo, obenem pa tudi z začudenjem, da je Hamas sploh storil to, kar je storil. Skušali smo razumeti, kaj se je zgodilo. Zakaj je Hamas to storil? Zakaj je izraelski skrajno desni vladi prinesel na pladnju »izraelski 11. september« – zakaj ji je dobesedno serviral razlog za shock & awe, ki bi bil za Palestince v Gazi tako poguben, kot je bil za Iračane poguben ameriški shock & awe? Zakaj je nad Gazo klical letala, rakete, smrt? Verjetno ne le zato, ker so jo v zadnjih letih »zasenčili« Irak, Jemen, Sirija, Gorski Karabah in Ukrajina, ali pa zato, ker bi hotel zasenčiti Fatah, svojega tekmeca z Zahodnega brega.

Hamasov pokol ni bil nič iracionalnega – ni padel z neba. Toda rekli boste: v tem ni bilo nič racionalnega! To je bilo noro, samomorilsko, avtodestruktivno – hamasovci so se vendar zavedali strašnih posledic svojega početja, strašnega izraelskega maščevanja, strašnega izraelskega srda! Saj so vedeli, kaj čaka Gazo! Vedeli so, da bo najhujšemu palestinskemu napadu na Izrael sledil najhujši napad na Gazo! Še toliko bolj, ker je v Izraelu na oblasti skrajna desnica – militantna, antipalestinska.

Kaj, če so napadli prav zato, ker so se zavedali strašnih posledic svojih dejanj? Kaj, če so napadli prav zato, ker so vedeli, kaj se bo zgodilo? Kaj, če so napadli prav zato, ker so vedeli, da bo reakcija skrajno desne vlade res srdita? Kaj, če so napadli prav zato, ker so hoteli to vlado izzvati?

Samo pomislite: kaj, če so si rekli – itak nimamo kaj izgubiti. V Gazi je itak že leta in leta in leta tako hudo, da huje pravzaprav ne more biti – živimo v koncentracijskem taborišču, apartheidu, večni humanitarni in ekološki krizi ter obsednem stanju, mučijo nas bedne plače (povprečna plača znaša 167 dolarjev), revščina, visoka brezposelnost, podhranjenost, tesnoba, aretacije, nočne racije, policijske ure, deložacije in obup, povsem smo degradirani in razčlovečeni, smo brez pravic, brez dostopa do zdravstva in izobrazbe, brez pitne vode in brez pravega političnega življenja, normalne ekonomije ni, utapljamo se v politicidu, odrezani smo od sveta, podjarmljeni, begunci brez države, drugorazredni ljudje, trpimo pod blokado in rasizmom, nikamor ne moremo, nenehno smo zatirani, kulturno brisani in oblegani, neprestano nas žalijo in provocirajo (Ben Gvir, ki ga Evropska unija bojkotira, je recimo kljub svarilom obiskal jeruzalemski kompleks mošeje Al Aksa), neprenehoma nas demonizirajo, izrivajo, razlaščajo, razseljujejo in preseljujejo (a iz naše zgodovine nas ne morejo izseliti), otroci umirajo, vsakič, ko se upremo, nas prikazujejo kot divjake in genocidne pošasti in tej agoniji ni videti konca. Nič se nikoli ne spremeni. Vse ostaja tako, kot je. Nihče nas več ne opazi. Živi mrtveci smo – brez prihodnosti.

Benjamin Netanjahu vodi najskrajnejšo vlado v izraelski zgodovini. Ker so ga tradicionalni konservativci zaradi korupcije zapustili, je lahko preživel le tako, da se je obdal z ekstremisti.

Prav res, kaj, če so brali Fanonov Upor prekletih in si rekli: naš položaj je tako obupen, brezizhoden in zapečaten, da nimamo kaj izgubiti in da nas lahko morda reši le to, da eksplodiramo in sodu izbijemo dno, potemtakem to, da smo strašni, ekstremni, nezaslišani? Kaj, če so si rekli: zakaj ne bi sodu izbili dna prav zdaj, ko je v Izraelu na oblasti skrajna desnica, ki itak komaj čaka teroristične napade (in povode za vojno, še toliko bolj, ker so proti tej vladi – in njenim poskusom, da bi si podredila pravosodje – malo pred Hamasovim napadom prirejali množične protestne shode, ki so jih razbijali z vodnimi topovi in solzivcem), in ko obenem zahodni svet tako odločno obsoja Rusijo, njen napad na Ukrajino in njene teritorialne, okupacijske pretenzije, kar bi moralo zahodni svet spomniti na izraelske teritorialne, okupacijske pretenzije?

Kaj, če so strašni, ekstremni, nezaslišani pokol nad Izraelci – ta overkill – povzročili prav zato, da bi spodbudili izraelski divji gnev, slepi bes skrajne desnice, da bi jo emocionalno in vojaško sprovocirali – in da bi svet ta izraelski shock & awe, izraelsko totalno dehumanizacijo Gaze in Palestincev, videl na odprti sceni? Kaj, če so si rekli: če apatičnega, moralno upehanega in solipsističnega Zahoda ne gane naše trpljenje, ga bo potem morda ganilo in premaknilo vsaj to! Kaj, če so hoteli Netanjahujevo skrajno desno vlado (»najneodgovornejšo vlado v izraelski zgodovini«, pravi izraelski časopis Haaretz, ki za teroristični napad krivi kar samega Netanjahuja, ki ni bil sposoben identificirati nevarnosti, v katero je s svojo politiko anektiranja, razlaščanja ter ignoriranja obstoja Palestincev in njihovih pravic vodil Izrael), ki hlepi po pretiravanju in militantni ekscesnosti, zvleči v »past« – in ji omogočiti, da pretirava, da je kruta in da se znese nad Gazo, ker je to edini način, da jih bo Zahod opazil, da bo torej končno spregledal ter reagiral in stisnil Izrael?

»Spremenili bomo Bližnji vzhod!«

Netanjahujeva vlada je Hamasov napad že ponotranjila kot izraelski »11. september«, zato je že kazalo, da se bo nanj odzvala tako, kot se je Amerika odzvala na svoj 11. september. Vse se je ujemalo: zgodil se je islamistični napad (Al Kaido je zamenjal Hamas), oblasti so rekle, da je bil »neizzvan« (saj veste, da se je kar zgodil, brez razloga), varnostno-obveščevalne službe so zatajile, sledilo je ogorčenje, rasizem in šovinizem sta doživljala nove in nove metastaze, pojavile so se dezinformacije, fabrikacije in teorije zarote (kot da to, kar se je zgodilo, ni dovolj grozljivo!), to je napad na našo svobodo in demokracijo, so rekli, slišali smo fraze kot »Zravnajte jih z zemljo«, vsi – na čelu z izraelskim predsednikom Jicakom Hercogom, ki je oznanil, da v Gazi ni »nedolžnih« (če so, zakaj se potem ne uprejo Hamasu in ga zrušijo, je dodal) – so hoteli Palestince kolektivno kaznovati, napovedali so vojno proti terorju in obračun z novo »osjo zla« (Hamas, Iran, Hezbolah, Sirija), napovedovali so strašno retaliacijo, kopensko invazijo, uničenje Hamasa, okupacijo Gaze in maščevanje Iranu, »povezanemu« s Hamasom, ki je bil izraelska investicija. Tako kot je bila Al Kaida ameriška investicija. Netanjahu je namreč svoje privržence – člane stranke Likud – še leta 2019 pozival, naj financirajo Hamas, ker je to najpriročnejši način, da razkoljejo Palestince in preprečijo nastanek palestinske države.

Dalje: Netanjahujeva vlada je vsako kritiko vlade razglasila za izdajo, podžigati je začela »patriotsko« slo po maščevanju, Palestince je začela dehumanizirati, nekateri so pozivali, naj Gazo izbrišejo z jedrsko bombo, drugi pa so obljubljali, da bodo Gazo spremenili v »mesto šotorov«. »Hoteli ste pekel – dobili ga boste,« je vzkliknil general Gasan Alian. Obrambni minister Joav Galant: »Borimo se proti človeškim živalim.« Finančni minister Bezalel Smotrič: »Biti moramo kruti, na jetnike pa ne smemo preveč misliti.« Ministrica za napredek žensk May Golan: »Vso infrastrukturo v Gazi je treba uničiti do temeljev in takoj izklopiti vso elektriko. Nismo v vojni s Hamasom, temveč z državo Gazo.«

Netanjahu pa: »Spremenili bomo Bližnji vzhod.«

Vprašanje je le, ali si svet lahko privošči še eno spremembo Bližnjega vzhoda. Vsi se še dobro spomnimo, kako so Američani po 11. septembru napovedovali, da bodo spremenili Bližnji vzhod, kakor se vsi še predobro spomnimo, kako so ga potem res spremenili – v vojnah, ki so sledile (Afganistan, Irak, Pakistan, Sirija, Libija, Somalija, Jemen), je umrlo na milijone civilistov, na milijone se jih je razselilo, na milijone jih je zbežalo (tudi mimo nas, oh, še vedno bežijo!), Al Kaido je zasenčila Islamska država, svet je preplavil teror, pa tudi fašizem, ki ga je opolnomočil prihod beguncev in ki Jude bolj ogroža kot Palestinci. Leta 2017 so neonacisti in klanovci v Trumpovi Ameriki vzklikali: »Judje nas ne bodo zamenjali!« Leto kasneje je ameriški fašist v pittsburški sinagogi pobil 11 Judov.

Ja, Amerika je po 11. septembru spremenila Bližnji vzhod – in svet. In nihče ni dvomil, da bi lahko to storil tudi Izrael, navsezadnje, zelo dobro se spomnimo vseh tistih izraelskih invazij v Gazo in represalij (zaradi samorazstrelitev in raketiranja Izraela), vseh tistih izraelskih vojaških operacij s poetičnimi imeni (Operacija Poletno deževje, Operacija Jesenski oblaki, Operacija Vroča zima ipd.) in tiste disproporcionalne moči, s katero vedno znova po Gazi udari Izrael.

Svetovna javnost je pričakovala hujšo izraelsko retaliacijo kot kadarkoli. Najhujšo doslej – tektonsko, disruptivno, apokaliptično. A tako kot je Hamas računal na peklenski shock & awe Netanjahujeve vlade, se je Zahod očitno ustrašil tega pekla. Ustrašil se je tega nenadnega spreminjanja Bližnjega vzhoda (in sveta), ustrašil se je slepe retaliacije skrajne desnice, ustrašil se je vojnih zločinov, ki so jih Netanjahu in njegovi ministri kar sami napovedovali in ki bi jih bilo težje relativizirati in upravičiti kot v Iraku – ustrašil se je, da bi vse skupaj vendarle izgledalo preveč grdo.

In Zahod je povsem očitno diplomatsko posredoval – Netanjahu je invazijo prestavil. Pekel – destrukcijo Gaze, apokaliptični shock & awe – je odpovedal. Stebri Zahoda so mu očitno rekli: nehaj! Ustavi se! Ne nori! Ne pobijaj palestinskih civilistov! Ne pobijaj jih na slepo in brezglavo! Počakaj! Daj jim elektriko in vodo! Odpri humanitarne koridorje! Podpiramo te – samo ne pobijaj Palestincev!

Netanjahu je kopensko invazijo v Gazo – in totalno destrukcijo Gaze – prestavil, sicer pa je vse po starem: izraelska vojska obstreljuje Gazo ter cilja teroriste in zadene civiliste, včasih tudi bolnišnico, tako da potem umre petsto civilistov. Nič novega – Izrael počne le to, kar je počel v prejšnjih »operacijah«, v letih 2006, 2008, 2012, 2014 in 2021, ko so izginjale bolnišnice, šole in cele družine.

Tudi ameriški predsednik Joe Biden je odletel k Netanjahuju (in ameriški predsedniki ne hodijo prav pogosto v vojne cone!), ga objel, se mu smehljal in dobrikal – vsaj za hip ali dva se je zdelo, da se je v regijo vrnila diplomacija.

Vsaj za hip ali dva – ne vemo, kaj se bo zgodilo. Ne vemo, kakšne sile je sprožil Hamasov napad – in kakšne sile bo sprožila izraelska retaliacija. A obetala se je strahovita, kaotična, katastrofalna vojna, ki bi lahko iztirila Bližnji vzhod. In svet. In stoletje.

Vprašanje je le: ali bodo ustavili skrajno desnico? Tu, v tej situaciji, pač vidimo, kaj se zgodi, ko ima skrajna desnica proste roke, ko lahko »končno« počne, kar hoče, ko se ji končno »izpolnijo« sanje, ko se ji ni treba več zadrževati in ko lahko svobodno in brez zadržkov izreče svojo »resnico« o drugačnih – ko lahko torej z drugačnimi naredi to, kar si od nekdaj želi.

Tu, v tej situaciji, pa tudi vidimo, kaj se zgodi, če skrajni desnici – Netanjahuju in njegovim – leta in leta gledaš skozi prste, če ji leta in leta zagotavljaš popolno imuniteto, če ji leta in leta pustiš, da počne, kar hoče. Zahod Palestine ni hotel ne poznati ne priznati, s tem pa je legitimiral početje izraelske skrajne desnice, ki tako rekoč religiozno veruje, da si Palestinci ne zaslužijo pravic. Še huje, s tem, ko Zahod ni hotel priznati Palestine, je dal izraelski skrajni desnici signal, da lahko s Palestinci počne, kar hoče, in da lahko vse ostane tako, kot je. Kar pomeni, da je Palestince prepustil izolaciji, diskriminaciji, represiji, nasilju, zastraševanju, obstreljevanju, neenakosti, trpljenju, rasizmu, poniževanju, gradnji zidu, blokadi, uničevanju šol, bolnišnic in druge kritične infrastrukture, okupaciji, nenasitnemu naseljevanju okupiranih ozemelj, ofenzivam, vojnim zločinom, apartheidu, velikanskemu koncentracijskemu taborišču, največji ječi na prostem. Ko pride do Palestincev, mednarodno pravo čudežno izgine. Izgine pa tudi ogorčenje.

Zakaj Biden ne odleti še k Putinu in ga prepriča, naj neha pobijati Ukrajince? Za začetek. Ustavi se! Počakaj! Zakaj se diplomacija ne vrne še v to regijo?

Zahod, ki je svoje življenje posvetil oboroževanju Izraela, je skušal celo normalizirati odnose med Izraelom in arabskimi državami – kot da je ta normalizacija mogoča brez rešitve palestinskega vprašanja in normalizacije Palestine! Kot da bo na Bližnjem vzhodu in sploh vsem bolje, če Palestince preprosto ignorirajo. Kot da Palestine ni na Bližnjem vzhodu. Kot da so jo izbrisali.

Pa vendar: ob tej hipni, nepričakovani vrnitvi diplomacije smo lahko le vzdihnili: zakaj Biden ne odleti še k Putinu in ga prepriča, naj neha pobijati Ukrajince? Za začetek. Ustavi se! Počakaj! Zakaj se diplomacija ne vrne še v to regijo?

Bi se z diplomacijo blamirali? Zakaj se ne bi blamirali v dobro Ukrajincev? In Palestincev. In Bližnjega vzhoda. In človeštva.

A ironija ne bi mogla biti večja: vrnitev diplomacije je izsilil prav Hamas, ki je nad samo diplomacijo že davno obupal.

In ja, jebeni Bono bi lahko že končno opazil, da ob lepih izraelskih otrocih obstajajo tudi lepi palestinski otroci.