Somrak volkov

Zadnja leta je nastalo kar nekaj dokumentarnih filmov in serij, ki slavijo véliko vrnitev volkov v številne evropske regije, od koder jih je nekoč odstranil človek. Volkovi so ena izmed redkih živalskih vrst, ki pozitivno vplivajo na celoten ekosistem, rastlinstvo in živalstvo, in ponovno vzpostavitev nekoliko bolj naravnih procesov v naravnem okolju. Da o tem ni več nikakršnega dvoma, kažejo raziskave o vplivu volkov na naravno okolje tri desetletja po ponovni naselitvi v najstarejšem narodnem parku Yellowstone v ZDA. A vsaj v Evropi je te pravljice zdaj očitno konec.

Na ravni EU se že dlje krepi pritisk rejcev drobnice na evropsko komisijo, naj volkovom odvzame status varovane vrste, ker jih je preveč in povzročajo preveč škode. Na čelu evropske komisije je sicer predsednica Ursula Von der Leyen, ki ima o tem zagotovo izdelano (osebno) mnenje, saj je pred letom njenega ponija Dolly ubil volk.

V Sloveniji je zadnje čase med glasnejšimi zagovorniki posega v populacijo volkov nekdanji pravosodni minister Aleš Zalar, zdaj direktor Rekreacijsko-turističnega centra Zatrnik, ki upravlja smučišče v občini Gorje. Zalar javnost redno obvešča o napadih volkov na drobnico, ki se jih je v zadnjem času zvrstilo več zapored, in se pri pristojnih državnih organih trudi posredovati za odstrel. V občini Gorje bodo zagotovo, če niso že, izpeljali odstrel tako imenovanih problematičnih volkov, ki ga zakonodaja pod določenimi pogoji dovoljuje, čeprav gre v skladu s še veljavnimi evropskimi direktivami za zelo varovano živalsko vrsto.

A »trajnostno« upravljanje populacije volkov je, ker gre za vrsto, res pomembno za ekosistem, precej bolj zapleteno vprašanje. Dr. Miha Krofel z Biotehniške fakultete v Ljubljani pojasnjuje, da s »trajnostnim« poseganjem v populacijo lahko »celo še povečamo verjetnost za škodo. To je morda slišati paradoksalno in marsikdo bi si predstavljal, da manj volkov pomeni manj škode – podobno kot manj ovc pomeni manj objedanja trave. Vendar volk ni ovca, ampak gre za vrsto s precej razvitim socialnim sistemom,« pojasnjuje in dodaja, da lahko posledice tovrstnega odstrela razumemo samo, če razumemo odnose med pripadniki istega tropa. Kot pravi, imajo volkovi močan mehanizem samoregulacije, ki preprečuje, da bi se na nekem območju preveč namnožili. »To je zelo pomembno, saj so na koncu prehranjevalne verige, in če sami sebe ne bi omejevali, bi kmalu iztrebili svoj plen. Zato se je med evolucijo razvil sistem, ki temelji na teritorialnosti.« V praksi to pomeni, da vsak trop brani svoje ozemlje pred drugimi volkovi. Zato se z odstrelom volkov ne more resno vplivati na njihovo številnost, razen seveda, če se ne odločimo za iztrebitev celotne populacije.

In kaj se zgodi ob odstrelu? Če se odstreli kateri od ključnih članov tropa, imajo lahko preživeli volkovi težave pri lovu svojega naravnega plena »in se zato lahko pogosteje odločijo za lov na živali, ki jih je lažje ujeti, to pa je recimo drobnica, ki ni zaščitena. To razloži opažanja, zakaj se škoda na drobnici včasih po odstrelu volkov še poveča.« Lovni uspeh volkov pri lovu na divje prašiče, jelenjad in srnjad je odvisen od tega, kako dobro uigrana ekipa so. »Podoben problem zato nastane, če se odstreli celoten trop. V tem primeru izpraznjeni teritorij običajno hitro naselijo novi, mladi volkovi, ki pa so sprva še neizkušeni pri lovu, in raziskave so pokazale, da tudi takšni volkovi pogosteje napadajo domače živali in škoda se spet poveča.«

Zdi se, da se utegnejo – širše v Evropi in pri nas – ponoviti omenjene napake, volkovi pa ponovno doživeti iztrebljanje. A če je bil nekoč še sprejemljiv izgovor, da se je to dogajalo iz nevednosti, danes ni več tako.