Borja Borka

 |  Mladina 43  |  Kultura  |  Plošča

Sampha: Lahai

2023, Young

+ + + +

Precej neverjetno se zdi, da je Sampha Sisay ravnokar izdal šele drugi dolgometražec. Južnolondonskega klaviaturista in vokalista z nevsiljivo nežnim glasom, ki se sicer dosledno izogiba žarometom, smo se že dodobra navadili kot stalnice svežine londonskega miljeja novega popa, skupaj z recimo Jessie Ware, skupino The xx, FKA twigs, Michaelom Kiwanuko ... Prvič smo ga opazili, ko je malce pokukal iz sence pred več kot desetletjem – kot gost pri prvih resnejših založniških potezah kolega, veščega kombinatorca klubske elektronike in popa SBTRKT-ja. Prvi konkretnejši samostojni založniški korak je sledil leta 2013 z malo ploščo Dual. Do prvenca Process je potem minilo ogromno časa. A ne zaman. Za ta album je Sampha leta 2017 prejel ugledno nagrado mercury in naziv plate leta – torej glavno nagrado – na podelitvi Worldwide, ki jo vodi Gilles Peterson. Album je bil brez dvoma eden vrhuncev širše krajine popa tistega leta. Ni pretirano sledil pravilom igre, četudi je šlo za projekt nekričečega tona in popolnih razmerij, na katerem je vse na svojem mestu.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Borja Borka

 |  Mladina 43  |  Kultura  |  Plošča

+ + + +

Precej neverjetno se zdi, da je Sampha Sisay ravnokar izdal šele drugi dolgometražec. Južnolondonskega klaviaturista in vokalista z nevsiljivo nežnim glasom, ki se sicer dosledno izogiba žarometom, smo se že dodobra navadili kot stalnice svežine londonskega miljeja novega popa, skupaj z recimo Jessie Ware, skupino The xx, FKA twigs, Michaelom Kiwanuko ... Prvič smo ga opazili, ko je malce pokukal iz sence pred več kot desetletjem – kot gost pri prvih resnejših založniških potezah kolega, veščega kombinatorca klubske elektronike in popa SBTRKT-ja. Prvi konkretnejši samostojni založniški korak je sledil leta 2013 z malo ploščo Dual. Do prvenca Process je potem minilo ogromno časa. A ne zaman. Za ta album je Sampha leta 2017 prejel ugledno nagrado mercury in naziv plate leta – torej glavno nagrado – na podelitvi Worldwide, ki jo vodi Gilles Peterson. Album je bil brez dvoma eden vrhuncev širše krajine popa tistega leta. Ni pretirano sledil pravilom igre, četudi je šlo za projekt nekričečega tona in popolnih razmerij, na katerem je vse na svojem mestu.

Nadaljevanje ni povsem drugačno. Z albumom Process se je poslovil od mame, Lahai je naslovljen po Sisayevem dedku. Hkrati je glavni navdih za nastanek albuma zgodba Jonathan Livingstone Galeb. Tako kot glavnino prvenca tudi jedro plošče Lahai pričakovano gradijo klavirske balade, ki pa so tako skrbno napisane, tako domiselno sproducirane in tako razgibane, da je strah pred ravnico enoličnosti odveč. Ene so povsem zračne, druge rahlo obtežene s programiranimi ritmi, tretje malce bolj raziskovalne, razpršene in manj klasične. Nekateri ritmi so tudi igrivo dinamično živahni – odigrani, za kar je poskrbel eden redkih gostov na plošči, bobnar Yussef Dayes. Prav tovrstne pritajene intervencije in subtilnosti (dodamo lahko redke zmerne manipulacije glasu in detajlna aranžmajska presenečenja) so ključne, delujejo kot nujna opora sicer nekoliko sterilnemu in dobro zastavljenemu dramaturškemu loku potrpežljivega in zmernega stopnjevanja – melodičnega razvoja. Prevladuje minimalizem melodij, ki zadenejo.

Počasi in z občutkom – Samphi se z grajenjem diskografije ne mudi nikamor.

Počasi in z občutkom – Samphi se z grajenjem diskografije ne mudi nikamor.

Sampha je mojster baladnega zapeljevanja brez cenenih trikov in klišejev večnih tem pop muzik. Poleg njegovega prepričljivega songwritinga je končno zvočnost albuma najbolj zaznamoval španski producent El Guincho, ki ni neznanec v glasbeni industriji – sodeloval je pri nastanku izjemno ambiciozne Björkine plate Biophilia in med drugim podpisal lep kupček singlic španske atrakcije Rosalíe.

Album, ki je posnet tako brezhibno, natančno in perfektno, da že meji na dolgočasnost. A je hkrati narejen tako detajlno in dosledno, da nas povleče vase. Krhka čvrstost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.