Upor prekletih

Palestinci ponavljajo, da so okupirani in da izraelska okupacija traja že 75 let. Kar pomeni dvoje. Prvič, da so že 75 let v »liku« okupiranca. In drugič, da na svojo sedanjost, preteklost in prihodnost – na vse, kar se dogaja in se je dogajalo v Gazi in na Zahodnem bregu – gledajo skozi specifične oči okupiranca, koloniziranca.

Če hočemo razumeti, kaj se dogaja v Gazi in na Zahodnem bregu, če hočemo razumeti, kaj se je zgodilo 7. oktobra, ko so Palestinci pobegnili iz Gaze in strahovito pobili 1400 Izraelcev, in če hočemo razumeti sporočilo nezaslišane pretiranosti tega pokola, moramo razumeti, kaj vidijo te okupirančeve oči. Če pa hočemo razumeti te oči, moramo prebrati knjigo Upor prekletih (Les Damnés de la Terre), v kateri je Frantz Fanon, afrokaribski psihiater, filozof in pisatelj, leta 1961, potemtakem pred mnogimi, davnimi leti, briljantno anticipiral ne le te oči, ampak tudi to, kar te oči – okupirančeve, kolonizirančeve oči – vidijo.

Fanon je Upor prekletih napisal v času, ko se je kolonializem krušil, trgal, lomil in rušil, ali bolje rečeno – ko so kolonialni režimi padali kot domine. Tretji svet – kolonizirana ljudstva – so preplavila narodnoosvobodilna gibanja, ki so se uprla kolonizaciji, pri tem pa niso izbirala sredstev. Na brutalno kolonialno nasilje so odgovarjala z brutalnim dekolonialnim nasiljem.

Tudi Alžirci so v petdesetih letih prejšnjega stoletja na brutalno francosko kolonialno nasilje odgovarjali brutalno (Francozi so jih množično pobijali, brutalno mučili, terorizirali in tlačili v koncentracijska taborišča), francoske oblasti in francoski mediji – oh, in vedno »zakrbljena« mednarodna javnost – pa so jih prikazovali kot »rojene zločince«. Fanon, ki je Upor prekletih objavil leto pred alžirsko osamosvojitvijo (pri nas je v sijajnem, večnem prevodu Maksa M. Veselka izšel leto po alžirski osamosvojitvi), pravi, da so francoski sodniki zatrjevali, »da ubiti človeka pomeni Alžircu v prvi vrsti in predvsem zadaviti ga. Zverinskost Alžirca se kaže predvsem v velikem številu ran, v nepotrebnosti nekaterih ran, ki so bile zadane po smrti. Obdukcije nepobitno dokazujejo tudi to: zločinec dela zaradi enako hudih ran, ki jih je zadal, vtis, da je hotel ubiti neštetokrat.« Mar niso tudi Palestinci skušali ustvariti vtisa, da so hoteli ubiti neštetokrat?

Alžirce so povsem razosebili in razčlovečili – francoski psihiatri so ugotavljali: žene jih »grabežljiv nagon«, njihova »vsestranska napadalnost je očitna na prvi pogled«, »ljubijo skrajnosti«, »nikoli jim ni mogoče do konca zaupati« (»danes je najboljši prijatelj, jutri najhujši sovražnik«), »kartezijanstvo« jim je popolnoma tuje, »čuta ravnovesja, pretehtanosti in umerjenosti« nimajo, nesposobni so discipline, njihova »impulzivnost je zelo napadalna in v splošnem ubijalska«, stalno težijo k zločinu, nimajo »notranjega življenja«, ne vidijo celote, namesto da bi naredili samomor, ubijajo, niso si zmožni »organizirati mentalne panorame«, ne kažejo čustev, le »lenobo« in »slaboumnost«, so verbalno omejeni, »primitivni«, »mentalno puerilni, a brez radovednosti zahodnega otroka«, »brez korteksa«, »čelnega režnja« skoraj ne uporabljajo.

Palestina je okupirana. A če hočemo razumeti, kaj se je zgodilo 7. oktobra, ko so Palestinci pobegnili iz Gaze in pobili 1400 Izraelcev, moramo razumeti, kaj vidijo okupirančeve oči.

Vse to so prikazovali kot znanstvena dejstva. Psihiatri so francoskim kolonialnim oblastem celo svetovali, naj bodo z Alžirci trdi, strogi in neusmiljeni – naj jih krotijo, disciplinirajo, dresirajo, pacificirajo, ker itak poznajo le silo. Vse to ne govori le o revščini in absurdnosti kolonialnega režima, temveč tudi o revščini in absurdnosti kolonialne znanosti – in o revščini in absurdnosti kolonialnih dejstev. Znanost je šla na roko francoskim kolonialnim oblastem, ki so skušale na vsak način dokazati, da je silovitost alžirskih zločinov posledica »ustroja živčnega sistema« in »posebnosti značaja«, da je torej nekaj »biološkega« in »dednega«, ne pa »neposreden proizvod kolonialnega položaja«.

Frantz Fanon je trdil ravno nasprotno. Zato nam ponuja treznejši, verodostojnejši in celovitejši vpogled v palestinsko nasilje od okupacijske, kolonialne znanosti, kaj šele od okupacijskih, kolonialnih oblasti. Pri pisanju Upora prekletih – v katerem se tretji svet »razkriva in si govori skozi njegova usta«, kot je v predgovoru zapisal francoski filozof Jean-Paul Sartre – je bila zanj glavna referenca prav alžirska narodnoosvobodilna fronta, PLO (Palestinska osvobodilna organizacija), dolgo glavni motor palestinskega narodnoosvobodilnega boja, pa se je zgledoval prav pri alžirski narodnoosvobodilni fronti. In seveda – sodobni palestinski narodnoosvobodilni boj je zmodeliran po boju alžirske narodnoosvobodilne fronte.

Da so Alžirci Francoze s svojo pretirano »strašnostjo« tako prestrašili, da so za vsak primer raje zbežali iz Alžirije, bi bilo prelahko reči – svet se je tedaj radikalno spremenil, dežele tretjega sveta so se množično in serijsko osamosvajale, kolonije so se serijsko in množično opolnomočevale. Opolnomočenje je bilo globalni fenomen. Ni bilo več mogoče gledati stran. Kolonialnim režimom ni bilo več mogoče prikimavati. Izgovori niso več prišli v poštev. Točno – nič ni bilo več tako, kot je bilo.

A če na Gazo in Izrael pogledamo skozi oči Fanonovih prekletih, lažje razumemo, kaj se tam dogaja – in kaj se je zgodilo 7. oktobra.

Zadnji bodo prvi

Fanon ne pušča nobenega dvoma: »Dekolonizacija je vedno nasilen pojav.« Ne glede na to, kako se imenuje – narodna osvoboditev, narodni prerod ali vrnitev narodnosti ljudstvu. Dekolonizacija ni nič spontanega ali naključnega, ni posledica »čarovnije, naravnega prehoda ali prijateljskega dogovora«, ampak je »hotena, zahtevana, izsiljena«. Nujnost ali vsaj morebitnost njene nasilnosti živi v zavesti kolonizirancev in tudi – »v obliki grozljive prihodnosti« – v zavesti kolonov. Dekolonizacija – »zgodovinski proces«, »program popolnega nereda«, »stvarjenje novih ljudi«, sprememba »nepomembnih gledalcev v privilegirane igralce« – je »srečanje dveh prirojeno nasprotujočih si sil«. »Njuno prvo soočenje je poteklo v znamenju nasilja in njuno sožitje – točneje povedano, kolonovo izkoriščanje koloniziranca – se je nadaljevalo s krepko pomočjo bajonetov in topov.« Kolon in koloniziranec sta »stara znanca«, navsezadnje: »Kolon je naredil in kolon dela koloniziranca.« Svojo resničnost črpa iz kolonizirančeve.

Definicijo dekolonizacije najbolje izrazijo dobro znane besede – zadnji bodo prvi. »Dekolonizacija je uresničitev teh besed.« In če na dekolonizacijo pogledamo v vsej njeni goloti, »potem lahko zaslutimo skozi vsako izmed njenih por rdeče biče, krvave nože. Kajti če morajo zadnji postati prvi, potem se to lahko zgodi le kot posledica odločilnega in ubijalskega spopada obeh nasprotnikov.« Zadnji brez nasilja ne bodo nikoli prvi. Koloniziranec, ki noče biti več zadnji, se odloči, da bo »zdrobil vse ovire«, na katere bo naletel med potjo, obenem pa je »od vsega začetka pripravljen na nasilje«. Še več: »Že od rojstva mu je jasno, da bo vprašanje njegovega skrčenega sveta, prepolnega omejitev, mogoče na novo zastaviti le s pomočjo absolutnega nasilja.«

Ta kolonizirani svet pa ni le skrčen, temveč tudi »prerezan na dvoje«, mejo – razmejitveno črto – pa označujejo kasarne in policijske postaje. Stik s koloniziranci – »s svojo neposredno prisotnostjo, z neposrednim in pogostim posredovanjem« – vzdržujeta žandar in vojak, ki kolonizirancu »z udarcem puškinega kopita ali z napalmom svetujeta, naj bo pri miru«. Kar pomeni, »da posrednik oblasti govori jezik nasilja«. In ja, posrednik ne zakriva gospodovanja, zatiranja in nasilja, ampak jih ekshibicionistično in narcistično »razkazuje« ter jih – »z mirno vestjo reda« – zanaša v »hiše in možgane koloniziranca«.

Ko Fanon pravi, da »ozemlje, na katerem prebivajo koloniziranci, ni dopolnilo ozemlja, na katerem prebivajo koloni«, da sta »si ti dve ozemlji v nasprotju«, da se »podrejata načelu vzajemnega izključevanja«, da med njima »ni možno nikakršno soglasje« in da je »eno od obeh odveč«, se zdi, kot da bi anticipiral Izrael in Gazo, samo Gazo pa povsem zadene, ko zapiše: »Mesto koloniziranca ali vsaj domačinovo mesto, zamorska vas, medina, rezervat, je zloglasen kraj, naseljen z zloglasnimi ljudmi. Rodiš se v njem kjerkoli in kadarkoli. Umreš v njem kjerkoli in od česarkoli. To je mesto brez presledkov, ljudje so v njem drug na drugem, hiša druga na drugi. Mesto koloniziranca je sestradano mesto, lačno kruha, mesa, čevljev, premoga, luči. Mesto koloniziranca je čepeče mesto, mesto na kolenih, mesto blata.«

Ni koloniziranca, ki bi vsaj enkrat na dan ne sanjaril o tem, da je na kolonovem mestu. Noče postati kolon – le njegovo mesto hoče zasesti. »Ta sovražni, težki, napadalni svet, ki z vsemi svojimi izrastki odriva kolonizirano množico, ne predstavlja pekla, od katerega bi se vsi želeli kar najhitreje oddaljiti, pač pa paradiž tik pred nosom, ki ga varujejo hudi psi.« Gaza je tak pekel, da vse, kar je zunaj nje, izgleda kot paradiž. In res, koncert – prizorišče enega izmed pokolov – je bil tik pred nosom.

Prav res: »Nasilje, ki je vodilo urejanje kolonialnega sveta, ki je neutrudno udarjalo takt rušenju domačinskih družbenih oblik, ki je neprizanesljivo uničevalo sisteme gospodarskih odnosov, načine življenja, oblačenja, to nasilje bo zahteval in si ga prilastil koloniziranec tisti trenutek, ko se bo kolonizirana množica odločila, da vzame potek zgodovine v svoje roke, in bo vdrla v prepovedana mesta.«

Koloniziranec hoče kolonialni svet pognati v zrak, kar pa ne pomeni, da bodo »po odstranitvi meja zgrajeni prehodi med obema območjema«. Ne, niti približno. »Uničiti kolonialni svet se pravi nič več in nič manj kakor izbrisati eno od območij, ga zakopati globoko v zemljo ali ga izgnati iz dežele.«

Kolonialni svet je razdeljen, manihejski, nepremičen – to je »svet kipov, kip generala, ki je osvajal, kip inženirja, ki je sezidal most. Samozavesten svet, ki je s tem kamenjem strl hrbtenice, s katerih je bič odrl kožo.« Toda: »V kolonialnem svetu ni resničnega obnašanja. Dobro je preprosto le tisto, kar je za one slabo.« Tako Izrael vidi Gazo. In Gaza Izrael.

»Absolutno zlo«

Kolon kolonizirance – oziroma okupator okupirance – prikazuje kot »družbo brez vrednot«, kot »sovražnike vrednot«, kot »razkrajajoč element, ki uniči vse, česar se dotakne«, in »zmaliči vse, kar ima kakršnokoli zvezo z estetiko ali moralo«, kot »skladišče zlohotnih sil«, kot »nezavedno in nepopravljivo orodje slepih sil«, kot »kvintesenco zla« – kot »absolutno zlo«.

Tu Fanon anticipira izraelskega obrambnega ministra Joava Galanta, ki je vzkliknil: »Borimo se proti človeškim živalim.« S temi besedami je mnoge vznemiril, zgrozil, šokiral, a ni jasno, zakaj. Fanon namreč opozori, da kolon koloniziranca vedno razčloveči. »Jasno povedano: poživini ga.« Ko govori o kolonizirancu, uporablja »zoološko besedišče«. Omenja plazenje (domačinov), zadah, gomazenje, krdela, mrgolenje. »Kadar hoče kolon natančno opisati in poiskati najprimernejši izraz, si vedno pomaga z živalstvom.« Kot Galant. A koloniziranec, pravi Fanon, »vse to ve in se prostodušno nasmeje vsakokrat, kadar iz takih besed zve, da je žival. Saj ve, da ni žival. In prav tedaj, ko spozna svojo človeškost, začne že tudi brusiti orožje, da ji pribori zmago.«

Razlog več, da koloniziranci ne padajo na »zahodne vrednote«. Ko slišijo, da kdo govori o trdnih, cenjenih, preizkušenih zahodnih vrednotah, jih oblije »nekaka otrplost, nekak mišični tetanus«. Še huje: ko zaslišijo govorjenje o zahodni kulturi, »potegnejo nož iz žepa«. Ali pa vsaj pokažejo zobe. Avtomatično. In brez odlašanja. Koloni so namreč premoč zahodnih vrednot, ki naj bi razsvetljevale in plemenitile duha, uveljavljali z brutalnim, genocidnim nasiljem – ko so kolonizirance povsem nekaznovano zapirali, pretepali in izstradali, profesorjev morale, moralnih teologov in nesojenih nobelovcev, ki hočejo imeti vedno zadnjo besedo, ni bilo na spregled. Nihče ni namesto njih nastavil hrbta. »Kolonizirancu pomeni biti moralen čisto konkretno to, da kolonovi nadutosti zamašiš usta, da zdrobiš njegovo bahaško nasilje, z eno besedo, da ga za vselej zbrišeš z obzorja.«

Koloniziranec »večno sanja večno iste sanje«, a to so »mišične sanje, sanje dejanj, sanje napada«. Sanja, da skače, da plava, da teče, da pleza, da se na ves glas smeje. »Med kolonizacijo se koloniziranec vztrajno osvobaja vsak dan od devetih zvečer do šestih zjutraj.« Ko koloniziranec spozna svojo človeškost, ko spozna, da ima »popolnoma enako življenje, dihanje, utripanje srca kakor kolon«, ko spozna, da kolonova koža ni vredna prav nič več kot njegova, se svet premakne – iz koloniziranca »privre vsa nova in revolucionarna samozavest«, kolonov pogled ga ne ošine več kot blisk, ne prikuje ga več ob tla, njegov glas ga več ne okamni, nič več se ne zmede v njegovi navzočnosti, požvižga se nanj, njegovo ponavljanje »Tukaj sem jaz gospodar« ga ne gane več, ne zna se več narediti nebistvenega, ampak »doživlja čudež za čudežem«.

Konec je sestradanosti. Svojim pomanjkljivostim ne pripisuje več prevelikega pomena. Spreminja se v »strašni mešalni in drobilni stroj«. Vse, kar se je nabiralo v njem (»najostrejša napadalnost«, »najneposrednejše nasilje«, »nakopičena sla«, »stisnjenost ob zid«, »nož na grlu«), mora iz njega. In tedaj je tudi samemu kolonu jasno, da »nobeno frazarjenje ne spremeni resničnosti« in »da mu kmalu ne bo preostalo drugega kot beg«, saj je koloniziranec sklenil, da bo napravil »konec zgodovini kolonizacije«.

Koloniziranec vedno velja za krivca, toda njegova krivda bolj spominja na prekletstvo, Damoklejev meč. »Je podrejen, ni pa prepričan o svoji podrejenosti. Potrpežljivo čaka, kdaj bo kolon popustil v svoji budnosti, da bo skočil nanj. Kolonizirančeve mišice so vedno v pripravljenosti.« Jeza, ki jo zadržuje, mu vzdržuje nemir in »revolucionarno sposobnost«, zato je stalno pripravljen, »da zamenja vlogo divjačine z vlogo lovca«. Preganjanec, ki nenehno sanja o tem, kako bi postal preganjalec.

Kolonializem ni stroj, ki bi mislil, ni z razumom obdarjeno telo. Kolonializem je nasilje v naravnem stanju in se bo uklonil samo še hujšemu nasilju.

Toda »kolonova ošabnost in njegova želja, da bi neprestano preskušal trdnost kolonialnega sistema, ga neprestano opominjata, da končnega obračuna ni mogoče odlagati v neskončnost«. To mu krepi mišice, udarec, težnjo po delovanju in vtis, da je prišel trenutek, ko je treba nekaj storiti. Koloniziranec spozna, »da je nasilje atmosfersko, da izbruhne zdaj tu, zdaj tam in da zdaj tu, zdaj tam odnese kolonialni režim«. To ga spreminja v vihar, divjega volka, orkan s strahovito rušilno močjo, tako da se potem »z vso silo svojih mišic požene v maščevanje«, saj noče, da bi ga zaslepili in razorožili morebitni taktični kompromisi in koncesije, ki bi jih začel v zadnjem trenutku ponujati kolon.

Dovolj je tega neprestanega nemira, prestopanja, toksičnega ozračja in življenja na robu živčnega zloma. »Koloniziranec odkrije resničnost in jo spremeni v gibanje svojih izkušenj, v izvajanje nasilja, v svoj načrt osvoboditve.« Konec je pravljic. Konec je obsedenosti s starodavnimi prikaznimi. Konec je ritualnih plesov in seans obsedenosti. »Po dolgih letih neresničnosti se koloniziranec z brzostrelko v roki končno spoprime z edinimi silami, ki so mu oporekale njegovo bitje: s silami kolonializma.«

»Jeza je njihov edini zaklad«

Koloniziranec – vajen »okupatorjevega zaničevanja«, s »silno žejo po svetlobi«, z nezajezljivo in neomajljivo lakoto po čemerkoli, »kar bi ga počlovečilo« (navsezadnje, kolon oziroma okupator je njegovi sedanjosti in prihodnosti vsilil svoje zakone, stisnil ga je v svoje klešče, iz možganov mu je izsesal vso obliko in vsebino, izkrivil, popačil in razvrednotil mu je preteklost, zgodovino) – odkrije, »da njegova osvoboditev zahteva vsa sredstva in najprej nasilje« in »da se mu splača samo nasilje«. Kompromisi ne pridejo več v poštev. Koncesije in podobne miloščine ne vžgejo več. Možnosti dogovora ni.

In zakaj ne? Iz preprostega razloga: »Kolonializem ni stroj, ki bi mislil, ni z razumom obdarjeno telo. Kolonializem je nasilje v naravnem stanju in se bo uklonil samo še hujšemu nasilju.« Ko so bili Palestinci 7. oktobra strašni, sadistični in brutalni, so sledili dikciji narodnoosvobodilnih gibanj iz petdesetih in šestdesetih let. Izmed vseh narodov, ki so se začeli tedaj samoosvobajati in osamosvajati, so neosvobojeni in neosamosvojeni le še Palestinci.

Kot pravi Friedrich Engels v Anti-Dühringu: »Prav tako, kakor si je lahko Robinzon oskrbel meč, si lahko mislimo, da se nekega lepega jutra prikaže Petek z nabitim revolverjem v roki in tedaj se ves ta nasilni odnos preobrne – Petek ukazuje in Robinzon mora delati kot črna živina.« Revolver premaga meč, toda – španska gverila je prestrašila in odgnala mogočno Napoleonovo vojsko, ameriška gverila je prestrašila in odgnala britansko kolonialno vojsko. Skušajo Palestinci prestrašiti in odgnati Izraelce, ki jih, kot bi rekel Sartre, poznajo le po »ranah in okovih«? Ali obratno – hočejo Izraelci prestrašiti in odgnati Palestince? Zakaj Izraelci tako brezobzirno kolonizirajo Zahodni breg in vzhodni Jeruzalem? Zakaj skušajo življenje v Gazi narediti nevzdržno? Zakaj skušajo Gazo že ves čas preleviti v kraj, v katerem bo nemogoče živeti? In mar ni general Rafael Eitan, vrhovni poveljnik izraelske vojske, ki je Palestince razglašal za »zadrogirane ščurke«, nekoč svojim oficirjem famozno zapovedal: »Narediti moramo vse, da jim življenje tako zagrenimo, da bodo odšli.«

Ko so Vietnamci leta 1954 v Dien Bien Phuju zlomili francosko kolonialno vojsko, so se vsa kolonizirana ljudstva spraševala: Kaj je treba storiti, da napravimo novi Dien Bien Phu? »O možnosti tega Dien-Bien-Fuja ni dvomil noben koloniziranec.« Treba je bilo le še »določiti dan vstopa v akcijo«.

Možnost vseh teh mnogoternih Dien Bien Phujev pa ne spreminja le kolonizirancev, temveč tudi kolonialistične vlade, saj se jih začne polaščati »resnična panika«, tako da skušajo »prehiteti dogodke, gibanje obrniti na desno, razorožiti ljudstvo«, toda koloniziranec zdaj že pozna »ime za vse svoje nesreče«, zato »požene po tej novi poti vso obupano moč svojega sovraštva in jeze« in »atmosfersko« nasilje prelevi v »delujoče«.

Če hočete evfemizem: »Prišla je ura ljudskih veselic.«

Ozračje je že nasičeno z vonjem po smodniku, pogledi so trdi, »dobri« koloniziranci so čedalje redkejši, govorjenje postaja odkrito napadalno, koloniziranca nič več ne spravi v strah. »Bajoneti in topovsko streljanje še podžgejo njegovo napadalnost.« Ustali se napeto, dramatično ozračje, »v katerem hoče vsakdo dokazati, da je pripravljen na vse. In v takih okoliščinah puška ustreli sama od sebe, kajti živci so skrajno krhki, strah preži povsod, prst drhti na petelinu.«

Ne moremo reči, da v teh stavkih ne prepoznamo tega, kar se dogaja v Izraelu in Gazi ter na Zahodnem bregu, kakor tudi ne moremo reči, da tega ne prepoznamo v tehle stavkih: »Kolonizirani ljudje, ti sužnji modernih časov, so nestrpni. Vedo, da jih le ta blaznost lahko spravi izpod kolonialističnega zatiranja.« Le ta blaznost. Le blazne, nore reči. Le neodpustljive reči. Le žolčna, blazna jeza, ki ne le zatiralske kolone, temveč celo njih same navdaja z grozo. Sartre ni skrival: »Jeza je njihov edini zaklad.« Kolonizirani, pravi Fanon, ki jih »ozračje nasilja, groženj, mahanja z raketami« ne plaši več in ki imajo nenehno občutek, da »živijo v ozračju konca sveta«, pač vedo, »da je treba osvoboditev doseči s silo in da je drugače sploh ni mogoče doseči.« Če bi jo lahko, bi jo že. »

Kolonizirani človek se osvobaja v nasilju in z nasiljem.« Če se hoče osvoboditi, mora izvajati »neodpustljiva dejanja«. Izvajati mora dejanja, s katerimi pokaže, da se v kolonialni sistem ne more več vrniti – da torej poti nazaj ni več. Dejansko pa mu je prav kolon, ki govori jezik nasilja in ki se vedno izraža na silo (oh, in ki tega, da svojo »upravičenost« dobiva iz nasilja, ne skriva), »že od nekdaj kazal pot, po kateri naj gre, če se je hoče osvoboditi«. Kolonizirančevo nasilje je dejansko kolonovo nasilje.

Zadnji preostanek človeškosti

Koloniziranci so, pravi Sartre, »stisnjeni v zagato med orožje, ki je namerjeno vanje, in lastna grozljiva nagnjenja, pohlep po ubijanju, ki raste z dna srca in ki ga ne prepoznajo vedno, saj sprva to ni njihovo nasilje, le naše se obrne v nasprotno smer, raste in jim para meso.« Njihova jeza – njihovo »noro divjanje«, njihova »morilska blaznost«, ki jo vsi obsojajo, a je le odgovor na kolonialno blaznost – »ni nič drugega kakor zadnji preostanek njihove človeškosti«. Koloniziranci postajajo ljudje v boju proti kolonu, saj to »nezadržno nasilje ni blazen vihar in ne oživitev divjaških nagonov in ne posledica ogorčenja: to je človek sam, ki se znova postavlja na noge«.

Po tem ironičnem obratu se očitno zgodi dvoje, pravi Fanon: nasilje »privzame pozitiven, oblikovalen značaj«, obenem pa je koloniziranec zdaj ta, ki trdi, »da kolonialist razume le silo«. Vtis, da se tretji svet »najlepše počuti sredi drame in da mu je potreben vsakodneven obrok krize«, je zmoten in rasističen. In tako kot so nekdanji koloniziranci spoznali, »da je v času sputnikov smešno umreti od lakote,« so današnji okupiranci – prebivalci Gaze – spoznali, da je v času družabnih omrežij smešno umirati v koncentracijskem taborišču, največji ječi na prostem ali apartheidu.

Vsakdanjost postane v takem ozračju povsem nemogoča. Mistifikacije in lepa gesla ne letijo več. Demagogi in oportunisti odpadejo. Splošni in radikalni neposrednosti se ni več mogoče ogniti. Zagrizen pogum je premalo. Koloniziranci in kolon so prišli do točke, s katere ni vrnitve. Ne morejo še enkrat od začetka – kakor poprej. Silnega kolonialnega zatiranja ni več mogoče prenašati.

»Nasilje kolonialnega režima in protinasilje koloniziranca se uravnovesita in si odgovarjata v neverjetni vzajemni enovitosti.«

Ni kaj, preroške besede – kajti zdaj smo natanko tam. V tej situaciji. Jeza, sovraštvo in želja po maščevanju »poženejo telesa na pot trušča«, »v kvazipatološko zamaknjenost, v kateri mi obraz drugega povzroči vrtoglavico, v kateri moja kri zahteva kri drugega, v kateri moja smrt s preprosto inercijo zahteva smrt drugega«, pri čemer kolon »vedno znova vnaša v boj čustvene elemente«, s čimer prinaša kolonizirancem »nove vzroke sovraštva, nove razloge, da odhajajo iskat ‘kolona za zakol’«.

Nasilje, sovraštvo in želja po maščevanju ne morejo sestavljati političnega programa, toda »od takrat, ko se koloniziranec odloči za protinasilje, policijske represalije samodejno izzovejo represalije nacionalnih sil. Seveda rezultat ni enakovreden, kajti obstreljevanje iz letal ali topovski streli z ladij po grozoti in pomembnosti prekašajo odgovor koloniziranca.« Kot bi Fanon citiral Palestince, ki vedno znova izkusijo, da oborožitev in vojaška moč nista na njihovi strani.

In vse tisto moraliziranje kolona in mednarodne javnosti ne more skriti temeljne resnice, pravi Fanon, »po kateri sedem ubitih ali ranjenih Francozov na griču Sakamodi razburi vsako civilizirano vest, medtem ko oplenjeni duar Gergur, oplenjena vas Džerah, pokol prebivalstva, ki je bilo vzrok zasede, niso nič posebnega«. Kot da se niso zgodili. Kot da ne štejejo. Kot da tu ni vojnih zločinov. Koloniziranec strada, gara, hira in umira »pred očmi site, zaničljive Evrope«, ki »brez konca in kraja govori o človeku in ga ubije povsod, kjer naleti nanj,« in ki je, kot ne pozabi poudariti Fanon, »dobesedno stvaritev tretjega sveta«, saj je »bogastvo, ki jo duši, bogastvo, ki je bilo ukradeno nerazvitim deželam«.

»Leta 1945 je lahko padlo v Setifu 45.000 ljudi, ne da bi kdo to opazil; leta 1947 je 90.000 mrtvih na Madagaskarju zaslužilo kratko notico v časopisih; leta 1952 je 200.000 žrtev represije v Keniji lahko naletelo na splošno brezbrižnost.« Tako je bilo nekoč – v tisti primitivni kolonialni preteklosti. Kaj pa danes? Je hiranje in umiranje Palestincev v vseh teh razsvetljenih letih naletelo na kaj drugega kot na splošno brezbrižnost – skoraj brezbrižnost kamna?

Zakaj še vedno ni nikogar, ki bi Izraelu – in izraelski skrajni desnici – rekel: Dovolj! Zakaj vsi od Palestincev pričakujejo viteštvo?

A »kolonizirančeva čustvenost se širi na površini kože kakor živa rana«, psiha se »krči in maši« in »izliva v delovanje mišic«, v orgiastično »sproščanje mišične napetosti«, »reflekse smrti spričo nevarnosti« in »samomorilsko vedenje«, ki pri kolonu/okupatorju ustvarjajo vtis, »da ti ljudje niso razumna bitja«. Zato so toliko bolj srhljivi.

Ko koloniziranemu ljudstvu ne preostane drugega, kot da svoj boj zmodelira po boju alžirske narodnoosvobodilne fronte, je to res razlog za alarm: vprašanje ni, kaj je narobe s tem ljudstvom, temveč – kaj je narobe s tem, ki ga kolonizira.

Da se Palestinci čutijo kot Fanonovi prekleti, ni dvoma, kakor tudi ni dvoma, da se je svet radikalno spremenil, da se vsi povsod – od žensk do spolnih manjšin – serijsko in množično osvobajajo in opolnomočajo in da je opolnomočanje globalni fenomen. Ni več mogoče gledati stran. Zatiralcem – toksičnim, agresivnim, napadalnim moškim, seksistom ipd. – ni več mogoče prikimavati. Izgovori ne pridejo več v poštev. Nihče ni več star pet let – razen otrok, ki umirajo.

In ja – nič ni več tako, kot je bilo.

Striptiz rasističnega humanizma

Zakaj je potem v Gazi in na Zahodnem bregu še vedno tako, kot je bilo? Zakaj koloni v divjosti okupirancev, zatirancev, kolonizirancev ne vidijo svoje divjosti, ki so jo, kot bi rekel Sartre, »srkali skozi vse pore in ki jih ne bo več zapustila«? Zakaj vsi obsojajo to vojno, ne upajo pa si izraziti solidarnosti s Palestinci? Zakaj vsi še vedno tako uživajo v striptizu rasističnega humanizma? Zakaj še vedno ni nikogar, ki bi Izraelu – in izraelski skrajni desnici – rekel: Dovolj! Zakaj vsi od Palestincev pričakujejo viteštvo? In zakaj vsi mislijo, da je mogoča vrnitev v status quo ante?

In seveda, vse tiste, ki so te dni prisegali, da stoodstotno obsojajo palestinski napad, bi morali vprašati ne le, ali so kdaj stoodstotno obsodili izraelske napade na palestinske civiliste in ali razumejo, kako so se počutili Palestinci, ko izraelskih napadov nanje ni nihče stoodstotno obsodil, ampak tudi: ali stoodstotno obsojate tudi partizanske napade na okupatorsko vojsko – in ali menite, da so imeli okupatorji med II. svetovno vojno pravico do samoobrambe?