Predlagamo vladi

V Slovenijo je letos vstopilo 45 tisoč tujcev, beguncev, migrantov. Bolje rečeno, Slovenijo so prečkali, saj jo povečini vsi zapustijo v nekaj tednih. Letos je bil migracijski pritisk večji kot navadno, se pa ta iz leta v leto povečuje ali zmanjšuje odvisno od zunanjih okoliščin, na katere naša država ne more vplivati. A za te ljudi lahko tudi v obdobjih, ko jih je več, dostojno poskrbi – vsaj tako, kot je za ukrajinske begunce. To, kar danes počne vlada, je ravno nasprotno: vedno znova predvideva kopičenje ljudi v ljubljanskem azilnem domu in s tem ustvarja napetosti med tujci samimi ter med njimi in prebivalstvom. In če ljudje nimajo več občutka varnosti, je le še korak do samoorganiziranja, vaških straž, kot smo jih nedavno opazovali v Ivančni Gorici, ali celo vigilantskih akcij ter nasilja nad tujci.

Ena od takšnih akcij se je pred dnevi zgodila v središču Ljubljane, ko je skupina moških obstopila maroškega državljana, ga poškropila s solzivcem, pretepla in okradla. Kaj moti ljudi? Kaj moti Ljubljančane, predvsem tiste, ki živijo na Viču in tudi v mestnem središču? Dejstvo je, da so v glavnem mestu živeči ljudje nekoliko bolj odprti do različnih oblik drugačnosti kot povprečen prebivalec Slovenije. Prav tako je dejstvo, da v zadnjih letih nekoliko večje prisotnosti tujcev, ki so že na pogled videti drugače od domačinov, šele spoznavajo ravni svoje odprtosti do te vrste drugačnosti. Dejstvo je tudi, da se bo raven sprejemanja tujcev sčasoma povečevala, saj se bo povečevalo število tu živečih tujcev. To bi se in se bo dogajalo tudi, če Slovenija ne bi bila ena od držav na begunski poti. Kot vse druge evropske države pač potrebuje delovno silo za najmanj plačana dela, ta pa je dosegljiva zgolj iz tretjih, pogosto istih držav, iz katerih prihajajo tudi begunci.

Kopičenje tujcev v Ljubljani

A prebivalci že danes, in to upravičeno, zase pričakujejo in zahtevajo občutek velike varnosti, kakršnega so imeli dolga leta. Vsi upravičeno pričakujejo od države, da se s povsem obvladljivimi migrantskimi »krizami« spoprijema tako, da se bo ohranil občutek varnosti za vse – za prebivalstvo in za tujce. Kaj torej Ljubljančane upravičeno moti? Predvsem gre za povečano število premoženjskih kaznivih dejanj, saj so se dosedanjim pouličnim krajam in ropom pridružila še tovrstna kazniva dejanja, ki jih storijo tujci na poti. Ne da bi jih opravičevali, je treba razumeti, da gre večinoma za kriminal iz nuje. Tujci na poti potrebujejo nekatera sredstva za preživetje in še posebej za pot samo. Za telefon, ki je nujen pripomoček na poti, brez katerega tako ali drugače, tudi zaradi posredovanja varnostnih organov vzdolž begunske poti, pogosto ostanejo. In za plačilo tihotapskih storitev, pa tudi za zadovoljevanje tako osnovnih potreb, kot je potreba po oblačilih, obutvi in hrani. Poleg tega so med migranti tudi taki, ki so precejšen del mladega življenja preživeli v tem ali onem taborišču, kjer je pogosto potreben močan samoohranitveni nagon in temu primerno vedenje že zgolj za dostop do zadostnih količin hrane.

Vlada ima na voljo vsaj dve lokaciji, kamor bi nemudoma lahko naselila oziroma preselila več sto tujcev.

Slovenija na moč migrantskega toka kot pravzaprav velika večina držav vzdolž balkanske begunske poti nima vpliva. Na število prihodov poleg razmer v državah izvora in letnih časov najbolj vplivajo geostrateške odločitve točno določenih držav, v našem primeru predvsem Turčije. Ta v zameno za plačilo EU na svojem ozemlju zadržuje begunce iz držav Bližnjega vzhoda in Azije in potem skladno z dogovori z EU oziroma s svojimi zmožnostmi in predvsem strateškimi interesi naprej proti zahodu in severu Evrope spušča več ali manj ljudi.

Migracijski tok na balkanski poti se je sicer zadnje tedne skorajda povsem ustavil, in ker sledi hladnejši del leta, bo tako zelo verjetno ostalo vsaj do pomladi. Begunci namreč k nam prihajajo po poti, ki vključuje pešačenje in spanje pod milim nebom in ki povprečno od države izvora do ciljne države traja dve leti. Zima je za to vrsto potovanja precej neprimeren letni čas. Večina ljudi, ki so zaradi utopitve in podhladitve umrli na poti, tudi v slovenskih obmejnih rekah in gozdovih, je nesrečno končala življenje v hladnejšem delu leta. A migracije so realnost in ljudje bodo sem kljub vsemu še prihajali.

Rešitev? Razselitev.

Kaj bi lahko storila Slovenija? Zgled bi bilo mogoče najti pri ravnanju z ukrajinskimi begunci, čeprav naša država najprej tudi v tem primeru ni bila zmožna dostojnega odziva in so ljudje predolgo živeli v zasilnih bivališčih. Ne glede na to, da Slovenci begunce svetle polti in krščanske vere očitno sprejemajo precej bolje od nekoliko drugačnih, je rešitev le ena. Namestitev ljudi na več različnih (začasnih) lokacij in kasnejše postopno razseljevanje na zasebne naslove. Pravzaprav je naloga v tem primeru še lažja, saj je neukrajinskih beguncev v danem trenutku manj, poleg tega so v večjem številu prisotni le v posameznih obdobjih, ko Slovenijo prečka več ljudi. Pa še potreba po stalni naselitvi, recimo na zasebnih naslovih, če jo primerjamo s potrebo ukrajinskih beguncev, je pri njih tako rekoč nična.

A vlada, ministrstvo za notranje zadeve in drugi pristojni organi niso storili nič od tega. Ves čas, skoraj dve leti, vladni urad za oskrbo migrantov zgolj neuspešno išče zemljišče za postavitev nove izpostave azilnega doma, kjer bi bilo mogoče zagotoviti najprej začasne in sčasoma trajnejše oblike namestitve za obdobja, ko je migracijski pritisk večji. Po neuradnih podatkih naj bi bili v letu dni evidentirali kar 18 primernih lokacij, kjer bi bilo mogoče zagotoviti namestitev za nekaj sto ljudi, a končnega dogovora in s tem nakupa zemljišča ni bilo, ker za to niso dobili soglasja lokalnih oblasti (in prebivalcev). Formalno gledano sicer župani in občinski sveti ne podajajo soglasja, v praksi pa je pravzaprav vse odvisno od njihove volje. Glavna težava je v tem, da morajo občinske oblasti sprejeti občinski podrobni prostorski načrt (OPPN), s katerim določijo primerno namembnost za tovrstno dejavnost na nekem območju. Doslej uradu po naših informacijah ni uspelo prepričati še nobene občine.

Po zadnjih neuradnih podatkih se zdi, da gradnje niti ene same dodatne dislocirane izpostave azilnega doma ne bo. Pripravlja se namreč širitev ljubljanskega azilnega doma, kar je najslabša rešitev, ki bo dodatno stopnjevala sedanje vedno bolj nevzdržne razmere. Na zemljišče poleg azilnega doma bodo postavili bivalne zabojnike, za katere je jasno, da so v najboljšem primeru lahko začasna rešitev za nekaj dni, morda izjemoma za nekaj tednov. Poleg tega se bo s tem le še dodatno povečala že tako prevelika koncentracija vseh mogočih različnih tujcev na enem mestu in s tem v enem mestu.

Ilirska Bistrica in Postojna. Recimo.

V preteklih mesecih je bilo v ljubljanskem azilnem domu, ki je predviden za bivanje dobrih 200 ljudi, tudi po tisoč in več stanovalcev hkrati. In to čeprav je država imela res veliko možnosti, da bi tujce začasno namestila na druge lokacije.

Se bo res širil ljubljanski azilni dom in se bo nadaljevalo nerazumljivo kopičenje beguncev v glavnem mestu?

V Ilirski Bistrici recimo stoji sprejemni center za migrante. Pred dobrim letom, ko je glavna žila balkanske begunske poti vodila iz hrvaške Istre prek Kraškega roba v Italijo, je v tem centru vsak dan prenočilo tudi po 200 ljudi. Odtlej bolj ali manj sameva. Poleg tega gre za objekt, ki ni niti polovično uporabljen, saj se za začasno namestitev tujcev uporablja zgolj polovica pritličja (v drugi polovici ima prostore policijsko osebje), prvo nadstropje pa je še popolnoma prazno.

Druga lokacija, center za tujce v Postojni, ima uradno zmogljivost kar 340 namestitev in večinoma sameva, saj gre za zapor za tujce, kamor so nameščeni le tisti z omejenim gibanjem. Vsak dan je tam največ nekaj deset ljudi, pa še ti pogosto protizakonito in so po odredbi sodišča večinoma izpuščeni na prostost. Če bi večino centra, ki je popolnoma prazen, spremenili v odprti oddelek, bi tja lahko namestili nemalo tujcev.

Pravzaprav odprti oddelek, ki obsega večino centra, tam že imajo, le uporabljajo ga ne.

Obe lokaciji sta v tamkajšnjem okolju že ustaljeni in ju zato prebivalstvo bolj ali manj sprejema kot lokaciji za namestitev tujcev. Poleg tega gre za organizaciji, ki se že dolga leta ukvarjata prav z nameščanjem tujcev, torej organizaciji z izkušnjami in utečenim delovanjem, tako da bi bila potrebna zgolj minimalna organizacijska in kadrovska prilagoditev za sprejetje nekaj več ljudi.

Bi na vsako od lokacij nemudoma lahko namestili po sto ljudi, morda 200? Verjetno še več. In že zgolj s tem bi za polovico zmanjšali zasedenost ljubljanskega azilnega doma, v katerem je bivalo tudi več kot tisoč ljudi. Tako bi se lahko v prihodnje povsem dostojno odzivali na potrebe po namestitvi nekoliko več ljudi, dokler ne bo vzpostavljena nujna trajna rešitev. In gre zgolj za dve lokaciji, ki sta nemudoma uporabni. Kaj šele, če bi država za ta namen usposobila še katero izmed drugih namestitvenih lokacij, ki jih ima na voljo? Potem bi celo v glavnem mestu komajda opazili, da skozi državo teče begunska pot. In bi se lahko začeli ukvarjati s pravim vprašanjem, kako zaživeti s tujci in ne brez njih.