Mafija na slovenskih avtocestah 

Nedavno se je na Mladino obrnil češki državljan, po poklicu profesor na eni od njihovih tehniških fakultet, z željo, da bi z nami delil »grozljivo izkušnjo«, ki jo je doživel na slovenski avtocesti. Prepričan je namreč, da slovenske avtoceste obvladujejo kriminalne združbe, ki izkoriščajo tujce v nesrečah, o čemer pa slovenska javnost ne ve veliko. Kaj se mu je zgodilo? Lani junija se je s svojim avtom znamke Ford Mondeo peljal v Ljubljano na poslovno srečanje. Ko je vstopil v Slovenijo, se je ustavil na počivališču in kmalu za tem so se začele težave z avtomobilom. Avto je ustavil na odstavnem pasu, in kot velevajo pravila, je poklical češko službo za asistenco, od tam pa so mu sporočili, da bodo kmalu poslali pomoč in vozilo odpeljali na pooblaščen Fordov servis. Njegovo vozilo sta zavarovala policija in Darsovo vozilo.

Kmalu za tem se je pojavila tudi vlečna služba. In sicer vozilo iz podjetja Samo Feštajn in z registracijo podjetja Žonta z Vranskega, katerega lastnik je Feštajn – češki državljan je vse dogodke dokumentiral in fotografiral. Voznik avtomobila, ime mu je bilo Rok, razlaga Čeh, ni postavljal vprašanj in je takoj začel natovarjati avtomobil. »Rekel sem mu, da moramo na uradni Fordov servis, a mi je zatrdil, da imajo oni svoj servis na Vranskem. Klical je tudi svojega šefa Sama Feštajna, ta mi je zagotovil, da delajo 24 ur na dan in sedem dni na teden.« Ko so ga potem klicali iz češke službe za pomoč na cesti, da bi mu sporočili, da je pomoč že na poti, je telefon dal Roku, ta je na kratko govoril z njimi, češ da je že vse urejeno in da bodo oni popravili avto. »Kaj drugega nisem mogel storiti. Avto je bil že na tovornjaku. Bil sem tujec v tuji deželi in imel sem malo informacij o tem, kaj bi se zgodilo, če bi pomoč zavrnil,« se spominja.

In tako se je začel njegov križev pot. »Avto so odpeljali na Vransko, na moje presenečenje bolj na nekakšen avtoodpad kot urejen servis.« Naslednji dan ga je poklical Samo Feštajn, ki naj bi mu bil dejal, da bo popravilo stalo 350 evrov, a da so odkrili še drugo težavo, ki bo stala 400 evrov, in da bo vse končano v dveh dneh. Po približno petih dneh je bil češki državljan že prepričan, da je žrtev prevare. Ponovno je odšel na Vransko, kjer je ugotovil, da avta sploh še niso začeli popravljati. A ko ga je hotel odpeljati, naj bi bil Feštajn od njega zahteval 1000 evrov za naročene dele. Nato so sklenili nekakšen kompromis: podpisali so pogodbo, v skladu s katero naj počaka še dva dni na popravilo, sicer lahko avto brez stroškov odpelje domov. Po dveh dneh avto še vedno ni bil popravljen. Čeh je zato odpotoval domov in prek svoje asistence sprožil postopek za repatriacijo vozila.

Feštajn mu je nato sporočil, da je avto vendarle popravljen in vozen. Repatriacija je bila ustavljena. Čeh se je vrnil v Slovenijo. Odšel je na Vransko, kjer pa je našel avto v popolnoma razkopanem stanju in brez motorja. Obupal je in plačal 1000 evrov ter organiziral prevoz vozila nazaj domov: »Na Vranskem sem tudi poklical policijo, da bi zabeležili dogodek. Domačini so povedali, da so takšni pripetljaji tukaj nekaj povsem normalnega.« Ko je avto pripeljal domov, je šele zares ugotovil, kaj se je zgodilo: češki serviserji so mu povedali, da je bil motor avtomobila zamenjan. V njegov avto naj bi bil vgrajen drug, starejši in pokvarjen motor z zlomljenim ventilom in kovinskimi odpilki v zgorevalni komori. To so ugotovili s primerjavo serijskih številk motorja in šasije avtomobila, prav tako se tip motorja ni ujemal s homologacijo vozila. Celoten pripetljaj ga je na koncu stal skoraj 3000 evrov z vsemi stroški.

Dajanje podkupnin politični stranki je slepa ulica: bistveno pri zadnji aferi je, da na Darsu na področju vlečne službe že vsaj 10 let dopuščajo na pol mafijski sistem, ki je gojišče kriminala.

Za pojasnilo dogodka smo prosili tudi Feštajna, ta nam je odgovoril, da je bilo vozilo v zelo slabem stanju in slabo vzdrževano. »Nadomestne dele za zadevno vozilo in specifično popravilo je bilo težko dobiti, o čemer je bila stranka seznanjena, zaradi tega pa se je vozilo popravljalo dlje časa. Izpostavljamo, da nikakor niso resnične navedbe, da smo motor zamenjali in vanj vgradili pokvarjen motor. V vmesnem času, torej med popravilom, je stranka prekinila naročilo za popravilo, zato vozilo ni bilo popravljeno v celoti in dokončno. Stranka je bila prav tako seznanjena, da zaradi dejstva, da vozilo ni bilo popravljeno v celoti, ne moremo garantirati v celoti za izvedeno delo in porabljeni material. Tudi s tem se je stranka strinjala. Prav tako pa ostro nasprotujemo neutemeljenim navedbam, da je bila stranka, kot trdi, slabo obravnavana. Takšne navedbe so neutemeljene in neresnične, ne nazadnje pa predstavljajo neutemeljeno in sporno izpostavljanje točno določene osebe,« so nam sporočili iz podjetja.

Podobnih zgodb s slovenskih avtocest je še več. Še bolj so na udaru vozniki tovornjakov. Na področju vleke tovornih vozil ima sicer Dars sklenjene petletne pogodbe s točno določenimi (zdaj) petimi podjetji, ki morajo storitve opravljati v imenu Darsa in po njegovem ceniku. Kljub temu pa je očitno, da v Darsu tega posla že več let nimajo pod nadzorom in da se slovenske avtoceste spreminjajo v območje organiziranih zlorab. Le najbizarnejše zgodbe tu in tam zaidejo v medije, kot je bila tista s konca leta 2020, ko je morala civilna zaščita pomagati državljanom Moldavije, ki so obtičali v Sloveniji na poti na silvestrovanje na Portugalsko. Voznik avtobusa je zaradi okvare vozilo zaustavil na počivališču Lom, nato je prišla vlečna služba, in spet je sledilo izsiljevanje podjetja – po oceni veleposlaništva Moldavije – z neutemeljeno in nerazumno visokimi zneski za storitve, za katere ni bil izdan račun.

Teh zgodb je veliko, največ pa jih je povezanih s poljskimi avtoprevozniki, ki jih je tudi največ na slovenskih avtocestah. Konzul veleposlaništva Republike Poljske v Sloveniji Szymon Białek nam je dejal, da so že večkrat posredovali pri slovenskih oblasteh zaradi nenavadnih pripetljajev, ki so se na avtocestah zgodili njihovim državljanom. S tem problemom se na veleposlaništvu neuspešno ukvarjajo že vsaj deset let, je poudaril Białek, o tem redno govorijo z ministrstvom za infrastrukturo in seveda pošiljajo dopise in pritožbe na vse strani. »Radi bi vam sporočili, da se na nas redno obračajo poljska podjetja, katerih vozila imajo na slovenskih avtocestah okvare in ki morajo nato za storitev avtovleke plačevati ogromne in pogosto neutemeljene zneske,« nam je povedal. Na veleposlaništvu so letos zabeležili že 17 takšnih primerov. Z nekaterimi poljskimi avtoprevozniki smo o tem tudi govorili. Številni so celo prepričani, da je v ta kriminal vpletena slovenska policija. Predvsem v akcijah merjenja prekomerne teže tovornih vozil naj bi policija prepovedovala vožnjo tovornjakom in zahtevala, da jih s cest umaknejo podjetja vlečne službe.

Wojciech Nitka iz poljskega avtoprevozniškega podjetja NITEX-PLUS nam je opisal svojo izkušnjo z vlečno službo Draganović, v lasti Enesa Draganovića, ki pogodbeno sodeluje z Darsom. Nitka pravi, da so bili njegovi vozniki v Sloveniji že večkrat naplahtani, nazadnje poleti lansko leto, ko so, sicer neuspešno, tudi vložili uradno pritožbo. Eden od njegovih tovornjakov je imel počeno pnevmatiko, in sicer sprednjo desno. Tovornjak se je ustavil na odstavnem pasu in po dvajsetih minutah sta ga zavarovala policija in vozilo Darsa. Nato pa je prišla uradna Darsova vlečna služba podjetja Draganović: »Dogovorili smo se – in sam sem osebno govoril z njimi –, da lahko pnevmatiko zamenjajo oni za 264 evrov. A nato so dejali, da morajo tovornjak odvleči z avtoceste, češ da na avtocesti pnevmatik ni dovoljeno menjavati. Na koncu je račun za menjavo pnevmatike, kar je trajalo 15 minut, znašal 1276 evrov plus 60 evrov parkirnine, saj je izvajalec v račun vključil še tri ure avtovleke.« O tem primeru smo govorili z Darsom, kjer so nam pojasnili, da lahko načeloma tovornjakarji sami opravijo manjša popravila na odstavnih pasovih, če s tem ne ovirajo prometa in če popravilo ne traja dlje od dveh ur. Zgoraj omenjeni poljski prevoznik se je zaradi tega tudi pritožil na Dars, a kot pravi, je bil s pritožbo neuspešen, saj so se v podjetju Draganović zlagali Darsu, kot nam je dejal Nitka, da tovornjak ni imel rezervne pnevmatike, zaradi česar so ga morali odvleči. »To seveda ni bilo res. Kolo je bilo naše. Prevažamo po vsej Evropi in do okvar prihaja seveda v različnih državah. A nikjer ni sistem tako grozen kot v Sloveniji. Tukaj smo priča ne le izsiljevanju, ampak tudi poniževalnemu odnosu in kričanju na voznike. In po mojem mnenju ima pri vsem tem svojo vlogo tudi slovenska policija. Večkrat sem se glede naših težav obrnil na poljsko veleposlaništvo v Sloveniji ali druga prevozna podjetja – vsi vedo za to,« nam je dejal Nitka. Draganović nam je sicer dejal, da na njegove storitve praktično ni pritožb »V zadnjih 10 letih smo jih dobili morda dve ali tri.« A zgolj nam sta se nad Draganovićevim ravnanjem pritožili dve poljski podjetji, poleg NITEX-PLUS še podjetje Mazury.

Z nekaterimi poljskimi avtoprevozniki smo o tem tudi govorili. Številni so celo prepričani, da je v ta kriminal vpletena slovenska policija.

V uredništvu Mladine smo videli številne neverjetne račune, ki so jih vlečne službe izstavile poljskim tovornjakarjem. Nekatere tovornjake so – vsaj sodeč po računih – po Sloveniji vlekli več kot 24 ur. Četudi so vozniki na pomoč poklicali čez dan, so vozila – spet na papirju – odvažali zvečer. Za začasno skladiščenje blaga so voznikom zaračunali po 300 evrov na dan. Tovornjakarjem so podjetja za avtovleko računala tudi pretovarjanje blaga, ki naj bi ga opravili ročno in ne z viličarji. Nekateri računi so presegli 30 tisoč evrov. V enem od računov, ki ga je leta 2020 izstavilo podjetje Žonta poljskemu podjetju KAM-TRANS, so poleg parkirnine tovornjaka, ki so ga popravljali, in »administrativnih stroškov«, pa transportnih stroškov za dobavo materiala na račun dodali še 20 evrov za uporabo sanitarij, ki jih je pri njih uporabil voznik. Čeprav so v podjetju Žonta po navedbah voznika sprva dejali, da bo strošek pritrditve (rabljene) spone diferenciala znašal 800 evrov in čeprav so prevozniku zagotovili, da bo popravilo trajalo največ dve uri, so na koncu izstavili račun za 3238 evrov. Tovornjak, kot nam je zatrdil lastnik podjetja, so na parkirišču nato z drugim tovornjakom zablokirali za dva dni in jih s tem izsiljevali.

S podjetjem Žonta so sicer v Darsu lani sodelovanje zaradi pritožb prekinili, dejansko pa pritožb zaradi tega ni nič kaj manj. Leta 2022 so na Darsu recimo evidentirali 16 utemeljenih pritožb, samo letos pa je na Dars prišlo že vsaj 27 pritožb. Kot je vidno iz zgornjih primerov, je avtovleka tovornih vozil s slovenskih avtocest izredno dobičkonosna dejavnost z visoko, čeravno sporno dodano vrednostjo. Podjetje Draganović je na primer leta 2022 opravilo 493 intervencij na slovenskih avtocestah, tedaj je imelo kar 8,3 milijone evrov prihodkov in kar 1,4 milijona evrov čistega dobička. A bistveno pri tem poslu je, da ima podjetje z Darsom sklenjeno pogodbo. Dars lahko pogodbe prekine, če je preveč pritožb, hkrati pa s takšnim podjetjem potem tudi ne sklene nove pogodbe. To se je zgodilo Žonti. Pravkar je Dars objavil nov, petletni razpis za izvajanje avtovleke za tovorna vozila. In več kot zanimivo pri tem je, da se v tem letu posebna komisija za pritožbe od januarja do septembra letos ni sestala in ni obravnavala primerov. Kakšno naključje torej: tik pred novim petletnim razpisom Dars ne obravnava pritožb nad to dejavnostjo.

To je seveda v interesu tistih vlečnih služb, ki uporabljajo najspornejše prakse. Kdo je bil odgovoren za to, da komisija ni delovala? V letošnjem letu sta bila na Darsu za to področje odgovorni dve osebi. To sta bila Damjan Jaklin in Anton Travner. Oba sta povezana s strankama NSi in SDS. Na Darsu ju je po padcu vlade Janeza Janše zaposlil Valentin Hajdinjak, ki je bil v preteklosti seveda podpredsednik stranke NSi. Anton Travner je bil pod vlado Janeza Janše generalni direktor policije in je junija 2020 odstopil, ker ni mogel zaustaviti hišnih preiskav pri tedanjem ministru Zdravku Počivalšku. Hajdinjak ga je nato zaposlil kot svetovalca za korporativno varnost. Jaklina, ki je član NSi in je pod vlado Janeza Janše opravljal funkcijo državnega sekretarja na ministrstvu za obrambo pri Mateju Toninu, pa je Hajdinjak na Darsu zaposlil marca 2021. Postal je direktor področja vzdrževanja avtocest in hitrih cest, čeprav se nikoli ni ukvarjal z vzdrževanjem cest, ampak s turizmom. Pred tem je bil generalni sekretar Turistične zveze Slovenije, predsednik Pomurske turistične zveze, vodja pomurskega poletnega festivala ŠTRK in poveljnik občinske gasilske zveze v Veliki Polani, kjer je tudi nepoklicni župan.

Zakaj se torej Travner in Jaklin letos nista ukvarjala s pritožbami nad delom vlečnih služb? Minuli teden je POP TV objavil pričevanje enega od podjetnikov, ki je javno povedal, da je Roku Snežiču, osebnemu svetovalcu Janeza Janše, izročil 90 tisoč evrov podkupnine. Na televiziji so tudi objavili posnetek, kako Snežič prejme 25 bankovcev po 200 evrov. Podkupnina naj bi bila namenjena Darsu, je dejal na televiziji žvižgač, češ da ima Rok Snežič nadzor »na Darsu preko Hajdinjaka, Jaklina in Travnerja in da ima kompletno oblast nad posli. Nad razpisi, nad delom in nad pritožbami … Če ni podkupnine te vržejo ven …« Deloma naj bi bilo teh 90 tisoč evrov namenjenih tudi stranki SDS. Objava posnetka je v zadnjem tednu sprožila veliko odzivov. Rok Snežič je zanikal, da bi prejel podkupnino, vsi po vrsti iz Darsa so zanikali znanstvo s Snežičem, v SDH in v Darsu so napovedali temeljite preiskave glede korupcijskih očitkov, v NSi so celo napovedali, da bo primer pregledala njihova parlamentarna komisija za nadzor nad proračunom, primer bo raziskala tudi protikorupcijska komisija in tako naprej.

Politični epilog te afere bi morda lahko bila krivdna razrešitev predsednika uprave Darsa Valentina Hajdinjaka, ki je očitno toleriral neučinkovito delo Darsa na področju odzivanja na nepravilnosti pri izvajanju storitev vlečnih služb. A za vlado Roberta Goloba je problem seveda v tem, da potrebuje glasove poslancev NSi za spremembo ustave na področju imenovanja sodnikov – zaradi česar ni rečeno, da bo Hajdinjak res krivdno razrešen. Zelo verjetno tudi protikorupcijska komisija, kriminalisti, parlamentarni odbor za nadzor javnih financ pri tej zgodbi ne bodo našli krivcev in jim dokazali krivdo, ampak bomo ponovno priča načelnim sporočilom o ničelni korupciji in drugim moralno-etičnim izjavam. Dejansko pa pri tej zgodbi tudi ni bistveno, ali je Snežič zbiral podkupnine, s katerimi bi se lahko financirala stranka SDS; to je žal slepa ulica. Bistveno pri tej zgodbi je, da na Darsu že vsaj deset let dopuščajo na področju vlečne službe na pol mafijski sistem, ki je gojišče kriminala. Dopuščajo sistem, kjer so nagrajeni tisti, ki se pravil ne držijo.

Ta sistem je konec koncev vzredil podjetje, ki se je s pomočjo naučenih spornih praks spravilo na Čeha, s katerim smo ta članek začeli. Korupcija se lahko širi kot virus, če je ne zaustavimo. Zato se od vseh sklepov, ki so jih ta teden sprejeli v Slovenskem državnem holdingu (SDH) zaradi omenjenega primera, najmodrejši zdi tisti, ki zapoveduje Darsu, naj prouči možnost, da bi v tej državni službi dejavnost vlečne službe tovornih vozil opravljal sam.