Slovenska različica bratomorne vojne

Izbris je bil, kot ponavljamo zadnje desetletje, dejanje države Slovenije, s katerim je ta 25. februarja 1992 iz registra stalnega prebivalstva izbrisala več kot 25 tisoč ljudi. Čeprav bi ti ljudje, ki niso sprejeli slovenskega državljanstva, morali v novi Sloveniji ostati tujci z ohranjenim stalnim prebivališčem – tako kot so ostali Kitajci ali Nemci –, so postali tujci brez stalnega prebivališča. To pomeni, da so izgubili pravico do pokojnin, do socialnega varstva, do zdravstvene oskrbe, do uporabe številnih javnih storitev …

Toda bistvo tega dejanja ni bilo pravno, temveč politično. Vrnimo se čisto nazaj, vrnimo se v preteklost, v čas pred zakoni, s katerimi so se popravljale krivice, storjene izbrisanim, pred serijo ustavnih odločb, pred 25. februar 1992, vrnimo se do res prvega dejanja na tej poti, do leta 1991, ko smo v Sloveniji sprejemali nov zakon o tujcih. Čeprav so največji pravni strokovnjaki vsaj deset, če ne 20 let poskušali razumeti pomen izbrisa, domnevno zelo zapletenega dogodka, postopek sprejemanja zakona o tujcih leta 1991 dokazuje, da so politiki tedaj zelo dobro vedeli, kaj počno.

Leta 1991 poslanci v parlamentu oziroma v treh družbenopolitičnih zborih niso razpravljali o prihodnosti oficirjev JLA, razpravljali so, kaj storiti z delavci iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so bili večinoma nastanjeni v samskih domovih. Delegati so tedaj zelo dobro vedeli, da tem ljudem grozi, da bodo vrženi na cesto in prisilno poslani domov brez vseh pravic. To jasno dokazuje dopolnilo, ki so ga vložili liberalno usmerjeni delegati (Lev Kreft, Metka Mencin …) in v katerem je pisalo: »Državljanom SFRJ, ki so državljani druge republike in ne vložijo zahteve za državljanstvo Republike Slovenije, imajo pa v Republiki Sloveniji na dan uveljavitve tega zakona prijavljeno stalno prebivališče ali so v njej zaposleni, se izda dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.«

To dopolnilo ni bilo sprejeto zaradi »zagotovila« vlade Lojzeta Peterleta, da bo vprašanje pravic delavcev iz Jugoslavije rešila s posebnim ustavnim zakonom, s »katerim bomo za vse tiste, ki v tem času ne bodo sprejeli državljanstva Republike Slovenije, uredili pravice s civilnopravnega področja, kot je pravica do dela, delovna pravica, pravica do dedovanja, socialna pravica, s področja zdravstva ipd.,« če navedemo zagotovila iz tiste razprave. Ta obljuba ni bila izpolnjena.

Dejanje izbrisa ni bilo pravno, ampak politično, bilo je nacionalistično. Usmerjeno je bilo proti priseljencem iz nekdanje Jugoslavije. Krivdo zanj v političnem smislu težko pripišemo le Lojzetu Peterletu ali notranjemu ministru Igorju Bavčarju, ki bi kljub opisani pravni praznini lahko ravnal drugače. Dejansko je krivda za izbris kolektivna, nosijo jo tudi tisti prebivalci in volivci, ki se v devetdesetih letih niso znali upreti nacionalističnim čustvom. Dokazov za to je veliko. Še pred Matevžem Krivicem se je z vprašanjem izbrisanih začel ukvarjati Helsinški monitor, ki bi s predsednico Tanjo Petovar lahko postal nekakšno regionalno središče za človekove pravice za območje nekdanje Jugoslavije. Žal se je morala Tanja Petovar, tudi zaradi očitkov, da je »Srbkinja«, iz Slovenije izseliti. Slovenska sodišča so šele po letu 1999 začela priznavati spornost izbrisa. Dojemanje teh dogodkov se je torej spremenilo v času, ko so se končale vojne v Jugoslaviji.

Ta teden smo na dvorišču nekdanje tovarne Rog v Ljubljani, v Parku izbrisanih, odkrili spomenik izbrisanim v obliki črke Ć. Nastal je na podlagi idejne zasnove Vuka Ćosića. Znamenje je postavljeno v spomin in opomin na izbris, eno hujših in najbolj množičnih kršitev človekovih pravic v samostojni Sloveniji, pri tem pa naj preprečuje, da bi se kaj takega ponovilo, so ob odprtju poudarili govorci. Tam so bili župan Zoran Janković, pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan, predsednik Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije Marko Perak, predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov Irfan Beširević. Tam sta bila tudi nekdanji predsednik republike Milan Kučan in svetovalka predsednice republike Tatjana Bobnar.

Ali v zemljo napol zakopana črka Ć pravilno simbolizira izbris? Da, spomenik je primeren. Je eden od opominov, kam nas lahko vodi nacionalizem. Ki si v različnih obdobjih izbira različne žrtve.