Nedopustno

Evropsko sodišče je pritožbo nekdanjega predsednika programskega sveta RTV Slovenija dr. Petra Gregorčiča in drugih nekdanjih vodstvenih delavcev RTV iz kroga SDS zavrnilo kot nedopustno. O zadevi, pravijo evropski sodniki, ne bodo odločali, ker ni na prvi pogled vidnih kršitev človekovih pravic, sploh pa ne, dokler primer ne bo zaključen pred domačimi sodišči in ustavnim sodiščem. To vsebinsko o ustavnosti zdaj veljavnega zakona o RTV še ni odločilo in nič ne kaže, da bo kmalu. Zaradi izločitve kar dveh sodnikov jih v zadevi odloča le še sedem in možnosti za potrebnih pet glasov za veljavno vsebinsko odločitev se zdijo zelo pičle.

Prav ta nenavadni položaj je pred časom štiri sodnike od sedmih prepričal, da odpravijo poprej izglasovano začasno zadržanje zakona. Za to procesno odločitev so po zakonu dovolj štirje glasovi, če pomenijo večino. S tem je ustavno sodišče preprečilo nastanek dolgoročnejših negativnih posledic tega, da je SDS izpeljala politični prevzem javnega medija, saj bi takšne posledice sicer z lastno nezmožnostjo odločitve o ustavnosti novega zakona, ki bi prinesla olajšanje, pravzaprav soustvarjalo.

Na odločitev evropskega sodišča sta se v izjavi za javnost odzvala Peter Gregorčič in dr. Matej Avbelj, ustavni pravnik, ki je v imenu Gregorčiča in drugih pripravil zahtevo za presojo ustavnosti novega zakona o RTV in tudi kasnejšo pritožbo na evropsko sodišče. Napovedala sta, da se bodo kljub temu za pravice odstavljenih medijskih funkcionarjev borili naprej.

Če bi Avbelj bral Mladino, bi še pred vložitvijo pritožbe na evropsko sodišče iz nje izvedel, da »evropskemu sodišču ne bo preostalo drugega, kot da pritožbo zavrne kot nedopustno, saj ustavno sodišče pobude Gregorčiča in drugih ni zavrglo, pač pa jo je sprejelo v obravnavo in o njej odloča«. A Avbelj seveda ne potrebuje Mladine, da mu razlaga osnove pravnih formalnosti. Avbelj in Gregorčič ter drugi nekdanji vodstveni delavci RTV so vnaprej vedeli, da njihova pritožba prav zaradi navedenih formalnih (in tudi vsebinskih) razlogov nima nikakršnih možnosti za uspeh. Vložili so jo kljub temu – iz notranjepolitičnih razlogov, za potrebe nagovarjanja lastne volilne baze in morebitnega izvajanja pritiska na domače ustavno sodišče, ki v zadevi še odloča, in tudi evropsko sodišče, če bi kdaj o zadevi vsebinsko odločalo.

Tega, vložitve formalno popolnih in vsebinsko utemeljenih pritožb na ustavno sodišče, pa si ne more privoščiti kar vsak. Sploh, če gre za tako jasno vnaprej na propad obsojeno zadevo. Že res, da za vložitev pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice, tako kot velja tudi za slovensko ustavno sodišče, ni zahtevano plačilo takse. A priprava zadeve in navsezadnje tudi zahtevni prevod pravnega besedila v angleščino nikakor ne pomeni zanemarljivega stroška. Razen seveda, če je vse to delo Avbelj opravil brezplačno oziroma v zameno za pretekle in prihodnje politične usluge. Kar seveda pomeni, da v resnici ni bilo brezplačno.