Elite, jedro naroda

Na eni strani elite, na drugi "amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako"

Pred dvema tednoma je v Ljubljani vrata odprl luksuzni kompleks Schellenburg. V »najbolj vrhunskem stanovanjskem projektu v Sloveniji«, kot ga opisuje snovalec in investitor projekta Jože Anderlič, stanovanja dosegajo ceno do 10 tisoč evrov za kvadratni meter. Jasno, Anderlič ne gradi »stanovanj za tiste z minimalno plačo«, kot je dejal v intervjuju za spletni portal Siol. Gradi jih za uspešne poslovneže, za premožnejše kupce – za elito. Brez elite namreč »ni naroda«, pravi, »elita je jedro naroda. Narod brez elite ne obstaja, je samo amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako.«

Anderlič nemara res ni del »amorfne gmote ljudi, ki ne ve, kam in kako«. Je iznajdljiv, pragmatičen človek. Na lokaciji nekdanjega kulturnega spomenika Kolizej naj bi sprva postavil največjo koncertno-operno dvorano v Evropi. To je bil sploh pogoj, da je dobil zeleno luč za porušitev Kolizeja. Nato je skupaj z ljubljansko občino in kulturnim ministrstvom sprejel kompromis: zgradil naj bi samo večnamensko dvorano z neto površino 400 kvadratnih metrov. A ga je kulturno ministrstvo v času zadnje Janševe vlade obljube odvezalo – v zameno za izravnalni ukrep v vrednosti 1,5 milijona evrov.

Podobno iznajdljiv je bil leta 2015, ko se je znašel v sodnem postopku zaradi posla, ki sta ga izpeljala z Andrejem Oblakom, bivšim direktorjem družbe Hypo Alpe Adria Consultance. Z zlorabo položaja in pravic pri prodaji in nakupu lastniških deležev podjetja Hypo Upro naj bi bila pridobila za približno dva milijona evrov premoženjske koristi. Anderlič je naposled krivdo priznal in bil obsojen na leto in pol pogojne zaporne kazni s preizkusno dobo treh let. Obenem je moral vrniti tudi protipravno prisvojeno premoženje, v dobro državnega proračuna je nakazal 800 tisoč evrov in v dobrodelne namene dodatnih 200 tisoč.

Elitam v Sloveniji ni težko. Kapital je podpovprečno obdavčen, podjetja v povprečju plačujejo pol toliko dohodnine kot ljudje, gospodarska elita, odstotek najbogatejših, je glede na delež akumulacije bruto domačega proizvoda bogatejša kot drugod po Evropi.

Anderličeve besede so »zgolj logično nadaljevanje neoliberalne mentalitete, ki je tako splošno razširjena že zadnjih 30 let«, je prepričan sociolog Srečo Dragoš, »mentalitete, ki predpostavlja, da je gospodarstvo lokomotiva, ki za seboj vleče vse ostale vagone družbe. Pri čemer je zadnji vagon seveda sociala.«

Podoben pogled je mogoče prepoznati v prvotni odločitvi vlade, da prihodnje leto zaradi varčevanja socialnih transferjev ne bo uskladila z inflacijo. Naposled je premier Robert Golob obljubil, da bodo v ta namen poiskali dodatne finančne vire. A opozoril, kako pomembno je pri uveljavljanju socialnih pravic preprečiti zlorabe – in napovedal nadzor nad porabo sredstev z uvedbo digitalnih kartic.

»Upravičenci so že danes najbolj nadzorovan sloj državljanov. Zakaj ne naredimo obratno? Zakaj kartic ne uvedeno za odstotek najbogatejših?« se ob tem sprašuje Dragoš. »To bi bilo edino smiselno, če bi hoteli videti, ali se premoženje in zaslužki res vlagajo nazaj v proizvodnjo. Ali pa se raje skrivajo v davčnih oazah. Tega seveda ne bomo storili. A ko gre za reveže, s tem očitno ni težav.«