Siddharta / Bend, ki je spremenil slovenski mainstream

V devetdesetih letih na domači sceni ni bilo benda, ki bi mu uspelo omrežiti domače in regionalno občinstvo tako, kot je to prej Buldožerjem, Pankrtom, Martinu Krpanu ali Lačnemu Franzu. Javnost, mediji, kritiki, marketingarji – vsi so čakali na ime, ki bi zmoglo preseči ločnico med novim valom in kitarsko sceno osemdesetih, med radijskim šundom in hermetično alternativo devetdesetih. Če Siddharta ne bi obstajala, bi si jo Slovenci ob prelomu tisočletja morali izmisliti. In na neki način smo si jo. Organskemu zanimanju fenov je dodaten zalet dal medijski rompompom (več kot 150 intervjujev samo v času prvenca ID!) in dobili smo največji poosamosvojitveni, »predinternetni« bend, ki ga šele v zadnjih letih presegajo nove generacije z Joker Out na čelu.

Siddharta je nastala leta 1995 kot žanrsko precej neortodoksna formacija, s prvencem ID (1999) in nadaljevanjem Nord (2001) pa se je prebila v ospredje slovenske popkulture. Pravzaprav je v številnih pogledih soustvarila mainstream, kot ga poznamo danes. Proslavila se je kot prvi pravi stadionski in kot najbolj prodajan bend. Plošča Nord je z več kot 20.000 prodanimi izvodi junija 2002 dosegla dvojno platinasto naklado (doslej je presegla 30.000 izvodov), kar je danes nepredstavljivo. Na neki točki je bend res skakal iz paštete – po mnenju mnogih zasluženo, po mnenju drugih pod prisilo. A ob zadnjih izdihljajih glasbene industrije, kot smo jo poznali v 20. stoletju, je Siddharta premeteno izkoristila svoj trenutek, potrošniške navade glasbenih fenov, ki so vročično kupovali CD-je, vpliv televizije, posebej oddaje Videospotnice, in tiska, ki je takrat še imel moč ustvarjati zvezde.

»Primarno gonilo nam je bilo delati komade, ki bi jih radi slišali na radiu,« pravi Siddhartin ustanovni član, bobnar Boštjan Meglič. Kljub kompleksnosti besedil njegovega brata, frontmana in tekstopisca Tomija Megliča, nekonvencionalnosti njihovih aranžmajev, stilistični razgibanosti, nasploh njihovi čudaškosti in enigmatičnosti, je med Slovenci začuda nekaj kliknilo. Toda družbena klima je bila takrat precej drugačna. Na MTV-ju je prevladovala težka kitarska muzika à la System of a Down, Korn, Evanescence in Rammstein. Siddharta je bila avtohtoni odgovor na takratno dogajanje v popularni muziki.

Z epohalnim koncertom na razprodanem Plečnikovem stadionu (2003) in intenzivnim koncertiranjem so se uveljavili kot brand, institucija, mašina za generiranje hitov. Vendar, kot pravi basist Jani Hace, je bila njihova izrazna širina za nemški trg, ki je ob Poljski in Balkanu kazal največji potencial za preboj v tujino, tudi slabost. Prodati so jih želeli kot »gothic rock« bend, kar pa njim ni bilo všeč. »Vedno smo hoteli delati vse. Balade, metal, punk. Težko bi bil v bendu, kjer bi igrali isti žanr, isti tempo,« pravi Meglič. »Pritegnila me je prav ta eklektika. Bend se hitro ujame v lastno past, se omeji. Mi pa smo poskusili vedno ustvariti nek moment presenečenja,« doda Hace.

Kot vsak velik bend so skozi leta tudi sami doživeli vzpone in padce. Težko je ostati relevanten, naprej razvijati svoj izraz, nagovoriti nova občinstva. »Pride čas, ko malo zabluziš. Rh- je bil totalen uspeh, s Petroleo pa smo zaplavali drugam. Enostavno ni mogla ponoviti uspeha. Takrat nas je malo streznilo,« pravi Hace. Tudi ameriška avantura z »botrom nu-metala«, producentom Rossom Robinsonom, in albumom Saga (2009) ni prinesla pričakovanih komercialnih uspehov, a je bend utrdila. »Za nas je bilo to blazno pomembno. Takrat smo začeli ustvarjati zunaj te zgodbe o uspehu,« pravi Hace. V naslednjih letih je recesija zdesetkala glasbeno industrijo. »Padla je prodaja, ljudje niso imeli denarja za koncerte. Naš koncert na stadionu Stožice in hkrati snemanje živega albuma IV je bila malo samomorilska gesta,« razmišlja Hace. A je Siddharta prebrodila krizna leta in se v ušesih javnosti ponovno trdneje zasidrala po letu 2015, predvsem s skladbo Ledena, enim od presežkov njihove diskografije.

Po petletnem diskografskem zatišju (zadnji album Nomadi je izšel leta 2018) se je bend zdaj vrnil v studio, kjer pripravlja material za novi album. »Trenutno smo v neki ‘mladostni fazi’ razmišljanja. V vmesnem obdobju smo si zadajali, kako mora nekaj biti, zdaj pa imamo spet več svobode v komunikaciji,« pravi Hace. Osredotočajo se tudi na bližajoči se koncert v ljubljanski Areni Stožice (ta bo 18. novembra), ki obeta tako predstavitev novih komadov kot prerez njihovega klasičnega repertoarja, s poudarkom na albumu Rh-, ki letos slavi dvajsetletnico. »Iz vsakega našega obdobja obstaja kakšen hit. To je pomembno, da bend lahko preživi. Da ima nekaj, na kar se folk lahko naveže, da lahko poje s tabo na koncertu,« pravi Hace. Meglič pa ga dopolni: »Imamo fene, ki nam sledijo od začetka. Recesija je sovpadla s tem, da so si začeli nekateri ustvarjati družine in so vmes malo izginili. Danes pa na koncerte pridejo skupaj s svojimi otroki.«