Antistrategija

Sestava slovenskega prebivalstva je tradicionalno homogena, velika večina – okoli 80 odstotkov prebivalcev – so Slovenci. To se iz leta v leto sicer spreminja, pri čemer begunski valovi k nam prinašajo zanemarljivo število tujcev, delež teh se povečuje predvsem zaradi potrebe po delovni sili. K nam pa bo prihajalo vedno več tujcev iz vedno bolj oddaljenih in vse bolj drugačnih okolij in kultur. Bližnji bazen bivše Jugoslavije, na katerega smo se dolga desetletja zanašali, ko je šlo za najbolj težaška, najtežja in tudi najmanj plačana dela, se hitro prazni. Doslej smo nekako lahko shajali brez integracije, torej vključevanja tujcev v družbo, v prihodnje pa bo ta bistvenega pomena. Vlada je za ta namen pripravila strateška dokumenta, ki bosta zarisala, ali Slovenija misli resno ali ne – strategijo o vključevanju tujcev, ki niso državljani EU, in strategijo priseljevanja. Obstajata namreč zgolj dve poti: vključitev tujcev v družbo in lokalno okolje, kjer živijo, ali pa getoizacija, poudarjanje razlik med njimi in nami ter posledični konflikti med prebivalci, tudi državljani iste države. Za katero pot se bo odločila Slovenija?

Ko je vodenje notranjega ministrstva v vladi Roberta Goloba sprva prevzela Tatjana Bobnar, je napovedala točno to – sprejem migracijske strategije in na njeni podlagi sprejetje zakona o integraciji. A Bobnarjevi se je čas v vladi hitro iztekel in začrtano delo je zastalo. Vlada oziroma njeni delovni skupini za posamezni strategiji sta šele v začetku oktobra pripravili prvi delovni osnutek ene in druge strategije. In še to zgolj zato, ker se je k temu pred letom dni koalicija brez jasnih ciljev zavezala z zakonom, ko je zamrznila pogoj znanja slovenščine, ki bi razbil priseljenske družine, točneje družinske člane oziroma predvsem žene tujih delavcev poslal nazaj v državo izvora, če ne bi opravile zahtevnega izpita iz slovenskega jezika. Tega pogoja, mimogrede, vlada ni odpravila, kot je obljubljala, pač pa je le znižala zahtevano raven znanja slovenščine.

Bobnarjeva je sicer v svojem kabinetu, da bi zagotovila resen pristop na dotlej neurejenem področju migracij, zaposlila kar dve strokovnjakinji s tega področja, dr. Polono Mozetič in dr. Simono Zavratnik. Slednja, sicer predavateljica na Fakulteti za družbene vede, je pred časom in po tem, ko je skupaj z Bobnarjevo že davno zapustila ministrstvo, o integraciji oziroma vključevanju tujcev povedala, da »potrebujemo krovni zakon in strategijo. Strategijo zato, da bomo imeli na dolgi rok neki družbeni dogovor, dolgoročen, optimističen dokument.« To delo pa je mogoče kakovostno izvesti zgolj ob sodelovanju nevladnega sektorja, kjer je zgoščeno pravzaprav vse znanje na tem področju.

Od obljubljenega soustvarjanja migracijskih strategij obeh, oblasti in nevladnega sektorja, ni ostalo nič.

In kaj smo dobili? Dve strategiji, ki sta videti tako, kot da sta bili napisani na direktoratu za migracije ministrstva za notranje zadeve, kjer se že več kot trideset let goji in obnavlja ena tujcem najmanj naklonjenih politik med vsemi evropskimi državami. Tako sta videti, ker sta bili tam tudi napisani. »Strategija vključevanja tujcev, ki niso državljani EU, v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije«, ki je bila na vladi potrjena prejšnji teden, vsebuje štiri glavne vsebinske sklope: jezikovno integracijo, integracijo pri izobraževanju, integracijo na trgu dela in integracijo v lokalno okolje. A v bistvu gre bolj ko ne za popis obstoječega stanja z dodatki o tem, da bi stanje veljalo v prihodnje izboljšati.

O tem, kaj strategija vsebuje in česa ne, pa bi morala, smo govorili z Goranom Lukićem, vodjo delavske svetovalnice, ki pomaga tujim delavcem v stiski. Lukić je bil namreč tudi predstavnik nevladnega sektorja v delovni skupini za pripravo strategije. Pojasnjuje, da je konec maja pristojnim posredoval dokument, dolg deset strani »s 54 konkretnimi vsebinskimi predlogi, kaj vse bi morala strategija vsebovati. Sprejetih je bilo osem.« Kar se sodelovanja pri delu skupine tiče, pa dodaja, da je bil »kot enakopraven član te skupine štiri mesece povsem odrezan«. Naslednji stik je sledil 13. oktobra, ko so člani delovne skupine v vpogled dobili zadnji delovni osnutek strategije z obvestilom, da imajo čez vikend, do ponedeljka, ko je bil sklican sestanek skupine, čas za pripombe.

»Upoštevali so nekatere predloge, kar se tiče slovenskega jezika, starševskega varstva, medkulturne mediacije in še nekaj, vsega ostalega pa ne. Kar se področij sociale in zdravstva tiče, kot da tega sploh ni. Zakaj niso upoštevali naših predlogov, kljub temu da imamo na primer neposredne informacije, kaj pomeni neki zakonski člen v praksi, na terenu, v življenju? Če citiram predsedujočo delovni skupini, državno sekretarko Tino Heferle, ’ker so bili predlogi s strani nevladnih organizacij preveč konkretni’,« pojasnjuje Lukić in še dodaja, da sam to strategijo jemlje »zelo resno, in če so oni mislili, da bom zgolj privesek, s katerim bodo legitimirali proces sprejemanja tega dokumenta, so se zelo zmotili«. V zvezi z drugo strategijo – o migracijah oziroma priseljevanju –, ki še vedno nastaja, pa Lukić dodaja, da je »zadeva tragikomična« in da je raje niti ne bi komentiral.

Polno ime druge strategije je »Strategija Vlade Republike Slovenije na področju priseljevanja« in je še manj vsebinska kot prva. V postopku te strategije pa iz nevladnega sektorja sodeluje tudi Urša Regvar s Pravnega centra za zaščito človekovih pravic, ki pojasnjuje, da gre zgolj za »statističen dokument, ki vsebuje nabor ogromne količine podatkov, ki niso niti ustrezno analizirani in nimajo nobene dodane vrednosti, ker ne povedo nič. Dokument na tej točki nima določenih strateških ciljev niti nima resnega izvedbenega načrta. Ko beremo ta dokument, ne vemo, kaj so cilji, za katere si bo Slovenija na področju priseljevanja prizadevala, niti na kakšen način si bo zanje prizadevala. To nikakor ne pomeni resne migracijske strategije, ki je bila obljubljena na začetku mandata.«

Strategija vključevanja tujcev v družbo ne prinaša nujno potrebnih podlag za razvoj na tem dolga leta zapostavljenem področju.

Tako kot Lukić tudi Urša Regvar opozarja, da je kot predstavnica nevladnega sektorja v procesu priprave strategije sodelovala zgolj pro forma: »Mi od samega začetka nismo bili prav zares vsebinsko vključeni v ta proces. Odkar se je zamenjalo vodstvo notranjega ministrstva, smo bili povabljeni samo na en sestanek, na katerem je bilo povedano zgolj to, da se bo proces sprejemanja migracijske strategije nadaljeval.« Dobili so zgolj neke osnutke, ki naj bi jih bili v kratkem roku komentirali. Kljub temu so bili njihovi komentarji izčrpni, potem pa je nastopila tišina. »Na neki točki smo dobili informacijo, da kot člani delovne skupine niti nimamo pravice do vpogleda v strategijo, ki naj bi jo soustvarjali, saj da je označena s stopnjo zaupnosti interno. Ne vem, upam, da to ni res,« pravi Urša Regvar in dodaja, da od pripomb in predlogov nevladnega sektorja k migracijski strategiji »doslej ni bil vključen niti eden«.

Pravnica še dodaja, da so se vključili v ta proces zato, »ker je država obljubila novo migracijsko strategijo, nov pristop k migracijam, kar Slovenija potrebuje in na kar že vrsto let opozarjamo«. A ker nikakor niso bili upoštevani, ne morejo reči, da je šlo za zadovoljivo ali učinkovito sodelovanje. »Brez resnega strateškega dokumenta še vedno ne vemo, kakšna sploh je migracijska politika Slovenije. Torej stanje ostaja enako kot doslej. Na eni strani imamo zaveze, ki so jih pred volitvami dale koalicijske stranke, a zdaj vidimo, da gre zgolj za nadaljevanje restriktivne migracijske politike predvsem prejšnje vlade, ki pa je bila izredno problematična.«

Dr. Simona Zavratnik je bila med tistimi, ki so na začetku mandata z oblastne pozicije začeli govoriti o potrebi po pripravi strategij. Ne dvomi, da strategija o vključevanju »potrebuje oprijemljive, jasne ukrepe in časovnico, vključno z dolgoročnim financiranjem. Strategija ni – kot so opozorile nekatere nevladne organizacije – zbir podatkov in želja, ampak dokument, ki mora prinašati rešitve na dolgi rok, torej vsebovati ukrepe in omogočiti njihovo izvedbo na terenu.« Dodaja, da bi to morali biti optimistični dokumenti, zazrti v prihodnost, ki bi prinesli preboj na področju migracij. Kot glavno skrb poudarja predvsem pripravljenost države, da integracijske programe tudi finančno podpre: »V integracijo je treba vložiti finančne vire, in to veliko in brez omahovanja. Naložba v povezljivost med ljudmi, v medkulturno komunikacijo, mora biti visoka in vire je treba zagotoviti takoj. Vse drugo je politični blef in negovanje stereotipa – češ, saj migranti se nočejo učiti slovenščine. Ne drži, prav nasprotno.«

Priprava strategij na področju priseljevanja in vključevanja je vključevala veliko priložnost za Slovenijo, ki bi (tudi) zaradi svoje majhnosti lahko pomenila zanimiv laboratorij za različne programe vključevanja tujcev v družbo. Verjetno pa je le redko kdo verjel, da bi se na tem področju lahko zgodil kak bistven premik. In res se ne bo.