Trk dveh svetov

Prejšnji teden, 26. oktobra, so v Ljubljani uradno odprli Center Rog. Nova pridobitev v mestu, ki med drugim vanj prinaša devet proizvodnih delavnic na področju izdelovalništva in uporabnih umetnosti ter dvajset delovnih prostorov za ustvarjalce, pa novo mestno knjižnico in druge večnamenske prostore, že od samega začetka razdvaja javnost. Eden od razlogov je, da nad novim centrom še vedno visi res velik madež, dejstvo, da je zrasel na ruševinah neke druge, avtonomne skupnosti, ki je v teh prostorih delovala prej in je bila iz njih nasilno izgnana. Obenem pa je Center Rog postal tudi simbol nečesa drugega: njegova sterilna fasada je za mnoge opomnik, da se mesto spreminja. Spreminja v predvidljivo kuliso, namenjeno turistom in bogatim investitorjem, v kateri je vse manj prostora za tiste, ki si ne morejo več privoščiti življenja v mestu. Te očitke je še dodatno podkuril ljubljanski župan Zoran Janković, ki je pred odprtjem večkrat poudaril, da bodo stanovanja v okolici prenovljene stavbe zdaj dobila »50 odstotkov na vrednosti«, saj da je to zaradi prenove bivše tovarne postala »ekskluzivna lokacija«. Odprtje so tako pospremili pozivi k bojkotu novega centra, na dan otvoritve pa protest, na katerem je morala posredovati tudi policija.

Pred Centrom Rog se je tisti četrtek zbralo nekaj sto protestnikov. Sprva so krožili okoli stavbe, pri tem so nekateri med njimi v poslopje metali barvo in različne predmete ter ga porisali tudi z grafiti. Nekaj pred 19. uro, ko je bil tudi uradni začetek otvoritve, so udeleženci shoda poskušali vstopiti v notranjost stavbe, kar so jim preprečile posebne policijske enote. Pri varovanju objekta so uporabile prisilna sredstva, nekatere protestnike so policisti tiščali ob tla, uporabili so tudi solzivec, zaradi česar je ena oseba potrebovala zdravniško pomoč.

Na drugi strani steklene fasade (in policijskega kordona) se je po ocenah vodstva Centra Rog zbralo okoli tri tisoč ljudi. Postregli so jim prigrizke in vino in uživali so ob kulturnem programu. Nekateri med njimi so snemali prizore, ki so se dogajali pod njimi, se nasmihali in protestnikom kazali sredince. Tisti spodaj, protestniki, ki so stali na dežju, so jim vračali podobno. Prizor je bil res nenavaden, šlo je resnično za trk dveh svetov.

»Vidimo lahko razdeljeno Ljubljano. Ljudje s šampanjcem in prigrizki v roki skozi steklena okna gledajo, kako enote specialne policije tepejo umetnike, ustvarjalce, najemnike in druge ljudi, ki si želijo boljšega življenja v Ljubljani. To je to, to je Center Rog,« je ob robu shoda povedal aktivist Miha Blažič - N’Toko iz Ambasade Rog, gibanja, ki beguncem zagotavlja socialno podporo in je imelo nekoč prostore v bivši tovarni. »Pred nami je sterilen prostor, v katerem bo nekdo ’od zgoraj’ določal, kaj je kultura, kaj umetnost, predvsem pa podpiral potrošnjo, s katero bodo nekateri služili. Ljubljana je postala last peščice ljudi, drugi pa smo statisti, ki igramo vlogo meščanov, da bi lahko ti, ki so polni denarja, imeli občutek, da ne živijo v praznem mestu,« je bila kritična medijska strokovnjakinja Sandra Bašić Hrvatin, ki se je prav tako udeležila shoda.

Odprtje Centra Rog je ponudilo res nenavaden prizor: na eni strani policijskega kordona so bili ljudje ob prigrizkih in dobrem vinu, na drugi protestniki in solzivec.

»Žal mi je, da zunaj poteka protest, za katerega razumem, da izvira iz gneva, ker tukaj danes ni več gradbena jama, niti ni uspel poziv k bojkotu, saj je v mestu enostavno preveč ljudi, ki ta prostor potrebujejo,« je na drugi strani policijskega kordona zatrdila direktorica novega centra Renata Zamida. »Obenem bi protestnike spet povabila, da naj vstopijo v hišo, naj si ogledajo prostore in da naj jih sodijo po vsebini, ki se bo dogajala znotraj njih.« Ljubljanski podžupan Boštjan Koritnik, sicer tudi minister za javno upravo v času zadnje Janševe vlade, pa je odprtje opisal kot »velik dan. Po veliko letih prizadevanj za revitalizacijo tega območja, imamo pred seboj izjemen rezultat: javen in odprt prostor, ki je inovacija, po kateri se bodo zgledovali ne samo po Evropi, ampak po celem svetu. Tu bodo lahko ustvarjali tisti, ki bi jih protestniki označili za elite, in tudi bivši uporabniki teh prostorov.«

Vrnimo se spet na drugo stran policijskega kordona. Med udeleženci shoda je bila tudi Dijana Matković, pisateljica, ki v dogajanju okoli nekdanje tovarne prepoznava nadaljevanje in zaostritev procesov, ki jih je na svoji koži občutila tudi sama, ko se je morala pred šestimi leti iz Ljubljane vrniti v rodni kraj. »Naenkrat je zmanjkalo sodelovanj, na katere bi lahko v etičnem smislu pristajala in preživela. Zmanjkalo je neodvisnih, avtonomnih kontekstov, kjer šteje kritična misel, ki ni birokratsko zamejena, zaradi česar je zmanjkalo tudi honorarjev in na koncu več nisem imela za najemnino,« opisuje. »Ko sem se odselila, je naslednja najemnica že plačevala več kot jaz, v zadnjih letih pa so cene najemnin še narasle. Ravno ob Rogu pa se župan rad pohvali z višanjem tržne vrednosti okoliških stanovanj, kar zaobjema najemnine in tudi prodajo.« V Centru Rog tako vidi zgolj poosebitev in stopnjevanje opisanih procesov, zaradi česar center »ne more biti, kot trdi propaganda mestne občine, ’naš’, ampak deluje proti nam«.

Obenem je, poudarja Dijana Matković, težko odmisliti način, kako so bili bivši uporabniki nekdanjega Roga odstranjeni iz teh prostorov, vodstvo novega Centra Rog pa jih zdaj »menda velikodušno, zares pa sprevrženo«, vabi k obisku. »Dala bom, zavoljo plastičnosti, pretiran primer. Oditi na kozarec vina, na mreženje v Center Rog, ki je nastal na nasilnem izbrisu avtonomnih ustvarjalcev in aktivistov, bi bilo tako, kot bi šla v hotel v Višegradu, kjer je nekoč stalo taborišče za ubijanje in posiljevanje, na sproščujočo masažo. To lahko storiš samo, če imaš močan želodec, da se ti ob misli na zgodovino prostora ne obrne.«

 »V nasprotju z nekaterimi kolegi ustvarjalci, morda tudi imetniki okoliških nepremičnin, ki v njem vidijo neoporečen vir zaslužka, zaradi česar premišljeno trdijo, da je treba dati novemu projektu priložnost, sem na strani tistih, ki jih lahko ustvarjalno in preživetveno uničijo že odločitve ’velikih živin’, kakršne sprejemajo ob Rogu,« še dodaja. »Zavzemam se za mesto – in edino to tudi je mesto v pravem pomenu besede, vse drugo so nekakšni provincialni klubi za izbrance –, ki vsebuje prostore in kontekste, kjer smo lahko kritični in obenem dostojno živimo.«

Pa prestolnica res postaja mesto, kjer za nekatere meščane ni več mogoče dostojno življenje? Mar v njej res poteka proces, poosebitev katerega je v očeh nekaterih prevzel Center Rog, proces, ki ga protestniki opisujejo s pojmom gentrifikacija?

»Gentrifikacija ni nova beseda, se pa v zadnjem desetletju uporablja vse več in se že nekaj let uporablja tudi pri opisovanju mestnih politik v Ljubljani,« razlaga urbani sociolog Aidan Cerar z Inštituta za politike prostora. Razlogi za to so različni: v zadnjih letih se je precej obrnil trend poseljevanja mestnega jedra, interes za bivanje v mestu je vse večji, to pa je tako postalo območje velikih investicij in nalaganja kapitala, hkrati se je s prihodom nizkocenovnih prevoznikov, kot sta letalski družbi Easyjet in Ryanair, močno okrepil tudi mestni turizem. »Ljubljana je bila v devetdesetih letih in ob prelomu tisočletja znana kot zelo ’zaspano’ mesto. Ukrepi oživljanja mesta so bili takrat zato smiselni in utemeljeni, tudi dobro so uspeli. Če izpostavimo samo postopno zapiranje mestnega jedra za promet. Vendar se je kasneje nekaj teh ukrepov povezalo na način, da imajo po mojem mnenju skupni učinek, ki bi ga lahko opisali kot gentrifikacijo.«

Naj to besedo razložimo v enem stavku: gre preprosto za to, da se mestno jedro vse hitreje razvija po meri višjih družbenih razredov. Tisti, ki si vse višjih cen najemnin v mestu ne morejo privoščiti, pa se iz njega prisilno izseljujejo. Geograf Neil Smith je pojav gentrifikacije recimo opazoval pri mestnih politikah v Združenih državah Amerike. V knjigi Nova urbana meja: gentrifikacija in revanšistično mesto opisuje, kako je konec osemdesetih let ameriški predsednik George Bush obljubil, da bo iz Amerike naredil »prijaznejšo, bolj milo nacijo«. Prenova urbanih središč, ki je sledila, je resda vlila optimizem srednjemu razredu, piše, vendar so se konec desetletja obenem pokazale tudi posledice desetletja deregulacije, privatizacije in rezov v proračun za socialno podporo in skrbstvo. Program »prijaznejše, bolj mile nacije« se je sprevrgel v nasprotovanje socialnim politikam, pri tem pa so bile najbolj na udaru že tako marginalizirane skupine. Prišlo je do pojava v mestu, ki ga Smith opisuje kot »revanšistično mesto«. To je, jasno, proces, ki je veliko očitnejši v mestih, kot je New York, ki je v zadnjih desetletjih postal vse bolj socialno segregiran, mestna infrastruktura pa ne sledi potrebam tistih, ki so se bili zaradi tega prisiljeni odseliti na mestno obrobje.

Trditi enako za prestolnico se morda zdi prenagljeno. »Za Ljubljano je še vedno značilno, da veliko ljudi živi v stanovanjih, ki so v njihovi lasti, kar nekoliko umili učinek odseljevanja,« razlaga Aidan Cerar. »Vendar pa se, še posebej med populacijo, ki stanovanja najema, pozna, da je bivanje v mestnem jedru vse dražje. Danes na primer nimamo več toliko študentov, ki bi prebivali v mestnem jedru, ker se je to enostavno tako zelo podražilo. Težje dostopni so tudi produkcijski prostori.« Obenem je v Ljubljani mogoče opazovati še en učinek gentrifikacije, poudarja, in sicer da mesto postaja »vse manj po meri vsakdanjega življenja njegovih prebivalcev in vse bolj po meri njegovih obiskovalcev. Torej tistih, ki pridejo v mesto iskat zabavo, spektakel, bodisi kot turisti bodisi kot ljudje, ki pridejo uživat mesto. Njihova značilnost pa je, da zapravijo več in v krajšem času, zato se jim mesto začne prilagajati. Za lokalne prebivalce tako postaja mesto dražje ter vse manj zanimivo in avtentično.«

Živo mesto potrebuje obiskovalce – brez obiskovalcev ni živega mestnega jedra. Vendar pa se ob tem postavlja bistveno vprašanje, ali vse skupaj že ni preseglo točke, ko to tudi negativno vpliva na vsakdanje življenje prebivalcev, še posebej v poletnih mesecih, ko je turistična sezona na vrhuncu. »Seveda so mestne oblasti pri preprečevanju tega omejene, to obrniti, drastično spremeniti, je težko,« pravi Cerar. »Vendarle pa je po mojem mnenju prišel čas, ko bi morali manj govoriti o tem, kako privabiti še več turistov, in več o tem, kako ublažiti negativne učinke, ki jih prinašata gentrifikacija in turistifikacija mesta, ter kako zavarovati vsakdanje življenje meščanov.«

Oglejmo si samo nekaj podatkov. Te so v okviru razstave V Ljubljani se moramo resno pogovoriti o gentrifikaciji zbrali v Društvu arhitektov Ljubljane in na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. Kot ugotavljajo, nakup 50 kvadratnih metrov velikega starega stanovanja v Ljubljani danes v povprečju znaša 197.500 evrov, kar je več kot 132 povprečnih mesečnih plač v Ljubljani, novogradnje v mestnem središču pa presegajo tudi 10 tisoč evrov na kvadratni meter. Višina neto povprečne mesečne plače v obdobju med letoma 2016 in 2022 se je v Ljubljani zvišala za 28 odstotkov, cene stanovanj pa za 78, cene hiš za 61 in cene zemljišč za 56 odstotkov.

Ugotavljajo tudi, da se v Ljubljani glede na potrebe zgradi veliko premalo stanovanj. V obdobju med letoma 2011 in 2021 je bilo zgrajenih nekaj več kot štiri tisoč novih stanovanj in hiš, število prebivalcev pa se je v tem obdobju povečalo za več kot 14 tisoč. To je število, ki ne zajema študentov iz drugih krajev, ki bivajo v Ljubljani v času študija, in najemnikov, ki najemajo stanovanja na črnem trgu. Povečalo se je tudi število manjših, eno- in dvočlanskih gospodinjstev.

»Stanovanjska gradnja krepko zaostaja za potrebami in posledično se vse več ljudi, predvsem iz manjših gospodinjstev, sooča z resnimi stanovanjskimi težavami in tveganjem revščine,« ugotavljajo. »Edina protiutež gradnji dragih stanovanj je gradnja javnih najemnih stanovanj, ki jih zagotavljajo Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana in Stanovanjski sklad Republike Slovenije. Kljub povečanju gradnje v zadnjih letih pa sklada ne dohajata potreb, saj običajno zagotovita stanovanja le 10 odstotkom ljudi, ki so do njih upravičeni.«

Vsi drugi so odvisni od praviloma dragih tržnih najemnih stanovanj, pogosto v črno-sivih oblikah najema, pri čemer alarmantno stanje na najemnem trgu ni zgolj posledica nezadostne gradnje in rasti prebivalstva, temveč tudi povečanja kratkoročnih oddaj stanovanj prek spletnih portalov, kot je Airbnb.

Arhitekt Janez Koželj, bivši ljubljanski podžupan, ki je kot prvi mestni urbanist začrtal vizijo dolgoročnega razvoja Ljubljane do leta 2025, kljub temu vztraja, da se gentrifikacija v mestu ne dogaja. »Ni podatkov, ki to dokazujejo,« pravi. »V Londonu, Amsterdamu, Barceloni in New Yorku je drugače. Tam najemnike počasi izrinjajo lastniki nepremičnin in gradijo draga stanovanja. So projekti, ki se danes kažejo kot sporni, soseska Schellenburg in zgradba Šumi, koga izrinili? In če pogledamo nazaj ... Kdo je v socializmu živel v mestnem središču? Za koga je Edvard Ravnikar gradil Ferantov vrt? Za koga je bil zgrajen Kozolec? V mestnem središču so se na elitnih lokacijah vedno gradila stanovanja za višje sloje.« Po drugi strani, nadaljuje, mestni stanovanjski sklad ves čas gradi neprofitna stanovanja: predvidoma leta 2026 naj bi ob Resljevi cesti zrasla večstanovanjska stavba z okrog 30 stanovanjskimi enotami, leto kasneje pa nova stanovanjska soseska ob Povšetovi ulici s 360 enotami.

Obenem poudarja, da si ljubljanska občina že dolgo prizadeva omejiti kratkoročne najeme prek spletnih platform, kot je Airbnb. A da za to nima pooblastil. Leta 2021 je ministrstvo za gospodarstvo sicer pripravilo predlog zakona o gostinstvu, ki naj bi redefiniralo pogoje kratkoročnega oddajanja nepremičnin turistom. Med drugim bi občinam priznalo večjo vlogo na tem področju, saj bi v svojih aktih lahko same določale prostorski in terminski okvir za oddajanje nepremičnin. Predlog je bil celo dan v javno razpravo, a je naposled pristal v predalu.

Sedanja vlada je v koalicijsko pogodbo zapisala, da zagovarja boljši nadzor nad regulacijo kratkotrajnih najemov in pripravo zakonske podlage, ki bo lokalnim skupnostim omogočila tak nadzor. Na ministrstvu za gospodarstvo, v sodelovanju z ministrstvom za solidarno prihodnost, naj bi tako že pripravljali nov predlog zakona o gostinstvu.

Vrnimo se spet na začetek, k Centru Rog. Bolj kot kaj drugega, tako se zdi, je ta postal simbol za nezadovoljstvo, ki ga nekateri čutijo ob po njihovem mnenju zgrešenih mestnih (in državnih) politikah zadnjih nekaj let. Tega ne gre preprosto preslišati ali označiti za neutemeljeno. Merilo dobrih vladarjev se namreč določa tudi s tem, kako uspešno znajo manevrirati med različnimi interesi in konflikti v družbi. Kako bo to v prihodnje počel Center Rog, pa bo pokazal čas.