Mučenje živali in zaporna kazen

Sedmega julija malo pred tretjo popoldan je bila koprska policija obveščena, da moški na Markovcu z mopedom vleče mrtvega psa, ki ga je potem ob prvi priložnosti odvrgel v zabojnik za biološke odpadke. Policija je storilca v kratkem izsledila, a mu po telefonskem posvetu z dežurno tožilko izrekla zgolj denarno kazen za prekršek (800 evrov), ker je »sprehajanje« živali, privezanih na motorno vozilo, prepovedano.

Tedanji generalni državni tožilec Drago Šketa je nekaj dni za tem odredil strokovni nadzor v zadevi in ta se je zdaj zaključil. Na tožilstvu so priznali napako in dodali, da je šlo za kaznivo dejanje mučenja živali, ki ga že preiskujejo.

»Dejstvo je, da je 67-letnik podal izjavo, da je psičko peljal na sprehod, da ni hotela več teči, zato jo je vlekel in potem videl, da je mrtva. Nato jo je mrtvo vlekel z motorjem do biološkega kontejnerja. Opravičila za takšno dejanje ni, tudi opravičila za mimoidoče, ki ga niso ustavili, ni. Še ne leto dni stara pitbulkica je plačala z življenjem,« so tedaj dogodek opisali v Obalnem zavetišču.

Mučenje živali je kaznivo dejanje z zagroženo kaznijo do dveh let zapora. A očitno je, da je postopek tekel precej ali kar preveč drugače, kot če bi šlo za človeka, za mučenje katerega kazenski zakonik prav tako predvideva zaporno kazen. Dežurna tožilka se namreč ni odločila za ogled na terenu, policija tudi ni zavarovala dokazov, poginuli pes je bil namesto v obdukcijo predan v uničenje. Vse to celo, čeprav je kršitelj »dobro znan zaradi neustreznih razmer in oskrbe živali že leta«, kot so pojasnili v Obalnem zavetišču.

S tožilstva so zdaj sporočili, da je bila »narejena strokovna napaka, saj je bil podan sum storitve kaznivega dejanja in ne prekrška. Na Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru se na podlagi večjega števila kazenskih ovadb za kaznivo dejanje mučenja živali po 341. členu KZ-1 vodi predkazenski postopek, ki pa še ni končan.«

Gotovo je težava, če pristojni organi, torej veterinarska inšpekcija, policija in tožilstvo, niso sposobni ustrezno posredovati niti, ko gre za znane dolgoletne mučitelje živali, kakršnih po pripovedovanju upravljavcev zavetišč za živali po Sloveniji sploh ni tako malo. Kdo je pravzaprav v tem primeru pripomogel, da bodo pristojni opravili svoje delo? So se po julijskem dogodku v Kopru oglasila veterinarska, strokovna združenja? Ne. Na tožilstvo so pritisnila društva za varstvo živali in tudi ob pomoči poslanke SD Meire Hot in predsednika vlade Roberta Goloba je to vodilo do notranjega tožilskega nadzora.

Je ta žalostna zgodba nova podkrepitev trditve, da v Sloveniji potrebujemo boljše varstvo živalskih pravic, saj sedanje, ki je organizirano znotraj veterinarske stroke in inšpekcije, ne zadostuje? Prav to, nekoliko boljše varstvo živalskih pravic, prinaša sprejeta novela zakona o zaščiti živali, ki je poleg kmetov najbolj razburila veterinarje. Družno so celo napovedali, da bodo zahtevali ustavno presojo zakona – ker so prepričani, da je po novem raven varstva živalskih pravic previsoka.