Simon Kajtna / Slikar, ki mu slikanje pomeni odkrivanje notranjih in zunanjih svetov

Samotne barke na umirjeni gladini, figure na obali, potopljene v vodne igre. Zapisi vodnih doživetij, energija in dinamika skokov v vodo, platna, iz katerih veje vitalizem, joie de vivre. V opusu akademskega slikarja Simona Kajtne osrednje mesto pripada vodi. Ta občutek brezmejne svobode, lebdenja in umirjenosti, ki ga doživi obdan z morjem, ga tako navdihuje, da se k slikanju morskih motivov ves čas vrača.

Zase pravi, da je Panslovenec, saj je rojen v Trbovljah (leta 1971), otroštvo je preživel v Dolu pri Hrastniku, adolescenco pa v Rimskih Toplicah. Zdaj že več kot desetletje z ženo, slikarko in ilustratorko Mojco Lampe Kajtna, in dvema hčerama živi v veliki stari hiši v Šentjerneju, ki je tako polna slik, da pogled na notranjost včasih osupne še lokalnega poštarja.

Na vprašanje, kako se je zaljubil v slikarstvo, še sam ne pozna pravega odgovora. Ve le, da se je nekje pri sedmih letih odločil, da bo slikar. Kot bi ga nekaj poklicalo. Tako je že zelo zgodaj, brez kakršnegakoli vodenja in usmerjanja, začel sam raziskovati in se učiti. Pri desetih letih je odkril čarobnost oljnih barv. Spominja se, kako je njegova mama ves čas zračila stanovanje. Pravi, da je v drugem materialu skorajda nepismen, občasno, zlasti denimo na potovanjih, iz priročnosti poseže le še po akvarelu.

V Velenju je obiskoval srednjo šolo s strokovnim programom programiranja, medtem pa je bil ves čas »zastrupljen« z likovnim ustvarjanjem. Vpisal se je na Pedagoško fakulteto, kjer je svojega prvega mentorja našel v akademskem slikarju Hermanu Gvardjančiču, letošnjem prejemniku Prešernove nagrade za življenjsko delo. »Cele popoldneve sva debatirala o slikarstvu, takšnega mentorja nisem imel nikoli prej niti pozneje. Prepričal me je, da ne spadam v pedagoške sfere in da se moram vpisati na Akademijo za likovno umetnost.«

In res, opravil je sprejemne izpite in leta 1996 prejel študentsko Prešernovo nagrado, leta 1997 pa še univerzitetno Prešernovo nagrado. Leta 2000 so mu podelili veliko nagrado mednarodnega slikarskega ex-tempora Piran. Že med študijem se je začelo tudi njegovo uspešno in plodno sodelovanje z letos preminulo galeristko Lilijano Kenda, ki je zaslutila njegov talent in ga »potegnila« v prodajno galerijo Lala na ljubljanski Židovski ulici, ki je zdaj že tri desetletja njegova domicilna galerija in drugi dom. Omogočila mu je, da je ohranjal stike s kupci, se učil o umetnostnem trgu, predvsem pa so njegove slike lahko potovale, tudi po svetu. »Zame je največja nagrada, ko s svojim delom osrečim nekoga drugega. Ko nekdo v moji sliki prepozna takšno vrednost, dragocenost, da si jo želi imeti na svoji steni,« pravi slikar. »To je namreč umetnost, ki jo je treba imeti doma, živeti, uživati. Zložena v skladišču ali depoju, to zame ni življenje slike.«

Slikarski proces dojema kot nujo, dolžnost, poklicanost. »Če nekaj dni v roki nimam čopiča, kar se redko zgodi, mi nekaj manjka. Enostavno je v meni še toliko neodkritih in neraziskanih zgodb, ki jih moram nekam preliti. In najboljši občutek je, ko začutim to silo, nujo, nekaj mora izbruhniti.« Ponavadi so to trenutki in pripetljaji, ki jih nosi s seboj in premleva, brusi in drgne. Njegov opus ni omejen zgolj na vodo. Slika, kar vidi, kar živi, kar ga gane. »Umetniki imamo ta likovni pogled, ki se nekam beleži, zapisuje. Zlasti ko greš malo po svetu in vidiš druge barvne kombinacije, krajine in kulture. Mene je za celo desetletje povsem začaral senegalski prah, ki gre čez Zelenortske otoke, tisti oker, rdečkasti toni. Pa barve Indije, Tajske, razbitine na afriški obali. Trenutki, ki se ti odtisnejo razglednico v spomin. In začneš slikati.«

»Mislim, da mora umetnik ohranjati prosto pot gestualnemu, roki, in s tem torej podzavesti, ki se v slikarskem procesu prepleta z zavestnim,« pravi. »Bojim se situacij, ko bi mi zavest začela preveč diktirati. Ko bi začutil, da gesta ni več tako svobodna, da ne diha. V sebi ves čas iščem to ravnovesje.« Zanj je vsaka slika popolnoma drugačna. Ko poprime za čopič, nikoli ne ve, kakšen bo končni rezultat. Najlepše mu je, ko sliko pripelje do točke, ko mu začne sama sugerirati, kako naprej. »Rad ustvarjam dela, ki so odprta interpretaciji,« pravi. »Slike, kjer so podane samo asociacije, na gledalcu pa je, da spoznava in odkriva zgodbo, strukture, občutja.«

Oče mu je leta kasneje, ko je bil že odrasel, priznal, da je celi družini povzročil nič koliko skrbi, ko se je odločil za slikarsko pot. »Nikomur ni bilo jasno, zakaj bi se nekdo iz delavske družine iz Dola pri Hrastniku odločil za kaj takega. Vse je skrbelo, kaj je z menoj narobe, kako bom živel, kako se bom preživljal, tega si sploh niso znali predstavljati. A so k sreči te skrbi zadržali zase. In še danes tega poklica ne bi zamenjal za nič na svetu.«