TV komentar / Briljantni državni sekretar

Ob vseh nedolžnih mrtvih otrocih v Gazi – a tudi ženskah in moških, njihova smrt ni nič manj smrt – je nekaj najbolj neprijetnega poslušati politike, ki poskušajo o vojni, tej v Izraelu namreč, govoriti, kot da zgolj štejemo svinjske polovice na policah v hladilnici. Pač mi smo diplomati, naša čustva bodo zadržana, ker smo takšni profesionalci, govorili bomo jezik interesov in geostrategije, mi vemo, kaj govorimo. Pač neprijetno. Neprijetno zato, ker govorijo v našem imenu, so naši predstavniki, so tisti, katerih glas se sliši tudi v tujini – so torej naš glas. In ta glas je za nas pač slab glas. To je glas Tanje Fajon. To je glas Nataše Pirc Musar. To je glas Roberta Goloba. To je glas Janeza Janše. To je glas Mateja Tonina. Veste, to so tisti politiki, ki so tako čustvovali, ko so umirali Ukrajinci. Ki so se vozili z vlakom v Kijev. Ki so nam pokazali, kako zelo jih boli. Ampak zdaj – so pa geostrateški. Zgolj mimogrede: Ukrajinci še vedno umirajo.

Ampak tudi otroci morajo imeti v kožo vtisnjen žig prave mednarodne koalicije, da lahko dobijo, mrtvi ali živi, svoj odmerek empatije.

Stvari so še hujše. Do teh politikov smo kar nekako razumevajoči. Ker oni morajo videti širšo sliko, oni morajo gledati dolgoročne interese. Oni vedo več, zato so lahko tako brez čustev. Še več: prepričujejo nas, z očmi nas nagovarjajo, da tudi oni trpijo z nami, da njihovo srce tudi krvavi, tudi njim je težko, tudi oni vedo, kaj je prav in kaj ne – ampak morajo biti »naši« profesionalci. Hladni. Interesi. Naši. Interesi. Oni. Za nas.

In potem je v ponedeljek prišel v studio Odmevov državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Vojko Volk. Star diplomatski maček, tisti, ki se ne le spomni, ampak je bil zraven. In? In nič. Nenadoma stoji pred nami politik, ki govori točno to, kar vsi vidimo. Govori enako kot mi v svojih dnevnih sobah. Poimenuje vse z imeni, s katerimi situacijo poimenujemo mi. Gaza postaja otroško pokopališče, reče diplomat. Takoj je treba doseči prekinitev spopadov, reče v imenu vlade, takoj je treba zaščititi civiliste, rešiti talce. »Nam je popolnoma vseeno, kako se ta zadeva imenuje, taktična prekinitev, vseeno nam je, hočemo, da orožje utihne.« Nobenega uvoda, s katerim bi Izraelu vdano najprej sporočal, da sicer ima pravico pobiti vse, kar leze in gre, ampak ker to škoduje vsem mednarodnim političnim elitam, bi bilo fino, če ne bi bilo tako očitno in krvavo. To je namreč sporočilo vseh po vrsti, od EU do ZDA. Nelagodno nam je, preveč ste krvavi, malo bolj izi, Bibi, rejtinge nam boš uničil.

A kot rečeno. Volk se tega ni šel. Ni rekel klavnica – uporabil je hujšo besedno zvezo. Rekel je otroško pokopališče.

Majhne države imajo lahko samo eno diplomatsko držo. Držo mednarodnega prava. To je njihova moč. Ko pomislijo, da se gredo lahko tudi same interesne igre, vedno izgubijo. Vojko Volk to ve.