Enakovredne, enakopravne?

V ljubljanskem Mestnem muzeju in Galeriji Jakopič predstavljajo dela slovenskih umetnic od sredine 19. stoletja do leta 1950

Tako kot nekoč, ko so bile ženska ustvarjalnost, ženska pobuda, ženski užitek in ženska družbena dejavnost kamen spotike, so pri marsikaterem moškem v sodobni družbi še vedno. Še vedno se najdejo takšni, ki ženskam z veliko težavo priznavajo enakovrednost umskih sposobnosti, enakopravnost v družbi in pravico do enakih možnosti. Kljub in navkljub »tradicionalni« nenaklonjenosti javnemu delovanju žensk so nekatere od njih že v preteklosti presegale okvire osebnega in zasebnega življenja ter posegale v javno življenje, v razvoj znanosti in umetnosti ter pomembno vplivale na družbo, na javno življenje in na razvoj številnih področij. Pa najsi to moški del družbe prizna ali ne. To je dejstvo.

Če se omejimo le na Evropo in poiščemo v njeni zgodovini izstopajoče, naravnost genialne ženske, je ena prvih intelektualk Hildegarda iz Bingna, ki je živela v 12. stoletju, nemška opatinja, pisateljica, pesnica, skladateljica in mistikinja, ki je predavala širom po Evropi, napisala je tudi znanstveno enciklopedijo, imela znanja iz teologije, medicine, botanike, astronomije, jezikoslovja in glasbe. Zagotovo je ena prvih slikark v zgodovini evropske umetnosti Artemisia Gentileschi (1593–1656), ki je bila v zgodovinskem času, ne prav naklonjenem ženski ustvarjalnosti, prva slikarka, ki je postala članica Umetnostne akademije v Firencah in bila že takrat mednarodno priznana. Catharina van Hemessen (1527–1587), flamska slikarka, je v zgodovini umetnosti omenjena kot prva oseba nasploh, ki je ustvarila avtoportret pred slikarskim stojalom; ali pa francoska slikarka Madame Le Brun (1755–1842), portretistka takratnega francoskega plemstva, med drugimi je naslikala tudi portret Marie Antoinette.

Posebno mesto v evropski zgodovini zavzema markiza Émilie du Châtelet (1706–1749). Pogosto je omenjana kot prijateljica, ljubica in zaščitnica pisatelja in filozofa François-Marie Aroueta, bolj znanega pod imenom Voltaire. V bistvu je bilo obratno, Voltaire je bil njen občasni ljubimec in družabnik v zanimivih filozofskih razpravah. Še več, v nekem obdobju je bil celo finančno odvisen od markizine pomoči. Markiza je bila močna ženska, ki je duhovno in gmotno podpirala »velikega intelektualca razsvetljenstva«. Z možem, markizom Florentom Claudom du Chastelletom (za ta priimek je prav Voltaire uvedel novo črkovanje Châtelet), se je dogovorila za ločeno življenje v istem gospodinjstvu. V teh primerih je francosko plemstvo toleriralo ali celo priporočalo skoke čez plot. Pa vendar so bile misli in energija Émilie du Châtelet usmerjene v znanost. Leta 1737 je napisala Disertacijo o naravi in razširjanju ognja, ki je temeljila na njenem raziskovanju znanosti ognja, v njej je napovedala sevanje, ki ga danes poznamo kot infrardeče sevanje. V delu Lekcije iz fizike je upoštevala Leibnizevo teorijo, ob koncu življenja je prevedla Newtonova Matematična načela naravoslovja v francoščino in jih opremila s komentarji.

Le koliko tisoč bistroumnih žensk je ostalo brez možnosti izobraževanja zaradi nižjega stanu, predvsem pa zaradi patriarhalnih družbenih norm in predsodkov krščanske vere?

Émilie du Châtelet je imela izreden um, izjemne sposobnosti in ogromno znanja. Bila je tudi glasbeno nadarjena, znala je grško, latinsko in nemško. A vse omenjene dame so imele dostop do izobraževanja zaradi svojega stanu, prav zato so se lahko svobodno gibale in imele vpliv na takratno družbo in javnost. Le koliko tisoč bistroumnih žensk v zgodovini človeštva je ostalo brez takšnih možnosti zaradi nižjega stanu in s tem pomanjkanja finančnih sredstev za šolanje, predvsem pa zaradi patriarhalnih družbenih norm in predsodkov in zapovedi krščanske vere?

Raziskave »ženskega elementa« so tudi v našo zgodovino prinesle zanimive ugotovitve, ki so med drugim zajete v knjigi Pozabljena polovica, zborniku portretov 129 žensk iz 19. in 20. stoletja, ki so s svojo dejavnostjo, znanjem, intelektom in sposobnostjo presegle povprečje in si priborile vpis v zgodovino. Knjiga je zanimivo branje za vse, ki jih zanima socialna zgodovina vsakdanjega življenja, pa tudi za tiste, ki jih zanimajo strokovna dognanja in ustvarjalnost žensk. V tovrstno sfero raziskovanj pa sodita tudi aktualni razstavi Muzeja in galerij mesta Ljubljana, ki razgrinjata dejavnost žensk v likovni umetnosti in arhitekturi. Na eno pomembnih družbenih okoliščin, ki so dolgo onemogočale delovanje žensk, je opozorila kustosinja razstave: »Dekletom je bilo dolgo onemogočeno izobraževanje, s tem pa tudi možnost, da bi si pridobile poklic. Tako so bile prikrajšane za samostojnost in delovanje v javnem prostoru.« Torej, kdaj sploh so se umetnice začele prebijati skozi zid javnega zavračanja ženske ustvarjalnosti? O tem govori razstava Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950; v Mestnem muzeju Ljubljana so sredi oktobra odprli prvi del razstave, kjer predstavljajo dela kipark, slikark in grafičark, drugi del te razstave pa bodo v sredo, 15. novembra, odprli v Galeriji Jakopič, kjer bodo predstavili še fotografinje, arhitektke in snovalke notranje opreme.

Avtorica te dvodelne razstave o slovenskih umetnicah, ki so se kot prve postavile ob bok kolegom, je kustosinja in umetnostna zgodovinarka Barbara Savenc. S to problematiko se ukvarja že kar nekaj let, saj je prve razstave o pionirkah slovenske umetnosti pripravila v Kamniku v okviru Medobčinskega muzeja Kamnik. Razstavo Sedem slovenskih slikark (1918–1945) leta 2006 in Sedem slovenskih kipark (1918–1945) leta 2008 je razgrnila v kamniški Galeriji Mihe Maleša z zglednima katalogoma.

Za tokratno dvodelno razstavo, pri kateri je tudi kustosinja, je raziskave razširila in dopolnila. »Šele na začetku 20. stoletja so umetnice na Slovenskem začele posamično premagovati ovire na pretežno moškem umetnostnem področju. Kmalu so izoblikovale lastne poti ter si poiskale tudi različne možnosti za šolanje, razvile so strategije promocije na umetnostnem trgu, utemeljene na povezovanju žensk, s svojimi – ženskimi – združenji so se povezale in postale aktivne v slovenskem prostoru,« razloži Barbara Savenc in kritično opozori, da so ženske ustvarjale v vsej zgodovini likovne umetnosti; a njihovo delo je bilo zaradi poenostavljanja in izčiščevanja, ki ju je zahtevala umetnostna kronologija, ves čas prepuščeno pozabi. »Poveličevanje posameznikov in ustvarjanje mitov je v zgodovinopisju dovoljevalo vpis le redkih ustvarjalk, pri nas denimo Ivane Kobilca. Sicer drži, da so nekatere umetnice, katerih dela so na ogled na naši razstavi, v preteklih desetletjih doživele lepe predstavitve z razstavo in katalogom, toda njihov pomen je še naprej ostajal spregledan,« poudarja Barbara Savenc.

Razstava v prostorih Mestnega muzeja predstavi dela 39 slikark, grafičark in kipark, v Galeriji Jakopič pa arhitektk – Vladimire Bratuž, Gizele Šuklje in Dušane Šantel – ter fotografinj po izboru kustosinje dr. Marije Skočir – v Ljubljani Malvinije von Norden, Roze Krach in Jožefe Dzimski, v Mariboru Barbare Manco in Marije Kohler, v Celju Anne Gombosch, Julije Martini in Nade Pelikan, v Rogaški Slatini Hrvatice Antonije Kulčar Prut. Obe razstavi povezuje Vladimira Bratuž. V Galeriji Jakopič jo predstavijo kot arhitektko, oblikovalko pohištva, v Mestnem muzeju Ljubljana pa kot kiparko. Nabor slikark in kipark lepo predstavi zgodovinsko nit ženskih bojev za enakopravnost v sferi umetnosti. Vendar izbrana dela prikazujejo, da je bilo zanje pomembnejše pokazati in dokazati ustvarjalno moč in obvladovanje metjeja. Skratka, kolegom in javnosti so morale pokazati, da enako dobro, če ne bolje, obvladujejo praktično znanje – torej veščino, zmožnost oblikovanja, spretnost, moč izraza – kar vse latinski izraz ars tudi pomeni. V izboru razstavljenih del prevladujejo ženski in otroški portreti, tu in tam prizori iz vsakdanjega življenja, motivi iz narave, pa tudi ženski akti, kar je takrat veljalo za drznost.

Sama postavitev razstave, za katero je poskrbel Bojan Lazarevič, je dobra, saj se je s tem, ko je stene galerije pobarval z močnimi barvami, ki pa ne preglasijo slik in kipov, ampak jih dvignejo v njihovi moči, umetnicam poklonil. Tako se pred nami nanizajo dela vse od prvih portretistk, na primer Terezije Auersperg (1809–1886) in prve poklicne slikarke Henrike Langus (1836–1876), prek Ivane Kobilce (1861–1926), družine Šantel (matere in dveh hčera) do Jele Trnkoczy, Cite Potokar, Mire Pregelj ter kipark Dane Pajnič, Milene Dolgan in Karle Bulovec Mrak, ki je bila odlična, izrazito močna kiparka, a se je zaradi uničujočih likovnih kritik kiparstvu odpovedala. Kustosinja Barbara Savenc je zapisala: »Karla Bulovec se je kot redna študentka vpisala na umetnostno akademijo v Pragi leta 1919 in se kot ena prvih akademskih diplomantk vrnila v Ljubljano leta 1922. Slovenskemu občinstvu se je prvič predstavila dve leti zatem v Jakopičevem paviljonu. Kritičen odziv javnosti jo je po letu 1928 odvrnil od oblikovanja v glini in mavcu. Po poroki z Ivanom Mrakom leta 1930 se je posvetila risbam velikih formatov.« Tako so kritiki zatrli eno izmed najobetavnejših kipark tistega časa. Pa saj nobeni izmed umetnic ni bilo postlano z rožicami, do konca so se morale boriti za obstoj v kruti resničnosti slovenske likovne scene.

V šesti sobi Mestnega muzeja Ljubljana je Barbara Savenc predstavila dela umetnic iz muzejske zbirke, ki so delovale po letu 1950 vse do danes: Duba Sambolec, Metka Krašovec, Adriana Maraž, Tina Dobrajc, Helena Tahir, Iva Tratnik, Katarina Toman Kracina itd. Čas druge svetovne vojne je vlogo ženske sicer prevetril, toda pojmu »drugega spola« se ni bilo mogoče izogniti še vse do konca tistega desetletja. Korak k uveljavljanju enakopravnega razumevanja ženske kot take in ženske kot likovne ustvarjalke je na Slovenskem prinesel čas po drugi svetovni vojni. Po osvoboditvi se je na Razstavi slovenskih umetnikov partizanov predstavila Alenka Gerlovič in skupaj s Cito Potokar sta v povojnih desetletjih zastopali novi ženski glas.

Prav zaradi osnovne zahteve po enakih možnostih je lahko že vsako javno delovanje in ustvarjanje žensk politično dejanje.

Na vprašanje, ali lahko govorimo o razliki – ali lahko govorimo o ženski senzibilnosti, ženski govorici, ženski pisavi, ženskem oblikovanju, ženski ustvarjalnosti ... – Barbara Savenc odgovarja: »Mislim, da je tako. Gre za osebne izkušnje, spoznanja in odzive, gre za kontekst, gre za to, kako in kje so živele, gre za to, na kakšen način to izražajo. Ampak vse navedeno ne velja zgolj za ženske, ni odvisno zgolj od spola. Pa vendar ...« Gre za žensko perspektivo ali bolje za odsotnost te perspektive in družbeno neozaveščenost glede njenega manka v družbi. Kajti navidezno zabrisani učinek patriarhalne ideologije se predstavlja kot tisti univerzalni in kot edina odločilna življenjska izkušnja, ki pa izključuje izkušnje drugih spolov. Predvsem gre za pravico do enakih možnosti v družbi za vse – vseh ras in spolov – enake možnosti za moške in ženske, za bogate in revne. Prav zaradi osnovne zahteve po enakih možnostih je lahko že vsako javno delovanje in ustvarjanje žensk politično dejanje.

Četudi se je v zadnjem obdobju trend raziskav in javnih predstavitev slovenskih umetnic in njihovih del okrepil in pospešil – vse od skupinske razstave Vračanje pogleda (2022) v galeriji Cukrarna v Ljubljani in predhodnic tega trenda, kot so bile retrospektivne razstave Helene Vurnik (2018), Ivane Kobilce (2018/19) in Elde Piščanec (2022) v Narodni galeriji v Ljubljani in retrospektiva Zdenke Golob v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (2014), si lahko v zadnji tretjini letošnjega leta poleg razstave Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950 ogledamo tudi razstavo Vedno na voljo v Moderni galeriji v Ljubljani, ki je nastala na podlagi raziskav feminističnih pozicij v sodobni slovenski umetnosti. Za eno prvih feminističnih izjav v likovni umetnosti šteje skulptura Dube Sambolec Ženske prihajajo (1976), ki pripoved pripelje do del najmlajših umetnic, vse do risbe Vesne Bukovec Kolesarke prihajajo (2020), ki se sklicuje na delo Dube Sambolec. Feministične pozicije seveda niso enotne, a v tej produkciji so bili pomembni mejniki, kot je bila ustanovitev festivalov Mesto žensk, Rdeče zore, Deuje babe itd. Začetke tega pa lahko vsekakor najdemo pri pionirkah, ki so predstavljene v obeh razstaviščih Muzeja in galerij mesta Ljubljane.

Razstava: Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950
Kje: Mestni muzej Ljubljana in Galerija Jakopič, Ljubljana
Kdaj: do 25. februarja 2024