Odgovornost nosi vlada

Policija je sredi septembra, kmalu bo od tega minilo dva meseca, skrajno neprimerno tujce, prosilce za azil, migrante označila za »povečano varnostno tveganje« in to podkrepila s podatki o največjem porastu kriminalitete prav v četrtih glavnega mesta, kjer se ti tujci največ zadržujejo, torej na Viču in v mestnem središču. Ker nočemo verjeti, da je šlo (zgolj) za vznemirjanje javnosti, in ker taka informacija tudi ne more biti namenjena sama sebi, lahko to razumemo predvsem kot poziv in podlago vladi in notranjemu ministrstvu za ukrepe, s katerimi bi razmere, ki so posledica nekoliko večje prisotnosti tujcev v glavnem mestu, olajšala, razbremenila. Kaj je bilo storjenega?

Letos je v Slovenijo vstopilo precej več tujcev iz Afrike in z Bližnjega vzhoda na poti v Evropo kot sicer, po podatkih policije več kot 50 tisoč. A takrat jih je bilo v Sloveniji prisotnih precej manj, okoli tisoč oziroma dvakrat toliko v rekordnih poletnih mesecih. Velika večina namreč v nekaj dneh ali največ nekaj tednih odide naprej proti severu in zahodu Evrope. Danes je tako v Sloveniji manj kot tisoč tovrstnih tujcev, od tega je manj kot polovica takih, ki so zaprosili za azil in dejansko čakajo na odločitev pristojnih notranjih organov.

A ne glede na to, koliko tovrstnih tujcev je v nekem obdobju v Sloveniji, ne gre prezreti, da jih oblasti bolj ali manj brez izjeme kopičijo v Ljubljani. Če ne štejemo približno sto tujcev, ki so nameščeni v izpostavi azilnega doma v Logatcu, so vsi drugi v azilnem domu na Viču. Na eni sami lokaciji torej, ki ima sicer nastanitveno zmogljivost dobrih 200 postelj, a je kljub temu zadnje mesece večkratno prezasedena, pred meseci pa je tam vsak dan bivalo tudi po 1500 ljudi.

To s seboj prinaša več napetosti med tujci samimi in v razmerju do večinskega prebivalstva. Zato je dovolj že, da se na neko območje naseli več ljudi. Če gre za tujce, še posebej za tujce drugačnega videza, kot je krajevno prebivalstvo, ali iz drugačnega kulturnega okolja, še toliko bolj. Poleg povečane napetosti in nestrpnosti ter zaskrbljenosti za lastno varnost med prebivalci glavnega mesta, ki so vajeni izjemno visoke stopnje varnosti, takšne razmere s seboj neizogibno prinesejo tudi povečanje kriminalitete. V medijih in na družabnih omrežjih je vedno več zapisov o malih tatvinah, nasilništvu in kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost, ki naj bi jih storili ti tujci, pri čemer je tako rekoč nemogoče ločevati med lažnimi novicami in resničnimi dogodki, pa tudi med dejanskimi in izmišljenimi okoliščinami dejanskih dogodkov.

Prosilci za azil so v času pogosto večletnega azilnega postopka tretjerazredni prebivalci z zelo omejenimi pravicami.

Isto bi se zgodilo že zgolj z nenadnim povečanjem števila (domačih) prebivalcev na nekem območju. Toliko bolj je to pričakovano, če gre za čezmerno naselitev ljudi iz drugačnih kulturnih okolij. A to sploh ne igra bistvene vloge. Seveda del tujcev prihaja z območij, kjer enakopravnost spolov in pravice žensk še zdaleč niso na enaki ravni kot tu. A bistvo je nekje drugje. V delovanju oziroma nedelovanju pravne države. Daleč od tega, da bi ta bila v Sloveniji ali v Evropi nasploh na želeni ravni, toda ljudje, ki bežijo iz domovine, dejansko bežijo, ker so tam pravni, demokratični in drugi standardi še nižji. Bežijo iz neurejenih razmer, nedelujočih pravnih in socialnih okolij, v katerih so pravila preživetja drugačna kot tam, kjer ti sistemi delujejo nekoliko ali precej bolje.

Težava je v tem, da ti tujci v Sloveniji naletijo na podobne razmere. V času, ko so tu kot tranzitni potniki ali kot čakajoči na vložitev prošnje za azil ali celo kot prosilci za azil, so njihove pravice zelo omejene. Dejansko imajo zgolj pravico do prenočišča in toplega obroka, drugih pravic, ki osmišljajo življenje in ga ločujejo od razmer v državi izvora, pa ne. Eno je, če to traja nekaj dni ali tednov, nekaj povsem drugega pa, če traja leto ali dve, kolikor navadno trajajo slovenski azilni postopki.

Vsega drugega, pravice do dela, začasne socialne pomoči in integracijskih programov, začenši z učenjem jezika, so ti tujci deležni šele, ko dobijo bolj ali manj trajni status begunca. Če ga seveda dobijo. In tujci s statusom begunca in pripadajočimi osnovnimi ekonomskimi in socialnimi pravicami tudi niso več razlog za »povečano varnostno tveganje«, saj potreba po premoženjski kriminaliteti odpade. V Sloveniji si želi ostati tako malo tujcev, da bi jim država z lahkoto omogočila dostojne razmere za življenje in bi s tem večidel odpadlo zatekanje nekaterih tujcev k premoženjski in drugim oblikam kriminalitete ter nezaupljivost večinskega prebivalstva. Še posebej, če bi hkrati uveljavili politiko razseljevanja, ki bi z manjšo prisotnostjo tujcev v lokalnem okolju omogočila preprostejše in hitrejše privajanje lokalnega prebivalstva nanje in obratno.

S prošnjo za odziv smo se obrnili na premiera Roberta Goloba in ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja. Kaj je že bilo narejenega? Kaj se pripravlja? Premier se ni odzval, z notranjega ministrstva pa so sporočili, da je minister policiji za prihodnje leto naložil, naj »vzpostavi učinkovit sistem odkrivanja in preiskovanja organiziranih kriminalnih združb, ki se ukvarjajo z nezakonitimi migracijami«, torej tihotapcev. K temu so dodali, da letos sicer res zaznavajo porast kaznivih dejanj na celotnem območju Slovenije, »vendar je to število pod 10-letnim povprečjem. Ocenjujemo, da so trenutne varnostne razmere dobre in obvladljive.« Kar se kopičenja tujcev v glavnem mestu tiče, pa so – čeprav imajo vsaj dva objekta (enega v Postojni in enega v Ilirski Bistrici), s katerima bi lahko vsaj prepolovili migracijski pritisk na glavno mesto – zgolj odvrnili, da je to stvar vladnega urada za oskrbo in integracijo migrantov. Na ta urad se nasploh pristojni ves čas izgovarjajo, čeprav je jasno, da odločitev o reševanju tega vprašanja lahko sprejme zgolj vlada oziroma se sprejme na relaciji premier–notranji minister, urad pa kvečjemu poskrbi za izvajanje nekaterih dejavnosti v praksi.

Oblast torej ne skriva in niti ne more skriti, da ni storila ničesar, s čimer bi vsaj poskusila reševati problematiko migracij. Očitno gre za zavestno odločitev. Vlada se ni znašla v neobvladljivih migracijskih razmerah, daleč od tega, pravzaprav podatki o prisotnosti tujcev niso nič posebnega. Tudi ni imela polnih rok dela z reševanjem kake druge, večje, nujnejše krize. Ne, imela je na voljo vse možnosti in dovolj časa, zdaj pa se ta počasi izteka. Vsako neravnanje, pasivnost, vsi izgovori, da je vse v redu, prispevajo zgolj k poslabšanju razmer. To pa se bo na zunaj kazalo predvsem v vse večjem odporu večinskega prebivalstva do tujcev. In za vse to, povečano kriminaliteto in spore, nestrpnost do tujcev in morebitne fizične obračune z njimi, bo odgovornost nosila neposredno vlada Roberta Goloba.