Petra Seliškar / Režiserka, producentka in scenaristka, ki jo vodi želja po nenehnem raziskovanju novih zgodb

Njen dokumentarni film Telo, ki je svetovno premiero doživel na Sarajevskem filmskem festivalu, je letošnji prejemnik vesne za najboljši dokumentarec na Festivalu slovenskega filma. Zgodba, v kateri Petra Seliškar (1978) spremlja dve desetletji življenja prijateljice Urške, ki se bori z redkimi avtoimunimi boleznimi, je za avtorico vse prej kot zgodba o bolezni – je pripoved o neverjetni življenjski moči in želji po preživetju.

Film se pravzaprav začne z domačimi posnetki njunih skupnih dogodivščin in vsakodnevnih pripetljajev, ki jih je avtorica snemala z mini DV-kamero, do katere je imela dostop kot mlada filmska ustvarjalka. In takrat se ji ni sanjalo, da bo nekoč (Urškino) življenje napisalo film.

Ta je Petro Seliškar začel zanimati že zelo zgodaj, a je prve ustvarjalne korake naredila v svetu gledališča. Obiskovala je Gledališko in lutkovno šolo GILŠ KODUM, prostor združevanja nadobudnih mladih umetnic in umetnikov, »kjer smo imeli občutek, da se vse da in da ni ovir«. Na gimnazijah Moste in Šentvid, ki ju je obiskovala, se je ambiciozno lotila in izvedla nekaj gledaliških predstav, a je kmalu spoznala, da se v svetu gledališča dolgoročno ne vidi.

Njeni starši so se ukvarjali s cvetličarstvom in rastline s tovornjakom uvažali iz Nizozemske in lepega dne se je preprosto usedla v tovornjak in pristala v Amsterdamu. Tam je odkrila Nizozemsko akademijo za film in televizijo in uspešno opravila sprejemne izpite. Na akademiji se je dodobra seznanila z dokumentarnim filmom in spoznala, da »pri dokumentarcih lahko potuješ v svetove, kamor drugače nikoli ne bi šel, odpraviš se v zgodovino človeka in ven potegneš najgloblje stvari, za katere si nikoli nisi mislil, da obstajajo. In to me je fasciniralo.«

Na magistrski študij se je odpravila v Anglijo, na sheffieldski Northern Media School je dve leti študirala režijo in produkcijo. Leta 2002 je na snemanju makedonskega filma Velika voda režiserja Iva Trajkova spoznala snemalca Branda Ferra, sina makedonske matere in kubanskega očeta. Zaljubila sta se in dokaj hitro je bilo jasno, da ne bosta prepletena le v zasebnem, pač pa tudi na ustvarjalnem področju. Ustanovila sta produkcijsko hišo Petra Pan Film ter se lotila snemanja dokumentarca Babice revolucije (2006), zgodbe njunih prednikov, razseljenih med Evropo in Kubo in s tem razdeljenih na različne ideologije in politične sisteme.

»V tem času sem bila že noseča s hčerko in nisem vedela, da sem te korenine podzavestno raziskovala zato, ker sem se pripravljala na otroka. In na koncu se rodi Terra, otrok različnih ideologij, bitje, ki ima vse te gene babic, ki se najbrž nikoli ne bi razumele.« O filmu je razmišljala bolj kot o nekakšnem »družinskem projektu«, nato pa je bil sprejet v tekmovalni program prestižnega mednarodnega festivala dokumentarnega filma IDFA v Amsterdamu in kopico drugih festivalov.

»Ko se je rodila Terra, sem dojela, zakaj veliko žensk preneha ustvarjati ali pa ustvarjajo bistveno manj, ko dobijo otroka,« pravi. »Ogromno je odrekanja in premalo sistemske podpore in zato smo prevečkrat postavljene v situacijo, ko se moramo odločiti ali za otroka ali za snemanje filmov. Jaz sem rekla, da bom oboje, pa če je to edina revolucija, ki jo bom naredila.« V naslednjih letih so z Brandom, malo Terro in psom ogromno potovali, »bili smo nomadi in se imeli super, vse se da, če se razumeš in imaš urejene prioritete«, pravi režiserka. Nastala je Mama Europa (2012), film o mejah skozi perspektivo Terre, majhne odraščajoče deklice, kmalu po tem se je rodil še sin Nil.

Z Brandom Ferrom sta leta 2010 v Makedoniji zasnovala festival kreativnega dokumentarnega filma MakeDox, ki je »v nekaj letih zrasel in prerasel nas vse, na kar sva zelo ponosna. V nekem trenutku smo se odločili, da moramo dati pravočasno prostor novi generaciji, predali smo jim potrebno znanje in zdaj se postopno umikamo«. Skupaj s priznanima filmskima ustvarjalcema Rokom Bičkom in Matjažem Ivanišinom pod okriljem Društva slovenskih režiserjev in režiserk ter Slovenskega filmskega centra mentorira Dokumentarnico, kjer razvijajo ideje in nove dokumentarne projekte. Da lahko s svojim znanjem in izkušnjami pomaga drugim, se ji zdi zelo nagrajujoče, hkrati pa v takih projektih vidi izreden potencial za razvoj domačega filmskega okolja, kjer bi se dalo postoriti še marsikaj.

Pomemben ji je tudi etični vidik filma. »V svetu filma, zlasti dokumentarnega, premalo govorimo o etiki,« pravi. »Treba je postaviti neka preprosta pravila in se jih tudi držati, pri tem pa biti prisoten, iskren in odprt v svoji ranljivosti. Ne moreš si kar vsega dovoliti. Meni je pomembno, da s filmom delaš dobro, da z njim ne eksploatiraš, meja je lahko zelo tanka. Nastopajoči v dokumentarcih morajo s tem, kar si naredil, živeti. Zato moramo biti avtorji odgovorni do svojega dela. Ker to preživi.«